Še sedaj se tresem..prosim,če mi poveste ali sem res jaz napačno ravnala ali je mož prekoračil vse meje..
Imam sina iz prejšnje veze, star 13 let.Z novim partnerjem imava še skupnega otroka.
Danes smo se peljali domov, v avtu je prišlo do nesporazuma med možem in sinom.Prišlo je do tudi do verbalnega nasilja s strani moža-češ te bom vrgel iz avta.Meni se je zdela čista neumnost, ker pač sin ni nekaj prav naredil.
Doma je potem sin se pripravljal za šolo, ko je mož začel izzivat,da naj se odloči (sin), da bo nekaj prodal ali psp ali playstation…sin je začel zmajevati z glavo, nakar je to mojega moža tako razjezilo, d aje stopil v njegovo sobo, zaprl vrata…nisem slišala za kaj gre, dokler ni sin prišel iz sobe in histeriočno zakričal, da ne bo več tu živel…začela sem napadat moža kaj se gre, kaj ga zdaj začel zaj****,če je delal nalogo in da tega ne ddovolim…
Skratka mož mi je očital, da se postavljam na sinovo stran in da če bo tako dalje šlo, se bo odselil.
pOVEJTE MI ALI SEM PRAVILNO REAGIRALA ALI SEM RES JAZ OBČUTLJIVA IN SINA ZAGOVARJAM?
Sin mi je kasneje poovedal, da ga je za uho stresel, zato je tudi sin rekel, da ne bo več tu z nami živel.
Mož ve, da ne odobravam nasilne vzgoje, da se s sinom da vse zmenit, res je,da zadnje čase je malo upora s sinove strani a to pripisujem puberteti.Ni žaljiv, ni nesramen, v šoli je priden.
Mož je sedaj odvihral in se ne javi na tečlefon

Žal ima tudi moj partner včasih take metode, pa je otrokov biološki oče. Njemu se to ne zdi nič takega. Ni neko hudo nasilje, spravi pa otroka v jok. In tudi jaz posežem vmes, pa če se na glavo postavi, ker tega ne dovolim.
Pri vas je zadeva delikatnejša, ker ima zdaj mož občutek, da ne sme vzgajat, ker otrok ni njegov. Ko se vrne, miren pogovor. Ni druge. Reagirala si pa za moje pojme pravilno.

Odvisno od tega kaj je naredil sin, kakšen odnos imata z možem, kako se razumeta z 13 letnikom…. Žal premalo informacij. Vsekakor pa ni ok, da je šel predavat kozje molitvice med domačo nalogo.

Gotovo si občutljiva in verjetno se ne bi podobno spraševala, če bi on bil tudi oče sina. Tako pa je vedno nehote v zraku dilema, saj ni njegov oče in neka dodatna in nepotrebna previdnost.
Prav tako mož verjetno razmišlja podobno in tudi njemu ni lahko.

Ni prvič, da je otrok staršu rekel, da se bo odselil. Vsak se spomni za nazaj, da je to kdaj v življenju pomislil, ali celo rekel. Seveda v valu jeze in kasneje je to obžaloval.

Ne obremenjuj se preveč ne s samim dejanjem, ne s svojo reakcijo. Gre za normalno življenjsko dilemo in situacijo, v kateri “normalne” družine živijo. Saj ni vse idealno, kot v ameriških filmih.
Strasti se bodo pomirile, sinu povej, da je bil nesporazum, verjetno ste bili vsi utujeni in malo naveličani potepa in zgodilo se je.

Mož pa očitno ni kos svoji jezi in se ne more kontrolirat. Ne bi ga več klicala, naj se umiri in najde notranje ravnovesje. Bodi pa pozorna, ker s takšnimi eksplozivneži je težko živeti, sploh če opažaš, da je že kdaj bil nasilen tudi do tebe ali otrok.

Pogovori se z možem. Očitno ga nekaj mori in če je res po nepotrebnem gnjavil sina, potem je nujno, da se tega zaveda in da tega ne počne več. Ne verjamem, da je bilo prvič in očitno ga tvoj sin vseeno malce moti. Res da imajo najstniki občasno histerične izpade, ampak močno dvomim, da se je to vse skupaj zgodilo čez noč. Verjetno si to že prej čutila, samo si pač pometla pod preprogo. zdaj pa je čas, da tiste smeti izpod preproge zvlečeš na plan in jih počistiš tako, kot je treba. Zavoljo tvojega sina in tvoje nove družine.

Res je, da zadnje čase opažam, da mu gre sin na živce…za vsako malenkost se zdira nanj, vs ekar sin naredi ni nikoli dovolj dobro, medtem ko je do najinega sina precej nežen popustljiv (ima 5 let).
Občutek imam, da je bil ta prepir izzvan namerno, saj mi je sedaj napisal, da ga ne bo domov, da itak,kaj bo mene gledal, ker jaz sem poročena s sinom, ne z njim.Da njegova beseda nič ne pomeni…
Skratka zadnje čase opažam, da je vse bolj nesramen , vzkipljiv, ne da se z njim pogovarjat, kot da je nezrel…skupaj sva 8 let, ap se nikoli ni grdo vedel do mene ali žaljivo, zadnje čase pa ne jaz ne sin ne narediva skoraj nič več prav…

Ja šit no… se opravičujem, ampak tole se res ne sliši dobro. Skrajni čas za reševanje težav in reflektiranje situacije… zakaj se mož počuti “manjvrednega” v vaših odnosih in zakaj očitno več ne prenaša sina… saj je že od začetka vedel, da ga imaš. Ja, to je nezrelo obnašanje s strani moža, zelo, ampak vsak od vas ima svojo vlogo pri tem.

Imaš tudi v sklopu MON-a forume za terapevtsko pomoč (Partnerski odnosi in še kak bi bil verjetno primeren), tako da piši tja, verjetno bodo znali bolj strokovno svetovati, kako naprej.

Vse je pa odvisno od tega, kaj vi vsi želite in pričakujete in koliko je interesa za reševanje družine, ki je precej zabredla.

Mene je vedno skrbelo,ker sem otrok ločenih staršev, da ne bo s sinom enako kot je bilo z menoj, ko je bila mlajša sestra (skupen otrok moj mame in očima) več vredna kot jaz. In verjetno sem občutljiva na obnašanje do sina. Mož je seveda vedel, da ga imam, sta imela lep odnos a zadnje leto opažam, da če sin ne naredi kot on misli, da mora je že vse narobe.
Vedno bolj je nervozen, vzkipljiv, tudi do mene, nesramen, prekrši dogovore (npr. smo dogovrjeni da kam gremo, potem pa mu nekaj ne paše, pa prekrši dogovor oz. noče zraven).

Občutek imam, da se najina pot zaključuje, da naju je je sit, naveličan, da mu greva s sinom na živce.
Najraje bi spakirala in odšla za kak teden, ap naj razmisli, kaj sploh hoče a kaj ko ima sin šolo, starša pa sta eden 200km in eden cca 75 km stran od nas.

Meni se pa zdi, da premalo vlagaš v odnos z možem. Opažam, da veliko žensk oz. mamic (ne glede ali je tvoj primer ko mož ni biološki oče ali nasprotno) premalo časa posveča partnerju. Vse se vrti okrog otrok (saj to je prav in nujno zaradi vzgoje itd), ampak tako radi pozabimo na partnerja. Ko čutiš da si pripadaš, ko svoja razmišljanja deliš z njim, ko debatiraš o vzgoji, o njegovih hobijih, o njegovih sorodnikih, prijateljih, ko klepetaš kar tko…takrat je tako lepo.
Tega je pa včasih zelo malo, lahko tudi nič.
Ugotoviš da se vse vrti okrog otrok (kaj bodo delali, jedli, kam bomo šli, kaj bodo imeli v šoli…)..
Ne znamo otrokom reči NE, zdaj pa bodi tiho, se pogovarjam z očijem ipd.
Včasih je tudi to vzrok da drugemu prekipi.
Tega nočemo videti, priznati – najbrž tudi ti ne. Ne smeš biti užaljena zaradi teh besed in ne mislit da pri tebi ni tako. Je.

V odnos z možem v zadnjem času vlagam samo jaz…tudi sva bila sama v soboto in nedeljo, sin je bil pri svojem očetu, tamanjši pa pri tašči. Ves vikend je bilo neko napeto stanje, zvečer sva se sporekla, on meni očita, da sem hladna jaz njemu, da kar se tiče najinega odnosa samo jaz načrtujem kaj za naju, samo jaz sem tista,ki predlaga pogovre o težavah, on se itak ne zna pogovarjat ali trmasto goni svoje ali pa znori in gre, počasi sem sita tega, da sem jaz stalno neka pobudnica za izboljšanje najinega odnosa.

Pri takšnih temah je običajno tako, da so starši tisti, ki so potrebni marsikatere vzgoje in ne znajo brzdati svoje jeze, negativnih občutkov, imajo kup svojih problemov, ki jih projecirajo na mlade. In potem, ko se vse to sešteje, pride do eksplozije.

Ti zvonijo alarmi, pa jih slišiš od kje prihajajo?
Mislim da otrok ni vzrok, vzrok je pri možu in je verjetno ženskega spola
Iskal in našel je razlog da bo lahko tam prespal….tebi pa nabil krivdo in tvojemu otroku
Ti ne zavidam, zaupaj sebi in bodi odločna, ne pusti se izsiljevati nezrelemu moškemu.

kaj pa če…bingo!! Tudi jaz sem že pomislila na to. Ker je prav neverjetno kako sva mu zadnje čase s sinom v napoto oz. prav čaka, da se lahko skrega…

Če prav sklepam, ti je poslal sporočilo, da ga ne bo itd. Jaz sicer nisem pomislila na drugo žensko ob prebiranju te teme, a če ti misliš, da se nekaj takega dogaja, mu v povratno sporočilo napiši :”Pozdravi jo!” Boš videla reakcijo. Če te obtoži ljubosumja, pač presliši in spremljaj dogajanje. Če si se zmotila, bo to potihnilo, če se nisi, boš videla po njegovih nadaljnjih reakcijah, le ne “stinari” mu stalno, saj se bo sam razkril.

Vprašaj sina, kak odnos je bil zadnje čase, kaj se je dogajalo. Pejta na sprehod in tako malo med vrsticami podrezaj v to. Ne sili vanj, saj je to zanj tudi naporno, sploh v obdobju odraščanja. Kako pa se obnaša do vajinega skupnega otroka?

Skratka, jaz bi ti svetovala, da malo počakaš s pretiranimi reakcijami in resnimi pogovori. Pusti nekaj časa, da se odvija svojo pot, boš videla, kam se bo “odvilo”. Potem pa se odloči, s kom in kak pogovor boš imela. S sinom ali možem. Karkoli od tega bo, poskušaj razložit svoje videnje situacije na miren način in odločno.

In kaj si mislila, da bo, ko je zaprl vrata sobe?! Zakaj nisi takoj posredovala?!

Moža je treba takoj ustaviti in mu dati vedeti, če bo treba med njima izbirati, je izbira jasna (sin).

Sedaj, ko mož čustveno izsiljuje, pa ga je najbolje pustiti pri miru.

Pa seveda ne bomo dovolili, da se odrasli izživljajo nad otroki. Otroku se pa opraviči, ker ga nisi zaščitila, in od moža, ko se umiri, zahtevaj, naj se sinu opraviči.

Zaščiti vendar otroka, svojega, njegovega, katerega koli. Ali bomo samo mirno gledali to nasilje!! in dovolili še več nasilja?! Ustavi ga!

Meni pa je ta scena žal tako poznana.
Z otroške, ne odrasle strani.

Oče, ki ves čas sitnari, se zdira za prazen nič, psihično maltretira predvsem mojega brata (bil je precej nežen fantek pa še najmlajši otrok in moj oče se je nenehno vtikoval vanj, ga nerviral, se kregal z njim …) … sto in stokrat sta se sporekla zaradi nas z mojo mamo, mama je bila kriva, da smo “razvajeni, “neubogljivi”, da načrtno uničuje družino, ker mu ne da prav in se postavi za nas itd. Ko sem malo zrasla, sem se mnogokrat sporekla tudi jaz z njim, ker sem posegla vmes, ko se je “spravljal” na mlajše.

V glavnem – po letih tega psihičnega terorja sta se končno ločila, ko sem jaz že odhajala od doma. Moja mama je bila vmes zanj “psihična bolnica”, ker je sumila, da ima drugo žensko. Ja, jo je imel, ampak je s prstom na vse druge kazal, na veliko pa na nas, otroke, češ da smo mi “razdrli družino”.

Pa smo bili vsi njegovi biološki otroci, da se razumemo.

To je izživljanje nekoga, ki ga nekaj mori, je nezadovoljen sam s sabo, z vajinim odnosom ali pa je posredi celo tretja oseba … ampak odrasel človek nima kaj svojih frustracij izživljati na otrocih.

Se bojim, da te občutek ne vara …

Zdaj se polna luna debeli in nekatere ta magnetna privlačnost čisto zrevoltira, da so nastrojeni. Označi si v koledar in ciklično opazuj vaše počutje. Jaz mu ob polni luni ne hodim blizu, ker če bo po nesreči pomigala s ta malim prstkom, bi skočil do stropa. 🙂

Pri meni tudi ni debate, otroka je treba zaščititi. Do konca šolskega leta poskrbi, da bo za otroke prijetno in vzpodbudno vzdušje za učenje.

Potem se bo pa že pokazalo.

Imava tiho mašo.Domov se je privlekel okrog polnoči, pijan kot čep!
Ko je danes vstal, ni spregovoril z mano, niti s sinom, samo s s tamalim.
Sem se spakirala in smo se šli z otrokoma kopat.Domov prišli okrog 18 ure, takrat pa je on odbrzel nekam ven.
Pozdravim, odzdravi in gre… katastrofa. Ma najraje bi ga…

Kot bi otrok prišel domov, se najedel, naspal, stuširal, potelefonaril in poklikal po netu in zvečer spet v lajf.:)

Ne se sekirat. Ali bo skuhal mulo in premislil, ali pa, kot so rekle, se odločil za mulo. Nikamor se ne umikaj, doma si in tako bo ostalo. Pa naj gre še on malo v Trst na plažo.:)