Pozdravljeni.

Imam ponavljajočo se težavo, in sicer me motijo moje reakcije ob prepirih s partnerjem. Stara sem 28 let, sem v resni zvezi skoraj 1 leto, pred to zvezo sem imela eno 5-letno in pred tem eno 3-letno. Skratka, imam že nekaj izkušenj, marsikaj sem se naučila, poleg tega pa je zdajšnja veza res tisto, kar sem si želela. Partner je ljubeč, spoštljiv, razumen, zna se pogovoriti. Zelo sva si podobna, oba rada s komunikacijo rešujeva težave. Sva zaljubljena in tudi že načrtujeva prihodnost.

Kar me skrbi, je moj način reagiranja ob prepiru. V prejšnjih zvezah, predvsem v zadnji, sem se s partnerjem veliko prepirala, ker nekako nisem dojela, da nisva za skupaj. On je bil veliko starejši, nisva imela istih potreb in želj. Zaradi tega sem postajala vedno bolj anksiozna, razdražljiva, pogosto sva se skregala, ob prepirih pa mi je vse izbruhnilo ven (velikokrat sem na glas kričala nanj, vrgla kakšen predmet, kaj uničila, ga tudi udarila). Partner se je seveda umikal, ampak to se je tudi na začetku zveze, ko moja agresija še ni prišla na plan. Vse se je torej stopnjevalo. Na koncu sva se skregala že skoraj vsak dan, dokler nisem ugotovila, da zveza obema grozljivo škodi in jo zaključila. V enem tednu sem se počutila skrajno pomirjeno in razbremenjeno pritiskov. Verjela sem, da je bila za moje agresivno vedenje kriva prav ta dotična zveza in sama pri sebi zaključila, da se mi to ne bo več dogajalo, ker ne bom več z napačnim partnerjem. Še zdaj mi je žal za vsak nasilen izpad, ki sem ga imela, enostavno me je tega sram in nočem biti taka oseba.

Seveda se pri zdajšnjem partnerju najbolj bojim, da bi se zgodba ponovila, čeprav ga imam zelo rada in vidim v njem izpolnitev svojih pričakovanj. Na vsake toliko se skregava kot vsak par, to se mi ne zdi nič nenavadnega, čudno pri tem pa je, da jaz tako močno reagiram na vsako težavo. Vedno doslej sva težave rešila, nimam kakšnih posebnih zamer do njega, zaupam mu. Reagiram pa vseeno vedno huje, zadnjič sem recimo vanj vrgla torbico, ga polila s pijačo, ni pa manjkalo dosti, da bi ga odrinila (kar je že zelo podobno udarcu). Ob prepiru čutim tudi zelo močno potrebo, da sprostim napetost: povzdigujem glas, prekinjam sogovornika, včasih kaj uničim. Zavedam se teh svojih izbruhov in si zelo želim, da bi jih razumela: tako bi jih lahko popravila, preusmerila v kaj drugega.

Prosim, če mi pomagate s kakšnim nasvetom, kako vi vidite to težavo. Nočem živeti v strahu, kdaj bom s svojimi izpadi komu resno škodovala. Hvala.

Ko se prepiri začnejo na plano pridejo vsi naši strahovi in prtljaga iz preteklosti zavira naše racionalno mišljenje . Možnost verbalne komunikacije je zmanjšana in cela zadeva se stopnjuje.Predvsem je potrebno premisliti od kod in zakaj pride do tako burne reakcije , kaj je to kaj te moti predvsem , ali ni vse to samo zrcalna slika tvojih strahov in slabih izkušenj iz preteklosti.Ta veza bo opsojena na propad , moški pridejo in grejo in so redki , ki želijo spremljat žensko na življenjski poti na taki način.Poišči pomoč , pogovori se z psihoterapevtom ali kako starejšo žensko , ki je imela podobne težave.Vedi , da smo v življenju vedno “sami” vse moramo sami reševati nihče ti ne bo potpora niti te bo ljubil , če se sama ne boš spoštovala in imela rada…Moški so še “večje reve”od nas žensk , navadno pri prvi oviri stisnejo rep med noge in odidejo.Želele bi srčno , da se motim , a bojim se , da imam hudičevo prav , vsaj moje izkušnje so take , pa jih ni malo …..

Lepo pozdravljeni!

Kod sami opisujete, je agresivno vedenje nekaj, kar je tako globokol del vas, da nimate kontrole nad svojimi odzivi. Strah tako močno biva v vas, da vas vedno znova obvlada in nadvlada. Sprašujete se, kako boste obvladali te izbruhe, saj nebi želeli, da se odnosi vedno znova končujejo zaradi vaše agresije.

Agresija je obvladljiva, vendar je velikokrat tako globoko zavezujoča, da je sami ne obvladamo. Smiselno bi bilo poiskati pomoč in prečutiti svoje otroške zgodbe, ki so pregloboko segale v vaš svet in zrušile mejo spoštovanja in bližine. Kdo je že tako kričal in metal stvari, ker ni znal povedati, da ga je strah in je negotov?

Začnite opazovati svoje odzive in še preden se odzovete, partnerju povejte, da se vam na telesu spet prebujajo neobvladljivi občutki, povejte na glas, kako bi sedaj morali odreagirati in v kaj vas sili telo. Povejte, da čutite nemir, da bi sedaj v tem trenutku morali vreči nekaj po tleh, da se vam trese telo in da vas naj objame. Ob tem pa vedno znova povejte, da vas je strah in da se bojite, da boste zapuščeni. Izgovorite to čutenje na glas. Naredite to vedno znova, ko se pojavi impulz. Hkrati pa poskušajte čez dan ustvarjati do sebe bolj nežne in sprejemajoče misli. Poskušajte prebudiit čim več nežnih odzivov v odnosu do sebe, kajti takšen odnos, kod ga imate do drugih, ga imate v prvi vrsti do sebe. Kje je tista punčka v vas, ki se ne mara, je besna sama nase in se nenehno “biča” s krivdo in obsojanjem? Vstavite ta del, pogovorite se z njim. Odločite se za več sočutja do sebe. Resnično se vprašajte, ali si želite še živeti na ta način?

Verjamem, da se zmorete odločiti za drugačen odnos, predvsem do sebe. Samo dovolj globoko v sebe morate seči. Če boste dovolj globoko segli vase, boste srečali tam nekoga, ki se boji, da je drugi ne morejo sprejeti, ker z njo nekaj ni vredu. Njeno vedenje ni sprejemljivo in bo vse uničilo. Če se bo tako vedla, jo bodo zapustili ljudje, ki jih ima najraje in sama bo kriva za to. Celo poškoduje lahko koga in naredi resno škodo. Gospa, lahko začutite breme te punčke in krivdo, ki jo nosi, podarite ji kanček sočutja, topline in podpore. Z njo je vse vredu, samo strah jo je, nikoli je nihče ni resnično objel in pomiril, ko ni obvladala telesa. Podarite ji vi sedaj ta objem.

Lepo se imejte

Spoštovana Scorpio84!

Ob branju vašega pisma je začutiti ogromno strahu in pa krivde. Verjamem vam, da se trudite biti drugačni, da ste strogi do sebe in da bi si želeli, da so vaše reakcije predvidljive. In vedno ko greste čez rob, se tukaj pojavi še sram in obtoževanje. Ne imejte se za pošast, ker to niste!

S tem ko se zavedate svojih težav, s tem ko vas je strah vaših odzivov, ste na dobri poti, da težave preprečite. Ampak vseeno – kaj je tista huda napetost, ki je ne morete zdržati? Ob prepirih? Kako se počutite? Napetost, strah, da vam bo kar telo eksplodiralo, se vam tresejo roke, čutite v sebi razdiralno energijo? Koliko vas je tukaj strah, da vas partner ne sliši (vas ni slišal), da ste sami, zavrženi in brez odziva? Koliko ravno umik partnerja v vas izzove to močno napetost, ki jo poganja strah, čista groza in pred katero se branite na način, ki je za vas in za vašega partnerja ponižujoč in destruktiven? Kako sami, nemočni in ponižani se počutite takrat? In kako se potem še sami zavijete v krivdo in obtoževanje sebe?

Glejte, ga. Scorpio84, ko partner, ki vam pride dovolj čustveno blizu (ko ga spustite čustveno dovolj blizu), v vas izzove občutke, kjer ste najbolj ranljivi (strah, negotovost, zavrženost), takrat se vaše telo močno odzove. To seveda lahko premagate. Lahko se ustavite preden reagirate! To lahko natrenirate! Obstaja ogromno tehnik (vedenjsko kognitivne tehnike), kako se ustaviti med doživljanjem in med vašo reakcijo na vaša doživljanja, ki jo izberete sami in se ne zgodi avtomatično. Za vaše reakcije ste odgovorni! Ni kriv tisti, ki vas je izzval, pa čeprav ga poimenujete napačni partner, zgrešena veza! Ampak ne gre samo za ustavitev vaše reakcije! Gre za vaša močna občutja. Pred tem se ne da pobegniti s treniranjem vedenjsko kognitivnih tehnik !

Kako bi bilo s partnerjem spregovoriti o vašem doživljanju med prepirom? In to takrat, ko se ob njem počutite dobro in ko čutite, da ste ljubljeni in spoštovani? O vaši nemoči nad napetostjo, ki jo čutite v sebi? O tem, kdaj ste se že tako počutili in kako ste bili takrat odvisni od drugih in ste bili žejni zaščite in brezpogojne ljubezni? Koliko vam pomeni, da se on takrat ne bi umaknil ter vam s tem ne dal vedeti, da niste vredni njegove pozornosti? Lahko govorite o svojih bolečinah, o svojih strahovih? Varen odnos ob nekom, ki bo zdržal vašo napetost, bo čutil z vami in vam stal ob strani lahko najdete tudi ob strokovnjaku zakonske in družinske terapije, kamor lahko prideta oba s partnerjem. Kajti gre za vajin odnos, ki je skupen in ne izključno za vas problem z doživljanjem. Medtem ko so vaše reakcije vaša odgovornost!

Ga. Scorpio84, želim vam, da čim prej najdete dovolj varnosti v odnosu, da boste lahko spregovorili o svojih strahovih, ter tako postavili vaš odnos na trdne temelje. Srečno!

Hvala za vaš odgovor. Čutim, da mi je zelo pomagal in razjasnil določena vprašanja.

Včeraj sva se s partnerjem o tem odkrito pogovorila. Pravi, da mi je pripravljen stati ob strani, mi dati občutek, da sem z njim na varnem in da me spoštuje. Verjamem mu in imam občutek, da bo šlo zdaj na bolje.

Res je, da imam v sebi ogromno strahu, najbolj pred neodzivnostjo partnerja. Če se mi oseba ne odzove, če me ignorira ali pa se takrat pač ne more odzvati (kar lahko razumem), doživim pravzaprav nekakšen panični napad. Takrat bi storila vse, da bi mi partner pomirjujoče prigovarjal, se z mano ukvarjal, mi povedal, da vsega ni potrebno razrešiti takoj. Največkrat pa se zgodi, da se mojih izbruhov ustraši in da jih ne zmore obvladati, zato se raje zavije v molk. Ko to traja nekaj ur, včasih tudi manj, grem seveda čez rob, ker ne zdržim več tega nejasnega stanja. Prepričana sem, da je potrebno stvari bodisi rešiti čim prej, bodisi da partnerja poskrbita en za drugega vsaj čustveno. Meni je nekaj najhujšega se oddaljiti stran od problema in od osebe. Enostavno ne zmorem biti užaljena ali pa sama zase premišljevati o problemu.

Po drugi strani pa razumem, da nismo vsi isti v načinu reagiranja, zato pogosto skušam dati čas tudi partnerju – se umaknem za kakšno uro in se potem pogovoriva. Vseeno pa pri sebi čutim, da če ne bom čim prej vzela vajeti v svoje roke, bo problem postal vse večji. Na splošno partnerju ne zaupam, da bo znal sam dobro presoditi, tudi prejšnjemu nisem. Kot bi hotela imeti kar naprej kontrolo nad vsem. Nato se seveda zgodi, da partner ne želi takoj sodelovati, mene pa popade strah in panika.

Ker ste mi prejšnjič zelo dobro svetovali, vas prosim, ali je možno izluščiti še kaj iz mojega današnjega pisma; imate še kakšen nasvet, misel?

Hvala in lep pozdrav.

Imam vprašanje za gospo Scorpio84 in za gospo Stanovnik:
Nekaj ste mi obe pojasnile, nekaj pa mi še ni jasno. Z možem sva skupaj 12 težkih in lepih in grdih let, veliko smo dali skozi, a hkrati nič. Nimamo še otrok-mogoče sem to hotela povedati. Imamo se radi, oba sva po naravi mirna in zelo potrpežljiva, a imava oba 1x do 2x na leto resne agresivne napade, . Mogoče zato, ker sva veliko časa skupaj, skoraj cele dneve. Spodaj opisane težave so verjetno ena pomembnih zadev, zakaj se tako bojim otroka, želela bi namreč, da bi zanj skrbela oba z polno zavestjo, prisebnostjo, (tu sodi tudi hitrost reagiranja v kritičnih situacijah). Naša zveza približno celo leto izgleda trdna, do kakega mojega agresivnega vedenja, ki pripelje do tega, da je on š e bolj agresiven, in da jaz zbežim, kar pripelje do tega da on rata samodestruktiven. Začaran krog, ki ga ne znam rešiti, če se čutite da bi vedeli še kaj svetovati, berite naprej..

Moj partner, drugače zelo brihten in iznajdljiv, in vseskozi razmišljajoč, on žal funkcionira tako, da mu moraš 3x ponoviti preden sploh sliši, potem še 1x preden odgovori (da ga potakneš na to, da razmišlja ali odgovori hitreje). Drugače je doktor, tako da mu možgani funkcionirajo, problem je le ko je okupiran svojim delom, novicami ali z kakimi misli (nekako kot autistični otroci, potrebuje nekaj časa da ga prikličeš v realnost). Tu nastopi moja agresivnost.

Če želim nek odgovor hitro, ali hitro reakcijo, to mu zablokira možgane. Na primer požar-vžge se zavesa, tu nimaš kaj razmišljat in biti šokiran,ogenj moraš zadušit z deko, ali polit z vodo ali pa ko poči bojler, vržeš brisače če ne vidiš cunj za tla, ker veš, da bo drugače vse šlo na spodnji štuk sosedu na parket, tako kot je nam iz zgornjeg nadstropja, ko je njim počil bojler.

Moja agresija, ko vidim da ne reagira, da kar zmrzne in rata kot kip: zakričim “prinesi mi še eno deko, hitro, pejdi!!” ali “vrži brisače na tla, glej desno, vzemi brisače, vrži jih na tla, kaj čakaš”.

Njegova agresija: začne govorit skozi zobe “kaj hočeš, kaj hočeš od mene”, (čeprav sliši kaj hočem, ampak noče slišati in vsekakor noče to narediti ker bi to pomenilo da “uboga” žensko, a za reševanje problemov so moški in ne more ženska komandirat). Takrat začne z vseh svojih 160kg skakat kot nemočen mali trmasti otrok, (v spodnjem štuku mislijo da je potres) ali pa udara z vrati, obrne mizo z vso svojo drago aparaturo (dela na pomembnih projektih). Za to mu bo žal čez 2 dni, in mi bo nekajkrat na leto, 5 let omenjal koliko mu je žal, da sem ga tako silila da pohiti z deko(požar) ali brisačami(poplava). Ne tudi za to, da je tako reagiral, temveč samo za to, da sem mu jaz govorila hitreje (dejansko tudi sama sebi ne znam pomagati, da neham uporabljati te besede, ki ga še bolj razkuri).

Moja agresija ne nastopi samo v primeru njegovega nereagiranja. Ko obrača moje besede, ali se dela da ni rekel nekaj kar je rekel, mi pride, da bi mu najraje zazviznula torbico v glavo, ali nekaj res teškega, usodnega, npr. likalnik. Takrat v meni nastopi ena jeza, ker mu ne morem dokazati, in se jezim, zakaj moram imeti zraven diktafon, da ga posnamem, da vidi da zares on reče določene reči, da ni da si zmišljujem. Vem da je to z mojo bolano glavo res problem, to da si želim nekaj vržti v njegovo smer, da ga zbudi, zdrma, mogoče kaznuje? ne vem, vem da sem psiho, komaj se kontroliram, parkrat se je že zgodilo da sem vrgla kaj hudega, sprej, mobitel-kar je nevarno, lahko bi ga ubila, zavedam se da bi to morala nekako ustaviti, ampak kako najti tisto nenapovedano stotinko sekunde ko se sproži ta nek naboj v meni, ki ga ne moreš ustaviti, ki kar kot da eksplodira?)

Njegova agresija pa je rekla bi najmočnejša, ko poželim odditi, ko se nočem več pogovarjati, ali kregati, ko rečem da se bomo pogovarjali jutri, ko bomo bolj mirni, najhuje od vsega je če grem v kopalnico (jokat seveda, pod pretvezo da grem pod hladen tuš) in če on jok opazi – rdeč nos, solzne oči.. Ali pa če ko začne kričat in metat mize ali stvari ali skakat, zbežim iz stanovanja in se ne vrnem nekaj ur dokler se ne skulira. To ga še bolj razkuri. Enkrat me je po enem takem odhodu hotel zadržat, pa sem ga odrinila, on pa mene tako, da sem zletela na drugi konec sobe. Takrat sem rekla da je konec za vedno, oz. ko me je prepričal da ga ne zapustim, sem rekla da če se še 1x ponovi, da ne bom birala sredstev, da lahko res dobi posodo v glavo, likalnik ali kaj kar ne bom zbirala, kar bo prvo prišlo pod roko, ker ne bom jaz žrtvica. Od takrat me nikoli ni več odrinil, temveč lupa z svojo glavo ob steno, ker me ni vspel zadžat, ker ga pustim samega, sredi kričanja (njegovega monologa). On to razloži, da je to zato ker se počuti da ni vreden da bi se takrat “pogovarjala” o tem z njim. Kot da se temu lahko reče pogovor ko je nekdo razburjen in sposoben vsega. Takrat se mi zdi nevarno karkoli reč ker ena sama napačna (pa še tako izbrana) beseda povzroči tresljaje njegove glave o steno in tega me je zelo strah. Posledic na njegovi glavi namreč. To se je v zadnjih 14 letih koliko se poznamo, zgodilo že 6x, to lupanje z glavo o omare in 2x ob steno.

Tudi čez 1 uro ali 2 se mi ne zdi smiselno odpirati isto debato, če se samo podgreva ogenj, a bi njega zelo pomirilo če bi rekla “žal mi je da sem te tako grdo silila da reagiraš hitreje in delaš to kar ti rečem”, “žal mi je, da sem te prisilila, da si vrgel vse iz mize in da je tvoje večmesečno delo zaradi mene šlo v luft”. To se mi ne da govoriti, ker mi gre na živce že moja mama, ki je vedno za vse kriva in vedno ponavlja te olajnane stavke “jst sem kriva, u redu je, ne bom več, bom pazila”. Kriva sem samo za to, da ne znam kontrolirati kdaj se mi bo zgodilo da mi bo počil film, ali obstaja še kakšna knjiga kje lahko preučim kako se obvladovati, in kako reagirati ko partner reagira burno? Hvala za pomoč.

Pozdrav,

pišem vam, ker sem se nekako našla v prvi zgodbi. Če torej na kratko opišem mojo zgodbo, sva s partnerejm skupaj dobrih 5 let. V vsem tem času sva šla čez veliko ovir, ampak to je druga in dolga zgodba. Kar se nama oz. se mi dogaja v zadnjem času je nekoliko drugače od vseh tistih težav, ki sva jih imela prej. Partner pravi, da se ne znava pogovarjati, s tem misli predvsem na pogovor, ko nastopi kakšen problem oz. ko se skregava. On je človek, ki ogromno razmišlja in analizira stvari, zato se želi vedno pogovarjati, ko je težava in problem. Tudi jaz si to želim, vendar ne morem. Oz. nekaj časa že zmorem, ko pa se začnem počutiti nemočno začnem jokati. Zaprem se v kopalnico in jokam. Včasih, ko se počutim prizadeta, “padem iz sebe”, začnem kričati, govoriti neumnosti, sploh se ne zmorem umiriti in se normalno pogovarjati. On pravi, da me do določene mere razume, ne razume pa, kako se to lahko zgodi vedno in vsakič…kako, da ne zmorem niti enkrat iti čez sebe in se pravočasno umiriti, da bi nadaljevala pogovor. V teh pogovorih, pa se vedno počutim napadeno, zato se tudi napadalno obnašam nazaj. Pravi, da ga sploh ne posušam, ampak da si vse besede, ki mi jih on pove, v svoji glavi obrnem na slabo. Želi si, da bi se pogovarjala z njim, jaz sem pa enostavno samo tiho in si ne upam začeti pogovora, ker se bojim kreganja. Nisem sposobna stati za tem kar mislim in kar verjamem, ker moje besede vedno spodbije. Včasih obupam preden začnem pogovor. Vsakič, ko pride do prepira si rečem, da se bom tokrat res pogovarjala, pa ne gre. Od mene želi, da včasih tudi jaz rešim problem, ki ga imava, da jaz začnem pogovor. Jaz pa zbiram pogum in besede, kako bi začela…ne znam rešiti problema in težave. Ne znajdem se. Zaradi tega sem zelo potrta, ne počutim se dovolj dobra in včasih se mi zdi, da nisem kos življenju. Poleg tega, imam zelo slabo samopodobo in samozavest. Večino časa se primerjam z drugimi (ženskami) in si mislim, da je vsaka boljša od mene. Tudi zaradi tega se včasih skregava. Naj poudarim, da mi partner glede mojega izgleda ni NIKOLI rekel nič slabega in grdega. Velikokrat mi pove, da sem mu všeč, da sem lepa.
Poleg tega sem oseba, ki jo velikokrat muči občutek krivde. Včasih tudi za stvari, za katere nisem kriva. Eden od ogromnih občutkov krivde, ki tiči nad mano je na primer ta, da sem pred približno pol leta imela ginekološki poseg, saj so mi na materničnem vratu odkrili predrakave spremembe celic, ki so posledica okužbe z virusom HPV. Partner ima ogromen problem z mojimi bivšimi partnerji, jaz pa se ne morem nehati počutiti krivo, zaradi te okužbe. Nikoli mi ni rekel, da sem kriva za to, mi je pa jasno pokazal, kaj si misli o vsem tem.
Ravno včeraj sva se zopet skregala…na neki točki, sem spet začela jokati in se zaprla v kopalnico…on tega ne prebavlja. Sedaj je jezen in užaljen. Spet sem to naredila, čeprav sem mu obljubila, da se bom trudila, da bo drugače. Spet sem iz sebe, spet ne znam naprej, spet ne vem, kako naj rešim problem. Zadnje čase sem čisto obupana, tako zelo, da se včasih celo počutim neumno, kadar sem dobre volje in se smejem…
Prosim vas za kakšen nasvet in pomoč. Takšni prepiri se zadnje čase kar pogostokrat dogajajo. Mislim, da me partner celo ni več pripravljen poslušati… 🙁 Misli, da s temi odzivi in obnašanjem izkoriščam, pa temu ni tako.

Hvala za odgovor.

Toplo pozdravljeni,

nihče resnično ne razume stiske in nemoči, ki jo nosite na telesu. V sebi čutite, da si želite biti drugačni, vendar vedno znova ponavljate eno in isto vedenje, zaradi česar vas je že sram in se počutite krivi. Nikogar ni, ki bi razumel in vam iskreno pomagal, vas začutil v tej nemoči, ko vas čutenja preprosto preplavijo in se vam telo kar zapre, utihne. Prebuja se vam občutek, da je težava, ki jo imate močnejša od vas in vas obvladuje. Vedno znova, ko poskušate obvladati svoje odzive ali se odzvati drugače, padete, postanete šibki in hkrati z vsakim novim neobvladanim vedenjem obupavate in ste bolj brez moči. Kot, da bi vas nekaj obvladovalo izven vas in vam srkalo energijo. Ob tem pa ostajate sami in hkrati jezni na partnerja, ker vam ne pomaga, samo pričakuje, da boste vi naredili spremembo. V čutenjih, ki se vam prebujajo, počasi tonete, strah vas je same sebe in ne veste več, kdaj se bo spet ponovilo, veste pa, da nimate moči narediti drugače, se obvladati, se odzvati drugače.

To, kar vas obvladuje, nima takšne moči nad vami, kot jo vi pripisujete. Vi ste tisti, ki vodite svoje telo in svoja čutenja, niso čutenja tista, ki vas vodijo. Prevzeti bo potrebno kontrolo nad celotno situacijo. Niste krivi, ker vam nekaj ne gre in zaradi tega slabši od partnerja. Lahko pa dobite moč nazaj s tem, ko se enkrat potrudite in se drugače odzovete. Ko se boste prvič odzvala na način, ki je drugačen za vas, torej boste povedali, kaj čutite na telesu, boste začeli dobivati nazaj svojo moč in kontrolo nad čutenji, ki vas vodijo in obvladujejo. Ko čutite, da se vam telo zapira in padate v tišino, povejte na glas, da se vam telo blokira in padate v tišino. Najdite svoje besede, da opišete čutenja na telesu. Samo čutenja so in so vedno obvladljiva. Vi imate vso moč, da spremenite ta odnos, saj ga soustvarjate. Ni potrebno, da vas kdo sliši, ko poveste, kaj se z vami dogaja, pomembno je, da poveste in slišite sebe. Ko bodo čutenja povedana na glas, bodo že izgubljala na moči, ki jim jo pripisujete. Ni tako težko, je neke vrste tehnika, s katero obvladaš na videz neobvladljivo. Vsi imamo čutenja in vedenja, ki nas obvladujejo in vsak išče izhod iz bolečih čutenj in možnost sprostitve. Kajti s čutenji krivde in občutki nemoči, je težko živeti. To je teža na telesu, ki je iz dneva v dan večja in težja, dokler te ne obvlada do te mere, da padeš v depresijo iz katere ne vidiš izhoda. Nobene potrebe ni, da sebe in svoje telo peljete v to smer. Življenje je veliko več, ko zgolj občutek krivde. Sprostite se, naredite danes kaj prijetnega za svoje telo, zase, ob čemer se boste počutili prijetno in toplo. Prvo morate poskrbeti zase, šele potem lahko greste v odnos na zdrav način.

Lahko pa naju z možem pokličete in s partnerjem prideta na razgovor. Sva v Ljubljani in na Ptuju, kar vam je pač lažje in bližje. Imam odgovore za vanju, ki pa so že del procesa in dela na odnosu ter presegajo okvirje tega kratkega in hitrega odgovora.

Odnos je polje, kjer ustvarjata skupaj. Bližina in povezanost je velikokrat pred našim nosom, le umiriti se moramo in jo začeti ustvarjati v sebi. Ko se to polje med vama začne polniti in povezovati, stare zgodbe in stara čutenja krivde počasi izgubljajo na moči, postajajo vedno bolj šibka in s časoma izginejo, oz. se prelevijo v nekaj novega, drugačnega, povezanega. Rodi se občutek notranje povezanosti in spoštovanja, občutek, da resnično pripadaš in si našel svoj dom, kjer ti je toplo in varno.

Verjamem, da tudi vidva zmoreta ustvariti odnos, kjer je varnost in bližina, odnos, kjer se bosta počutila doma, odgovor je v tem, kar izbereta. Ničesar ni, kar bi vaju resnično in dokončno obvladovalo. To sta vidva, vso moč imata, da se odločita za sočutje in občutek, da vama je resnično mar drug za drugega.

Vse dobro vama želim in srečno.