Agorafobija?

Pozdravljeni
zelo dober in koristen forum.
Kaj menite o mojem problemu? imam nek nerazložljiv strah pred tem, da se kam odpravim sama. V družbi ljudi – znanih in večinoma tudi neznanih odlično funkcioniram. Delujem samozavestno, sproščeno, odraslo… ko se znajdem nekje sama – me preplavi strah pred samoto – to spremljajo zelo neprijetni občutki. Sicer se povečini sama racionalno pomenim s sabo in uspem stvari speljati ugodno. vendar vedno tako, da se vračam v znano in preizkušeno okolje. In to mi gre zelo na živce, predvsem zato, ker imam 3 leta staro hči, ki bi ji rada pokazala toliko lepega in zanimivega.Tako pa se gibava samo po znanih poteh in mi že zmankuje idej in izvirnosti. prijateljev in znancev namenoma ne vabim več s sabo, ker želim preseči ta strah. Tega nisem občutila do pred nekaj leti – po močnem stresu so se mi začele pojavlati težave.Moram reči, da se do vseh stvari znam naravnati na pozitivno raven, zaupam toku življenja, ne prehitevam dogodkov… Tole pa je zame pretrd oreh in verjetno globjega pomena – dobila sem namig, da sem v dobi do 6 meseca starosti utrpela deficit bližine in ljubezni matere – to je v mojem primeru realno – bila sem v bolnišnici. Pri cca 3,4 letih pa sem se na morju izgubila – dogodka se močno spominjam, samo čustev ne morem priklicati.
kaj mi svetujete? Hvala.

Draga Z!

Zagovarjam trditev, da se je pametneje usmeriti v dogajanje tu in zdaj, kot pa preveč gledati v dogodke, ki so se dogajali v otroštvu. Živeti morate v sedanjosti – tu imate težave. Če boste kdaj želeli brskati po dogodkih iz svojega otroštva je za to še vedno čas. Sedaj pa se usmerite na težave, ki vam jih povzroča vaš strah v sedanjosti.

Na misel mi je prišlo, da do hčerke verjetno čutite veliko odgovornost. Ljudje ponavadi ob resnih stvareh kot so otroci, odgovorno mesto v službi, … začnemo občutiti določen strah zase. Kar naenkrat namreč nismo odgovorni samo za svoje življenje, pač pa tudi za življenje otroka, za materialno stanje firme… Odraslost tako mnoge sprejme z nekim strahom, ki pa je na srečo minljiv. Verjetno se bojite neznanih krajev in situacij, ker se v bistvu bojite zase, saj morate skrbeti za otroka in vaše življenje ni več odvisno samo od vas. O podobnem strahu (sami povejte če mislite, da je pri vas podobno) govorijo mnogi mladi odrasli, ko se spoprijemajo z novimi odgovornostmi v življenju.

Pomembno je, da strah presežete, kot pravite sami. Nikar se ne izolirajte pred prijatelji in ne pustite da vas strah ohromi. Vsakič ko boste naredili nekaj, ali odšli nekam kjer vas je strah boste delček strahu premagali. V nasprotnem primeru, če se boste vdali strahu in boste osatli doma, bo strah okrepljen. Spomite se na to, da se vam ne bo zgodilo nič hudega, kot se vam to ni dogajalo prej. Ko vam bo najhuje se skoncentrirajte na svoje dihanje – vdih – izdih. Tako se boste malo zamotili. Vsekakor pa se ne smete prepustiti strahu! V pomoč vam bodo vse vaje, ki izhajajo iz vedenjskega in kognitivnega pristopa k reševanju težav!
Nekaj lahko najdete na naslovu http://www.angelfire.com/mt2/socialnafobija/
Lahko pa se obrnete tudi na gospo Doris Pavlovič, psihologinjo, ki se ukvarja z vednjskim in kognitivnim pristom. Dela v PB Polje ima pa tudi zasebno prakso. Lahko jo pokličete v PB Polje in se z njo dogovorite za kakšno srečanje. Telefon bolnišnice je 01 587 21 00.

Lep pozdrav,

Barbara, Šent