Sem s fantom, ki ga ljubim iz vsega srca, vendar pa se bojim, da mi to ni dovolj, čeprav se vidiva vsak dan, redkokdaj, da se ne bi videla kakšen dan ali dva, torej, ne živiva skupaj. Rada bi se preselila k njemu, pa tudi on si to želi, vendar še bova morala kakšno leto počakati (ravno iz teh subjektivnih razlogov) in me to tako razjeda, da me bo kap. No ja, mimogrede vam lahko edino to povem, da sva s fantom že kar nekaj let skupaj. Sicer sva imela vmes, lahko bi se reklo, nekakšno prekinitev zveze, vendar pa sva ugotovila, da ko sva narazen, da naju samo še bolj vleče enega k drugemu. No, moj problem je predvsem v tem, da ko kaj debatirava, ne znam vedno mirno debatirati, ko je kakšna pereča tema in se celo zaradi tega tudi skregava, pa čeprav se on precej trudi, da bi me pomiril, vendar v tistem afektu, ali kakorkoli že naj napišem, sploh ne registriram kaj mi govori. Sicer je vedno bolje, vendar pa se še vedno tu in tam to zgodi. Kako pogosto, vam ne bom govorila, v glavnem, če ne bi bil problem dovolj resen, se ne bi obrnila na vas…

Spoštovana Diana,

Opisali ste zelo pogosto situacijo, ki ne predstavlja izrazitega bolezenskega obeležja, ampak prej enega od manj uspešnih obrambnih mehanizmov: v psihodinemskem smislu povedano, tega kar ne slišimo, nam ni treba upoštevati in na to odgovarjati. Izkušnje kažejo, da takšni pojavi običajno z leti izgubijo intenzivnost, če pa bi se stopnjevali sedaj, bo nujen pregled tako pri psihiatru kot pri nevrologu (EEG).