Sem s fantom, ki ga ljubim iz vsega srca, vendar pa se bojim, da mi to ni dovolj, čeprav se vidiva vsak dan, redkokdaj, da se ne bi videla kakšen dan ali dva, torej, ne živiva skupaj. Rada bi se preselila k njemu, pa tudi on si to želi, vendar še bova morala kakšno leto počakati (ravno iz teh subjektivnih razlogov) in me to tako razjeda, da me bo kap. No ja, mimogrede vam lahko edino to povem, da sva s fantom že kar nekaj let skupaj. Sicer sva imela vmes, lahko bi se reklo, nekakšno prekinitev zveze, vendar pa sva ugotovila, da ko sva narazen, da naju samo še bolj vleče enega k drugemu. No, moj problem je predvsem v tem, da ko kaj debatirava, ne znam vedno mirno debatirati, ko je kakšna pereča tema in se celo zaradi tega tudi skregava, pa čeprav se on precej trudi, da bi me pomiril, vendar v tistem afektu, ali kakorkoli že naj napišem, sploh ne registriram kaj mi govori. Sicer je vedno bolje, vendar pa se še vedno tu in tam to zgodi. Kako pogosto, vam ne bom govorila, v glavnem, če ne bi bil problem dovolj resen, se ne bi obrnila na vas, ki se mi zdite kot ena velika srečna družina, v katero spadam tudi jaz, čeprav me ne poznate, ampak jaz vas poznam, in vsak je na svoj način lep in prisrčen.

——————————————————————————–

Najbrž mirna in tiha ženička ne boš nikoli in tako je tudi prav. Temperament ljudje prinesemo s seboj na ta svet, vendar lahko njegove pomanjkljivosti precej brzdamo, če se jih le zavedamo. Ti se jih očitno zavedaš in na tebi je, da začneš delati na tem. Kar čez noč seveda ne bo šlo in tudi zatreti ga ni dobro. Saj veš, da nikoli ni dobro čustev samo potlačiti in nositi v sebi, ker nekega dne zagotovo planejo na dan. Obstaja veliko literature s temo o duhovni rasti, samodisciplini in gojenju pristnih odnosov med ljudmi, zlasti med partnerjema. Nauči se poslušati in ne planiti še predno sogovornik konča. Ceni, da ti pove svoje mnenje, tudi, če je drugačno od tvojega. Le tako boš vedno lahko vedela, da govori, kar misli in boš to lahko storila tudi sama. Za začetek vedno preštej do 10, predno se vržeš v debato. Sliši se neumno, a pogosto pomaga in da človeku ravno toliko časa, da se vključijo možgani in se umiri srce.
lp 🙂

Zdravo,

jaz osebno ne vidim nobenega večjega problema v vajinem odnosu. Prav je, da izražaš svoj temperament, in da debatirata.

Draga Diana!
Nauči se poslušati… Ko gledaš televizijo, te tudi kaj razjezi,pa si tiho ( ali pač ne ? ).
Torej globoko dihaj – poslušaj- pojdi med debato na WC- se poglej v ogledalo in če boš videla Diano rdečo, razkurjeno in z dvignjeno frizuro – se vsedi na školjko in počakaj da te ihta mine!
V temu času se boš malo pomirila!
Če bi bila jaz taka- bi se verjetno z možem sploh ne pogovarjala več, ker bi mi vsako perečo stvar raje zamolčal , da bi bil mir pri hiši ! Prav je da poveš svoje mnenje- ampak pomisli kako se počuti tvoj fant – kadar vsa besna bliskaš z očmi in vpiješ !
Takim moj mož pravi – čarovnica !
Imam občutek da si tudi “malo” ljubosumna, saj ne zdržiš brez fanta več kot 2 dni ! Če sta oba enako navezana – v redu, sicer bojo pa problemi….
Lep dan in globoko vdihni- danes lahko streseš jezo name-
se ti prostovoljno javljam…
Čav!diana je pisal/pisala:
>
> Sem s fantom, ki ga ljubim iz vsega srca, vendar pa se bojim,
> da mi to ni dovolj, čeprav se vidiva vsak dan, redkokdaj, da
> se ne bi videla kakšen dan ali dva, torej, ne živiva skupaj.
> Rada bi se preselila k njemu, pa tudi on si to želi, vendar
> še bova morala kakšno leto počakati (ravno iz teh
> subjektivnih razlogov) in me to tako razjeda, da me bo kap.
> No ja, mimogrede vam lahko edino to povem, da sva s fantom že
> kar nekaj let skupaj. Sicer sva imela vmes, lahko bi se
> reklo, nekakšno prekinitev zveze, vendar pa sva ugotovila, da
> ko sva narazen, da naju samo še bolj vleče enega k drugemu.
> No, moj problem je predvsem v tem, da ko kaj debatirava, ne
> znam vedno mirno debatirati, ko je kakšna pereča tema in se
> celo zaradi tega tudi skregava, pa čeprav se on precej trudi,
> da bi me pomiril, vendar v tistem afektu, ali kakorkoli že
> naj napišem, sploh ne registriram kaj mi govori. Sicer je
> vedno bolje, vendar pa se še vedno tu in tam to zgodi. Kako
> pogosto, vam ne bom govorila, v glavnem, če ne bi bil problem
> dovolj resen, se ne bi obrnila na vas, ki se mi zdite kot ena
> velika srečna družina, v katero spadam tudi jaz, čeprav me ne
> poznate, ampak jaz vas poznam, in vsak je na svoj način lep
> in prisrčen.
>
>
>
> ——————————————————————————–

Tudi sama sem po naravi “burna oseba” in šele v zadnjih dveh letih (najbrž to sovpada z EMŠOjem) se znam kontrolirati in tudi opravičiti, če smatram, da sem ga polomila. Nasvet? Dvakrat globoko vdihni, vprašaj se, če je res tako hudo ali je to tako samo v tvoji glavi in gre za čisto sprejemljiv in rešljiv problem. Velikokrat se boš pomirila, sčasom, pa ti pride to v navado (čeprav temperament pač ostaja in to mora vedeti tudi partner):

Huda rec, tale temperament, ki ne prenese nasprotovanja! Vedi pa, da kljub temu, da zgleda, da si brez kontrole, ni tako! Lahko se je naucis. Zacnita z malim, ko pa si zelo razburjena, malo prekinita razpravo, da se pomiris. Naj nihce ne zapusca prostora, dokler se o stvari ne pogovorita. Zavedaj se, da lahko vzpostavis nadzor nad svojimi reakcijami in da je to posteno tudi do partnerja, saj je na ta nacin pomenek bolj konstruktiven. Svoje obnasanje pa mislim da ze zdaj obsojas. Nauci se ga ocrniti in ga oznaciti za nedopustno. Ko ga bos videla kot taksno, se mu bo lazje upreti. Veliko uspeha zelim!

Diana

Samokontrola je stvar osebne rasti – odnosa do samega sebe in drugih.

Predlagam, da obiščeš naslov:

http://komunikeweb.net/osebnarast.htm

in si malo več prebereš o vsemu.

Če pa kkljub temu ne boš našla željenih odgovorov, pa piši na email.

Lep pozdrav .-)