Pozdravljeni!

Prosila pa bi za kakšen nasvet.

Adrenalni zlom junija 2016:
• srčni utrip v mirovanju 180 udarcev na minuto – sprejem na urgenco in nato hiperventilacija, krči…prejela pomirjevalo in odhod domov
• naslednji dan: pojav nespečnosti, izguba 7 kg v enem tednu, 24 urne bolečine v mišicah, krči, tremor, tresenje (predvsem ponoči), ponavljajoče se epizode hitrih utripov podnevi kot ponoči, izguba vse telesne zmogljivosti (prej športnica, nato nisem zmogla niti 200 m hoje), izpadanje las, kronični erozivni gastritis, pojav intolerance na laktozo, hude vrtoglavice, slabosti, glavoboli in še😊

V bolniški sem lahko bila le dva tedna nato sem morala nazaj v službo. V tem času (od junija do septembra 2016) sem morala še diplomirati kar mi je uspelo konec septembra 2016.

Seveda se je stanje od takrat do danes izboljšalo, še vedno pa imam zelo slaba obdobja: tesnoba, velika utrujenost, zadihanost. Hvalabogu s spanjem nimam več težav in po dveh letih jemanja zdravil za erozivni gastritis sem lahko prenehala z jemanjem, ker se je stanje uredilo.

Sprašujem vas za kakšen nasvet kako bi lahko ta obdobja slabega počutja še zmanjšala/skrajšala?

Lep pozdrav

Spoštovani,

Obdobja slabega počutja lahko skrajšate na dva načina:

1. Hiter način z začasnim učinkom
Obiščete osebnega zdravnika ali psihiatra in poudarite svoje težave. Najbrž vam bosta predpisala psihotropna zdravila, recimo antidepresive. Začnete jih jemati in po kakšnih treh tednih se bodo obdobja slabega počutja zmanjšana in skrajšana. Dobra stran tega ukrepa je, da učinkuje hitro in je zastonj. Slaba stran pa je, da zdravila s korekcijo nivojev hormonov umetno izboljšujejo počutje. Na nivoju psihološke logike pa procesi, ki danes povzročajo vaše slabo počutje, še vedno tečejo. Posledica tega je, da se po določenem času slabo počutje ponovno pojavi, potrebno je višati dozo zdravil in tako naprej. Gre torej za pokrivanje simptomov, ne odpravijo pa zdravila vzroka težav.

2. Dolgotrajen poglobljen način s trajnim učinkom
Obiščete psihoterapevta in v svetovalnem procesu poiščete odgovore na vprašanja:
– Kako to, da ste šli že dva tedna po takem zlomu nazaj v okolje, ki je najbrž predstavljalo izvor stresnih stimulusov? Pri temu podatku nekaj ne štima – ali je naredil napako zdravstveni sistem ali pa vi sami. Glede na moje izkušnje gre najbolj pogosto za kombinacijo obojega.
– Kako je na to odreagiral psihofizični sistem, ki sicer po takem zlomu potrebuje 2 – 4 leta za rehabilitacijo? Pogosto tako prehitro izpostavljanje pomeni retravmatizacijo, to pa težavo še poglablja in generalizira.
– V kakšnem stanju dejansko trenutno je vaš psihofizični sistem (utrujenost)?
– S katerimi globokimi prepričanji ste se 2016 pripeljali tako daleč?
– Kako ta prepričanja prilagoditi, če želite, da ne bi več padali v isto luknjo?
– Kakšna psihološka logika je ozadju čustvenih reakcij, ki jih opisujete (tesnoba)?
– itn

Dobra stran tega ukrepa je, da s klienti začrtamo pogoje, da se psihofizični sistem dejansko rehabilitira. Poleg tega pa klienti spreminjajo globoka prepričanja, s katerimi so si škodili. Na ta način se med drugim naučijo živeti uravnoteženo in sebi ustrezno. Slaba stran ukrepa pa je, da terja svoj čas in denar pa tudi prijeten ni vedno.

Torej iz vašega zapisa je sklepati, da vaš psihofizični sistem ni dobil priložnosti, da bi se sploh začel rehabilitirati kaj šele, da bi se rehabilitiral do konca. Ima pa človeški psihofizični sistem neverjetne sposobnosti preživetja in prilagajanja. Kar bi lahko pojasnilo vaše izboljšano počutje. Seveda pa velja moj zapis vzeti kot hipotezo in ne kot dejstvo. Da bi zares razumel vašo zgodbo, bi morala izpeljati vsaj diagnostično fazo psihoterapije (4 – 6 srečanj).

Lep pozdrav,
Uroš Drčić