ADHD – Želela bi stopiti v kontakt s starši
Spoštovana 1 vrtnica,
sem mama 22-letnega fanta, ki ima ADHD. Vse prebrano na tem forumu mi je zelo znano, kot da bi brala zgodbo svojega življenja. Živimo v majhnem mestecu, kjer je še toliko težje, ker se govorice hitro širijo, ljudje pri tem dodajo kak “okrasek” in kaj kmalu ugotoviš, da se tvojega otroka vsi izogibajo, ker je “čudak”, tvoj otrok je “dežurni krivec” za vse slabega kaj se zgodi v šoli, najlažje je zvaliti krivdo nanj, saj je pogosto res kriv in vsi takoj verjamejo, če optožijo njega. In tako naprej….. Potočila sem veliko solz zaradi svojega sina, pravzaprav zaradi nerazumevanja moje okolice. Ker ima moj sin tako težko obliko ADHD, je njegov IQ na meji normalnega (60-70) na vseh izvedenih testiranjih in se tako težko uči, da je trajalo 5 let, da je dokončal poklicno šolo, ki sicer traja 3 leta. Vse skupaj je od mene in moža zahtevalo izjemen napor in potrpljenje, ure in ure sva sedela ob njem, ga spodbujala in pomagala (beri nežno silila h učenju). 5 min dela in 10 minut počitka in tako cele popoldneve. Bil je edini otrok, ki so mu na koncu osnovne šole PREPOVEDALI udeležbo na končnem enodnevnem izletu z izgovorom, da “nihče noče prevzeti odgovornosti zanj”. Leta in leta sem poslušala le to da je potreben trde vzgoje” in “odgovornih” staršev, ki bi ga “vzeli v roke”. Naj povem, da je moja 20-letna hčerka Zlata maturantka na ugledni gimnaziji, sedaj študentica medicine, zgledna v vseh ozirih. Če bi z možem bila toliko “slaba” starša nam verjetno ne bi uspelo vzgojiti hčer, ki na študiju medicine ima povprečje 9, poleg tega, je odlična športnica, igra klavir, govori 4 jezike in še bi lahko naštevala. Tudi ona je veliko pretrpela zaradi brata, saj sem skoraj ves prosti čas namenila sinu in jo pogosto zanemarjala ali pa njene uspehe jemala za nekaj samoumevnega. Tisočkrat sem se vprašala “zakaj se je to meni zgodilo? Kaj sem naredila narobe?”. Starši otroka z ADHD so deležni le obsojanja okolice in vsaj v mojem času, nikakršnega razumevanja. Če imaš invalidnega otroka, katerega invalidnost je opazna na prvi pogled, si deležen razumevanja skoraj vsepovsod. Pri ADHD doživljaš le kritike in si prepuščen sam sebi, ker je vsak primer zgodba zase. Ni recepta za vzgojo takšnega otroka, vsak starš mora odkriti sam kaj učinkuje in kaj ne. So le smernice tipa: bodite dosledni, vztrajajte na pravilih obnašanja in dnevnem razporedu učnih ur, delajte na tem, da se njegova samopodoba izboljša (to je ena najbolj pomembnih nalog pri vzgoji takšnega otroka), itn… Če sodim po sebi, vas sedaj čaka najtežje obdobje starševstva otroka z ADHD. Otrok z ADHD je zelo težaven mladostnik, učenje mu ponavadi ne gre od rok a srednja šola je obdobje, ko je se je potrebno precej več učiti in truditi za vsaj zadovoljiv učni uspeh. Hkrati so mladostniki z ADHD zelo nagnjeni zlorabi alkohola in jemanju mamil. Na tem področju je potrebna izredna pozornost in neagresiven nadzor. Ker je tak otrok najpogosteje deležen le obsojanja zaradi nemogočega vedenja, slabega učnega uspeha (kljub veliko vloženega truda in časa), pomanjkanja “dobrih” prijateljev, je njihova samopodoba zelo slaba. Zato ponavadi tudi “padejo v slabo družbo in tako se začne začarani krog iz katerega ga je težko potegniti. Učenje je tako težko, “dobri fantje” se nočejo družiti z njim, najlažje je špricati šolo in se napiti ali “zakajati”. V tem so ponavadi “uspešni” oz. kar “carji”. Zato vam svetujem, da ste zelo pozorni na učni uspeh, družbo otroka, itn. Če se le da, naj se mladostnik z ADHD vključi v športne aktivnosti, ker šport na takšnega otroka deluje skoraj kot zdravilo. To vam povem iz lastnih izkušenj! Ves nemir in napetost, ki jo čutijo, se v športnih naporih “izlije” in se je potem veliko lažje učiti. Tudi samopodoba se precej izboljša, kar je kot sem že povedala, ena najbolj pomembnih stvari pri takšnem otroku. Če povzamem svoje izkušnje, je moj nasvet staršem otrokom in mladostnikom z ADHD-jem: bodite potrpežljivi in vztrajni, vendar vseskozi brez prisile in nasilja. Grobe disciplinske metode v njih vzbujajo le še hujšo tesnobo in nemir, kar rezultira z še slabšim vedenjem. Pomagajte otoku pri učenju. Ponavadi ti otroci imajo dober vizuelni spomin in to uporabljajte pri učenju! Kritizirajte ga le za zares pomembne stvari, manj pomembne preprosto spreglejte. Pohval naj bo veliko, več kot kritike, čeprav je to pri njih zelo, zelo težko. Verjemite, da to vem, ker sem doživljala tedne in mesece, v katerih nisem videla niti ene malenkosti, ki bi jo lahko pohvalila. Včasih sem lahko pohvalila le njegovo frizuro ali lepi obrazek. “Okregajte” ga največ za 3 zelo pomembne napake ali dejanja v enem dnevu in pohvalite za 5! Ne dovolite, da sem vam otrok odtuji, a to boste zelo hitro dosegli, če ga ves čas le kritizirate. Nihče se ne želi družiti z nekom, ki ga ves čas na nekaj opozarja in krega! Bodite svojemu otroku brezpogojni prijatelj, saj mora imeti nekoga, ki mu bo pomagal tudi takrat ko naredi kaj slabega. Pozabite na svoja pričakovanja in se osredotočite na to kaj mu gre od rok in kako boste čim bolj razvijali potenciale, ki jih ima, pa četudi so komaj opazni.
Predvsem pa je pomembno, da se vam otrok ne odtuji, še posebej v mladostniškem obdobju, saj se prav takrat to najpogosteje zgodi. Ves čas morate vedeti kaj se z njim dogaja, kako mu gre v šoli in s kom se druži. Vse to počnite ne nevsiljiv način, ker jih grobi nadzor zelo moti in takrat so še bolj kljubovalni. Kar sem povedala so moje lastne izkušnje. Zavedam se da je vsak otrok z ADHD zgodba zase, pomembno je, da vztrajamo in ne izgubimo upanja, da bo enkrat vse lepo in prav. Vsem staršem en lep pozdrav!
Spoštovana mama gen. 1966,
v vsem napisanem prepoznam sebe in svojega sina, kot bi pisala sama. Tudi sama sem iz kraja, kjer se vse poznamo med sabo…vsi me obsojajo, da sem jaz kriva za sinove težave…imam še mlajšega sina..
Lepo vas prosim ,če me lahko kontaktirate na mail [email protected], ker tu ne želim dajati osebnih podatkov.
Najlepša hvala
Tudi moj otrok je ADHDjevec star 11 let.Ritalin je jemal eno šolsko leto(Z TEŽAVO) sedaj smo to prekinili.Ocene so malenkost slabše kot lani kritike njegove razredničarke pa so grozne,sploh ker sem ji povedala da otrok Ritalina ne bo več jemal.(strnski učinki).Sin hodi v šolo zelo rad in tudi razredničarko ima rad ,vendar meni ta krvžlja živce.Moč in živcerabim za svojega sinčka in NE ZANJO.ali ima kdo podobne težave oz.rešitev za naju?
Po nekajletni odsotnosti danes ponovno prebiram ta forum. Sem mama sina, ki bo naslednji teden dopolnil 18 let. Od začetka osnovne šole ima diagnozo hipekinetična motnja v razvoju, jemal je Ritalin ter Concerto.
Danes je “normalen” dijak, običajen pubertetnik. Preživeli smo vse težave, kot jih opisujete. Moram priznati, da še danes vse to težko berem, ker so zadeve zelo boleče: od nerazumevanja okolice, pripombe, da smo nesposobni straši, naj otroku postavimo meje, nerazumevanja staršev drugih otrok v šoli, kjer sem se na vseh sestankih počutila izobčeno,….
Lani, na zadnjem obisku pri psihologu v Svet. centru v Lj., mi je dejal, da ne more verjeti, kako se je iz hude HK motnje razvil v običajnega pubertetnika. In da smo lahko srečni.
Sprijaznila sem se, da bodo določene stvari ostale: sin je zelo impulziven, še vedno zelo težko počaka, ima tike, je precej neorganiziran… vendar pa ima kljub temu cel kup pozitivnih lastnosti. Sigurno so vsa ta leta pustila posledice na nas, pa vendar sem zadovoljna.
Kaj reči na kratko:
Izredno naporno je živeti s takim otrokom, vendar pa je to naš otrok, ki resnično potrebuje našo pomoč. Ti otroci namreč svet doživljajo na svoj način in se morajo oni prilagoditi nam, NORMALNIM (?), ljudem. Zelo dobro je, če imamo strokovnjake, ki jim zaupamo. Mojega otroka je sodelovanje s Svet. centrom na Gotski v Ljubljani rešilo, sicer bi bil verjetno v kakšnem zavodu. Zaupati jim je potrebno tudi na področju predpisovanja zdravil, moj sin je idealen primer, kako ni zasvojen z nikakršnimi drogami (ne kadi in ne pije alkohola!), kljub temu, da je jemal Ritalin od 2. do 9. razreda OŠ, nato pa v srednji šoli še 1 leto Concerto. Zdravila otroku pomagajo, da lahko funkcionira!
Vsak starš najbolje pozna svojega otroka in s pomočjo nasvetov strokovnjakov je edino čas pravo zdravilo za to obliko motnje. Kot sem že pred leti napisala na ta forum sem prepričana, da je potrebno ob obilici nasvetov vedno upoštevati našo trenutno odločitev, kaj je za otroka najbolje.
Pozdravljeni,
dolgo časa nisem pogledala dogajanje na tem forumu, ker je ta tema za mene precej boleča in pogosto preprosto ne morem več….. Zato oprostite tisti, ki ste me prosili za kontakt in vam nisem odgovorila..Želela sem samo podeliti svoje izkušnje in mogoče “malce” pomagati tistim, ki imajo podobno situacijo. Nimajo namreč vsi otroci z ADHD tako nizek IQ in tako hude vedenjske motnje, kot jih ima moj sin. Veliko staršev se lahko pohvali z izrednimi sposobnostmi svojega otroka na določenih področjih in socialne veščine so pogosto vsaj zadovoljive, tako, da otrok pravzaprav ima kar dobre pogoje za normalno vključevanje v družbo. Pri meni žal ni tako in zato je pravzaprav težko deliti nasvete, če nimaš kaj posebnega za pokazati. Kaj sem dosegla? Moj sin sedi doma, nikoli še ni imel punce, čeprav je na pogled zelo lep fant, službo je že 2x izgubil, ker je premalo natančen, neorganiziran, itn.. Ima le enega prijatelja, ki je pravzaprav njemu podoben. Če poslušam strokovnjake, (psihologe, psihijatre,..) je napredek zelo velik. Od otroka, ki do 7 leta nikoli ni pojedel kosila pri mizi, ker je sedeti 5 min na enem mestu zanj bilo nevzdržno, v šolo smo ga lahko dali šele pri osmih letih, od tretjega do cca. 7 leta se je včasih ure in ure kotalil po tleh in spuščal čudne zvoke in se tega ni dalo prekiniti niti z dopovedovanjem niti z ukazom, do takšnih izpadov v šoli, da mi je neprijetno pisati o tem. Sedaj je 22-letnik, ki je naredil poklicno šolo, opravil vozniški izpit, nima več vedenjskih izpadov in je sicer videti popolnoma normalen fant. Vendar, če z njim preživite več časa, opazite, da je izredno nekomunikativen, vase zaprt, neorganiziran, z ozko omejenimi interesi. Starši mu ne moremo poiskati punco in prijatelje. Očita mi, da sem ga prepričevala, da mu bo uspelo, če se bo potrudil. Trudil se je in to zelo, pa mu ni uspelo obdržati službo. Kaj naj mu povem?Težko je najti delodajalca, ki bi bil pripravljen potrpeti več mesecev, ker se moj sin počasi uči in je obvladovanje delovnih nalog in pričakovanj (v sedanjih razmerah), zanj prezahtevno. Vsi pričakujejo zagnane, hitre in odzivne zaposlene, saj je brezposelnost velika in lahko izbirajo. A verjemite, res se je zelo trudil in obakrat službo sprejel zelo odgovorno in vestno. Sam je je zjutri zbujal in se vedno pravočasno odpravil. Pripovedali so mi, da je bil ves čas tiho in je zelo pridno delal. Le na malico je šel in v WC. Vendar, verjetno nikoli ne bo tako uspešen pri delu kot njegovi “normalni” sodelavci. In jaz se verjetno nikoli ne bom popolnoma sprijaznila, čeprav ne mine dan, ko si ne bi dopovedovala, da so na svetu mame, ki imajo otroke paraplegike, hudo invalidne in da sem pravzaprav nehvaležna oz. da nekateri trpijo veliko več. Moj mož je uspešen poslovnež in včasih se mi zdi, z veseljem cele dneve v službi, ker je doma tisto kar ga v življenju najbolj moti. Tak kot vsi mi, tudi jaz imam dneve, ko bi zjutraj najrajši izklopila svoje življenje (če bi obstajal gumb za kaj takega) in dneve, ko se življenja veselim in imam občutek, da mi je le uspelo. Da je moj sin od točke A do točke B naredil velik preskok in da bo mogoče enkrat srečen fant, to pravzaprav edino kar si vsi želimo. Občutek sreče in zadovoljstva. Vse drugo je relativno. Staršem otrok s ADHD bi tudi rada sporočila, da ne naredijo napake, ki sem jo jaz sicer naredila, a to je, da ne zanemarijo svojih prijateljev in socialnega življenja. Vsi poznate tisto pravilo na poletih z letalom. V primeru izgube kisika, masko morate najprej natakniti sebi in šele potem otroku. Morate ostati v dobri duševni kondiciji, zato, da lahko dobro funkcionirate v tej zelo zahtevni nalogi. Izčrpani in depresivni ne boste dober starš otroku, ki ima ADHD. Mama otroka z ADHD bi morala biti skoraj ena “superženska”, ki hodi v službo, je gospodinja, je žena in prijateljica in največ časa mama, ki mora imeti “superpotrpljenje” ter veliko časa za svojega otroka. Če ne boste odnekod črpale življenjsko energijo, boste prej al slej omagale. Tega ne smete dovoliti in zato imejte tudi sebe rade, predvsem zaradi svojih otrok.
Lep pozdrav vsem!
https://www.facebook.com/profile.php?id=100003958962836
skupina na FB-ju
mama gen. 1966, tvoj zapis me je zelo razžalostil. Sama sem v podobni situaciji, izčrpana sem in kar je še najhuje, sumim, da imam tudi sama ADHD, še vedno včasih ne obvladujem organiziranosti, sem tudi precej impulzivna, čustveno občutljiva, občasno zelo zmedena ipd.. Končala sem faks, žal pa nisem dovolj hitra, odzivna, dovolj tehnično usmerjena, dovolj spretna, dovolj dovolj ….pripravljena sprejemati mobinga, kar je danes normalno. Hočem povedati, da se zavedam te motnje vsak dan vse bolj, ne samo pri svojem otroku ampak tudi pri sebi. Že nekaj časa vztrajno iščem odgovore. Bila sva pri strokovnjaku, žal je šlo za izredno mlado psihologinjo, ki nama je obema z možem dajala občutek, da nima dovolj delovnih izkušenj. Ocenila je, da otrok nima ADHD. Pri splošni zdravnici, precej bolj izkušeni ženski, ki dosti dela tudi z otroci s PP in je videla že marsikakšnega ADHD otroka, pa je takoj prišlo do reakcije. Ona je odločna, da je zadevo treba raziskati, saj je prepričana, da gre za ADHD, pa makar pri kom drugem, bolj izkušenem strokovnjaku, saj ima otrok VSE simptome kombiniranega tipa te motnje, koncentracije sploh nima, ne more pri miru sedeti niti dve minuti, vsak, ki ga je spoznal, pravi, da je ta otrok zasanjan, odsoten, preveč hiperaktiven. Kmalu bo star 6 let, začela se bo šola, midva z možem pa sva resnično zaskrbljena.
Glede diagnoze pri odraslih pa je situacija takšna. Do sedaj mi nihče od strokovnjakov ni uspel/hotel razložiti kako sploh pridem do diagnoze. Vsi te samo pošiljajo k psihiatru, ker ti bo on kao vse povedal in te napotil drugam, če bo potrebno. Nimam službe, živim zelo skromno, se pa zavedam, da v sebi imam neki potencial in da bi ga ob ustrezni obravnavi lahko tudi odlično razvila do te mere, da bi se lahko tudi samostojno preživljala. Ima morda kdo podobne izkušnje z diagnosticiranjem ADHD pri odraslih ? Od medijsko znane strokovnjakinje sem dobila informacijo, da ona sicer pomaga takim odraslim, a je storitev plačljiva (40 €/uro) hkrati pa ne jamči nobenega uspeha. Skratka zame je to začaran krog, kar se tiče uradnega reševanja tega problema. Ravno zato sem se začela sama zanimati za različne strategije, vedno znova se prepričujem, da je treba vztrajati, pomagam si na vse možne načine. Če se da simptome omiliti na alternativni način, bom poskusila tudi to. Kot si rekla, rabiš kot starš ogromno življenjske energije, da lahko svojemu otroku čim bolj učinkovito pomagaš.
živjo,
naj še tukaj napišem, da sem ustanovila skupino na FB, ki je siceer zaprtega tipa in lahko član postanete ko vas admin potrdi.
če se katera želi pridružit naj mi pošlje mail na [email protected]
lep dan
vertigo04
Pri sinu je bila postavljena diagnoza ADHD, razvila se je še depresija.
Na podlagi nekih informacij smo posumili na celiakijo, čeprav ni imel nikakršnih prebavnih težav. V kartkem času se mu je počutje začelo izboljševati, koncentracija je prišla iz 15 min na 1 uro, počutje boljše, bolj umirjen. V tem času smo opravili tudi diagnostiko, s katero je bila potrjena celiakija, po mnenju zdravnika bi glede na stanje črevesja naj trajala že veliko let. Toplo priporočam, poskusite še to – ali direktno z dieto ali pa da greste z napotnico najprej na testiranje na protitelesa,
želim vam miren dan
Pozdravljeni,
sem mama samohranilka in se že 3 leta spopadam z 10 letnim sinom, ki ima od januarja letos uradno potrjeno ADHD diagnozo. Hkrati sumim, da imam enako tudi jaz. V otroštvu sem imela podobne težave, samo, da se je tedaj temu reklo razvajenost in se je iz riti izbilo s palico… No, pri meni tega niso izbili, pravzaprav me starši še vedno prepričujejo, da je fant podedoval moj težek karakter in da moram biti z njim samo bolj dosledna in ga vzgajati na trdo.
Vendar danes za spremembo pišem o sebi. Tudi jaz sem v mukah svojega obraza dokončala fakulteto, vendar podobno kot Majdica, čedalje težje opravljam svoje delo. Do sedaj sem težave v službi pripisovala psihični utrujenost, saj je s sinom res težko, včasih tudi mobingu, napornem delu, dejansko pa se slabo koncentriram oz. se pogosto sploh ne morem spopadati s problemi, ki so izven rutinskega dela, urnikov…. Glede tega sem se veliko pogovarjala tudi s svetovalci, ki so pregledovali sina. Vsi se strinjajo, da gre za podobne težave, resno pa se z odraslimi ne ukvarja nihče, saj jim čas in sredstva tega ne dopuščajo.
Na koncu sem po nasvetu otrokove pedopsihiatrinje en teden poskusno jemala Ritalin.
Jezus, kakšno olajšanje! Samo to lahko rečem, da enostavno še sedaj ne morem verjeti, da je možna taka sprememba. Prvič po 15 letih sem delo opravila v 8 urah, brez prekinitve, zmedenih idej, raznoraznih motečih epizod. Tudi šef je opazil razliko in me je pohvalil, da je srečen, ker sem se končno naspala in vzela v roke!!! Najraje bi se zjokala, saj mu nisem upala povedati, da je to zato, ker “na črno” jemljem otrokove tablete.
Sedaj iščem profesionalno pomoč zase. V Ljubljani je ne najdem, zato iskreno prosim, da mi tisti, ki se s tem spopadate, posredujete informacije o tem, kam se obrnem. Svetovalni center je namenjen otrokom, osebna zdravnica z ADHD nima izkušenj, na psihatriji še nisem poskusila… tudi zato, ker me je sram, da sem posegla po otrokovih zdravilih in ker zdaj v času dopustov ni nikogar.
Kakšna ideja?
ADHD mami,
prav je da poiščete pomoč tudi zase. Obrnete se lahko na psihologa, psihoterapvta, psihiatra ali pa na http://www.familylab.si/.
tudi sama se spopadam z vsem tem.Dobite me na meil [email protected]
Na Svetovalnem centru sem že bila, gospa, ki me je sprejela, je bila zelo razumevajoča, samo nekako sem dobila občutek, da se oni bolj ukvarjajo z otroci. Mi lahko priporočite konkretno osebo, ki se ukvarja z odraslimi z ADHD ?
Homeopata bi se rade volje poslužila, samo kot pravim sem trenutno kar precej omejena z denarjem.