Pozdravljeni!

Sem mamica devetletnika z ADHD. Otrok je že od rojstva drugačen od vrstnikov. Kjer se pojavi, povsod ga opazijo, v negativnem ali v pozitivnem smislu, samo povprečen ni nikoli v ničemer 🙁 Energije, živcev, časa… nam pobere za tri.

Zadnje leto in pol se trudimo, da bi dobil uradno diagnozo (testi potrjujejo ADHD, a se vlečejo v nedogled). Odločbe zaenkrat nima in je ne želimo, ker otrok ne želi biti drugačen od sošolcev. Intelektualno jih prekaša, težave so predvsem z grafomotoriko in vedenjem, ker ne more biti pri miru, se težje prilagaja (potrebuje čas, da preklopi na nekaj drugega), potrebuje predvidljiv urnik in red (da ve, kaj se pričakuje od njega) in težje se znajde v večji skupini (v paru ali v majhni skupini dobro funkcionira, v razredu s 26 pa mu včasih “vrže ven”). Drugače je zelo dojemljiv, samostojen in iznajdljiv, skrbimo, da dobi čim več različnih izkušenj in da razvija svoje interese.

Nad svetovalnim centrom smo precej razočarani. V letu in pol nismo od njih dobili nič uporabnega, samo testirajo in pregledujejo ga v nedogled, čeprav smo jim pol testov že prinesli na pladnju. In vsakič ponujajo tablete kot bonbončke. Te so za nas zadnje možnost, saj je otrok alergik in tako že na zdravilih, ki imajo stranske učinke. Kaj drugega nam zaenkrat še niso ponudili. Znajdemo se, kot vemo in znamo, sreča je edino to, da se v svojem poklicu ukvarjam s podobnimi otroki in tako se v naši družini gremo nekakšno “samoterapijo” in “samopomoč”, hkrati pa vozarimo otroka na preglede, preglede, preglede… ki se vlečejo iz meseca v mesec in od katerih nimamo praktično nič.

Otroka “poštimavamo” po svojih najboljših močeh , v šoli nam priznavamo, da z njim naredimo vse kar lahko. Meni pa že “seka ven”. Že devet let gledam čudne poglede v smislu “kakšni starši pa ste” in poslušam čudna vprašanja v smislu “ali mu kdaj postavimo kakšno mejo”. Ko končam s svojo službo, me doma čaka praktično še ena z mojimi otroki (ADHD in normalen malček), ljudje okoli mene imajo pa itak vedno nove ideje, kaj bi še morala narediti, da bi bilo njim udobno in prikladno (šef, moji starši, znanci…). Pregorevam, zdravje me pušča na cedilu in z živci sem na koncu.

Želela bi stopiti v stik s starši, ki imajo otroka z ADHD, da bi kdaj poklepetali, izmenjali izkušnje, potožili nekomu, ki razume, dobili kakšno novo idejo… Da bi se počutila bolj “normalno” v svetu med samimi normalnimi, ki s svojimi otroki nimajo takšnih težav.

Lahko se mi javiš na mail [email protected].

Tudi meni na:

Draga Anejka,

popolnoma te razumem. Z veseljem bom delila izkušnje s teboj. Naš je sicer star šele šest let in pol, in še ni v šoli, vendar ima potrjen ADHD že od tretjega leta oz. še prej… Pa pravijo nekateri, da se ta diagnoza ne postavi pred šolo. Ni res, vse je odvisno od težav otroka oz. težav, ki jih povzroča okolici..:(
Da pa ni kriva vzgoja se tudi pri nas lepo vidi, saj je drugi otrok popolnoma drugačen.

Zaenkrat ti lahko svetujem le to, da poskrbiš tudi zase, drugače boš pregorela, oz. tvoji živci bodo.. Žal govorim iz izkušenj..

Tudi jaz si želim, da bi se nas našlo ene par in bi lahko menjale izkušnje.

Drži se!

S.

Pozdravljena, tudi jaz sem mamica 9-letnega ADHD – srečujem se z enakimi problemi. Piši mi na [email protected].

Pozdravljene,

Popolnoma se lahko poistovetim z Anejkinim zapisom, saj imam tudi jaz 7 letno hčerko, s katero smo na dobri poti do podobne diagnoze.
Življenje je definitivno pestro, pa tudi čustveno napornejše, kar pa sama pripisujem tudi temu, da v svoji okolici ne najdem staršev otrok s podobnimi težavami in sem prepričana, da bi bilo s sogovornikom, ki te lahko v mnogočem razume, marsikaj lažje.
Tudi jaz bi bila vesela srečanja z vsemi, ki ste se javile.
Anejka, moj mail pa je: [email protected].

Tudi sama sem mamica četrtošolčka z ADHD.

Piši mi na [email protected]

tudi mi imamo petletnika, ki trenutno čaka na potrditev hiperaktivnosti – tvoje pisanje je skoraj, kot da bi brala svoje misli – zagotovo vem kako je, ko nas nihče ne razume, vsi se znašajo na to, da smo slabi starši, izogibajo se prijateljevanju in otroci so nehote izobčeni
izmenjava mnenj in izkušenj bo zelo dobrodošla, zato predlagam, da ta svoja mnenja opisujemo kar tukaj na forumu, da bomo lahko vi videli, če ste seveda zato-mislim da nas ni malo staršev

pozdrav

tudi mi imamo sina, ki trenutno čaka na potrditev hiperaktivnosti. javiš mi se lahko na [email protected]

moj kontakt je [email protected]

tudi mi čakamo na potrditev hiperaktivnosti pri našem petletniku
moj kontakt je [email protected]

Javite pa se seveda lahko tudi drugi starši.

Vsako posebej razumem v želji po stikih, po deljenju izkušenj, po razumevanju, vendar punce, ni rešitev, da se družijo med sabo otroci z enakimi motnjami, da se me zapiramo v družbo ljudi z enakimi motnjami v družini.

Morda se mi od vseh razlikujem(o) v tem, da smo uspeli najt fenomenalno ekipo strokovnjakov, ki vodijo ne samo našega otroka, ampak večinoma kar celotno družino, saj imamo tudi mi še mlajšega otroka, ki pa začenja posnemati obnašanje starejšega otroka, kot pač vsak mlajši sorojenec posnema obnašanje starejšega in ga ima za “normalno”. Naši otroci, ki so drugačni, nujno potrebujejo družbo “zdravih” vrstnikov, kajti samo od njih se lahko učijo “pravilnih in normalnih” vzorcev. Po mojih izkušnjah se da doseči druženje. Je pa veliko na starših, da gremo v razred, gremo na šolo, razložimo motnjo, ki jo ima otrok, smo v stalni navezi z razrednikom, s strokovnimi delavci – jaz si ne predstavljam, kako lahko otrok z ADHD normalno funkcionira med 25 ali 26 otroki brez odločbe??? – skratka, stojimo za otrokom. Otroci so sposobni razumet, če se jim pove, razloži, pojasni. Veliko zavračanja izvira iz ne-vedenja, ne-znanja, ne-razumevanja, ne-poznavanja. Mi se ves čas šolanja res borimo in letos so otroka zares sprejeli, ampak do zdaj smo izdelali 5 ali 6 plakatov o motnji ADHD, organizirali mini-predavanja, znosili še in še literature v šolo, prosili za pomoč strokovne delavke in zunanje strokovnjake, ki delajo z otrokom, skratka stalno stalno govorimo o tem, ZAKAJ otrok reagira drugače, kot se pričakuje in predvsem KAKO lahko dosežemo, da bi reagiral drugače. Uspeh prihaja po kapljicah, vendar prihaja. Hiperaktivci itak niso ljubitelji mase ljudi, rabijo max 2-3 osebe, pa jim je zvrhano dovolj. Naš otrok se letos končno smeje v šoli, končno je rad v razredu, se druži, se udeležuje rojstnodnevnih žurk, športnih dejavnosti, ima 3 dobre prijatelje (frende po njegovem), kar je zanj super truper mega uspeh.

Imamo 2 prijateljski družini, ki imata otroke s podobno motnjo in druženje z njimi je – kaj naj rečem? Obup od obupa, saj so otroci drug drugemu velik izziv in huda motnja, saj imajo vsi zelo nizko sposobnost tolerance. Na drugi strani je druženje z “zdravimi” otroki, ki zmorejo višjo toleranco, kot jo ima sam, povsem “normalno”, saj se on prilagodi njim in oni njega “povlečejo” na svoj nivo, s čimer tudi izginejo vsi “izpadi”, je pa res, da je včasih potrebno otrokom kaj razložiti. Mi smo zdaj že čez to fazo razlag in otrok se končno rad druži in ne bžei pred vrstniki, oni pa ne pred njim, Vedeti je namreč treba tudi, da je mnoge strah druženja z otrokom z motnjo, sploh če je otrok agresiven, tepe, uničuje oblačila in imetje otrok, če je neobvladljiv, napadalen, ne obvlada jeze ipd. Otroci in starši se ne znajdejo in se zato otroku ognejo, imajo ga za nevzgojenega, nemogočega ipd Šli smo skozi to in po naših izkušnjah je edino, kar pomaga, razlaga, pogovor, tudi prisotnost na igrišču, da lahko posredujemo, da tudi starši vedo, da bomo posredovali, če bo naš otrok delal težave, da bomo posredovali, če bo naš otrok tepel, zmerjal ipd in da tega ne dopuščamo, pa motnja gor ali dol. To se meni zdi izrednega pomena. S tem dobijo tudi starši zdravih otrok zaupanje, da naš otrok ne bo škodil njihovim otrokom, pa tudi, da otrok ni le sam sebi prepuščen objestnež brez postavljenih meja, ampak pač otrok z motnjo. Ja, je, zelo zelo naporno je, včasih si čustveno in psihično povsem uničen, imaš občutek, da bo tvoj otrok večni outsider in dežurni krivec, ampak sčasoma se le zgodijo premiki.

Zase vem, da če bi morala še enkrat skozi vse, bi delala enako! Ne bi se zapirala v krog ljudi z isto motnjo, ampak nasprotno. Pomembno se mi zdi, da “mi” razumemo zdrave otroke in njihove starše, da jih je strah, da se bojijo, ker ne razumejo, ker nočejo biti “žrtve” takega otroka, ki je lahko, če nima strokovnega vodstva, tudi zelo zelo agresiven, uničevanlen, napadalen, nevaren. Da pa na drugi strani tudi zdravi razumejo nas, naše otroke, naše družine, da jih rabimo, da se naši otroci samo od njihovih, zdravih, lahko učijo pravih in pravilnih vzorcev in reakcij. Da nam lahko uspe samo, če sodelujemo. Je pa seveda veliko več na nas, ki smo starši drugačnih otrok, da o motnji svojega otroka čimčimčimveč vemo, da jo lahko razložimo, pojasnimo, se o njej učimo, čimbolje poznamo svojega otroka in znamo predvideti njegove reakcije ter jih (pre)usmerjati, vsaj na začetku. Kasneje se vrstniki tega hitro priučijo. Našemu lepo povejo – razumemo, da si jezen, povej, kako ti lahko pomagamo. Včasih se samo umaknejo, ker vedo, da se v nekem trenutku afekta ni sposoben pogovarjat ipd. Med dvema z isto motnjo je taka interakcija veliko težja.

ja mama otroka z adhd, jaz se popolnoma strinjam z vašo razlago, vendar je zelo zelo odvisno od okolice v kateri se giblješ. jaz vidim kako je pri nas – naš fantič je že pri enem letu imel najprej obdobje grizenja – in seveda jaz kot pozorna mama sem na ta problem vseskozi in najprej opozarjala vzgojiteljico v vrtcu, na igrišču, na obiskih – sama sem pazila, da do “incidenta” le ne bi prišlo, vendar vseskozi zraven nisem mogla bit, zato je tudi do poškodb prišlo in vsak primer sproti me je čisto potolkel in skušala dejanje mojega otroka opravičevat in se z vsakim staršem pogovorit, da vendar to naš način vzgoje, in da otroka na to opozarjamo in ukrepamo – istočasno pa je bil isti primer tudi pri nekoliko starejšem otoku pri znanki, ki pa se je od tega problema čisto distancirala in pogovoru izogibala in prikrivala, češ, da njen otrok pa tega ne počne nalašč, ampak da so vedno bili drugi otroci krivi, itd….. – uglavnem prišlo je tako daleč, da njenega otroka in nje dejansko ni nihče obsojal, ker so se itak vsi na nas spravili, ker jaz sem to na glas tudi vsem povedala in so imeli toliko večjo moč z mano parlamentirat da kakšnega otroka smo vzgojili, itd… – uglavnem zelo boleča iskušnja
no pa se je obnašanje našega fantiča tudi v naslednjih letih le slabšalo, dokler še nisem vedela, da je to pač hiperaktivnost – ker najbolj pa me je bolela opazka znanke, ko sem omenila, da morda pa je moj otrok hiperaktiven – in se mi je le zasmejala v obraz in rekla, da če hočem bit tudi jaz moderna in uporabljam novodobne izraze za težavne otroke in da naj raje mulca malo bolj ukrotim – in sem sina kaznovala za vsak prekršek, kričanja je itak bilo vseskozi (joj ko se na to spomnim, mi gre na joki)- in so tudi bili taki primeri, ko smo bili na igrišču in so vse mamice lepo v senci sedele in se ne menile za svoje otroke, jaz pa vseskozi bila zraven in ga opozarjala kaj sme in kaj ne, in na koncu je bilo slišat samo mene kako kričim ime mojega otroka,(npr.tine ne delat tega, tine ne meči kamnjev, tine ne prerivaj se..itd. in je zgledalo, kot da samo moj sin dela neumnosti, a vsi ostali mulci so morda še bolj divjali, samo njihovim mamam se očitno ni dalo, da bi jih opozorile oz. ukrepale
tudi ko smo hodili še bolj na rojstnodnevne zabave in na obiske, sem vseskozi govorila o tem problemu in kaj sami delamo na tem, in kaj sina bolj znervira itd. pa očitno sem govorila v prazno, ker so n a potihem samo vsi komentirali, kako je težaven otrok in se nam če se je le dalo izogibali – no sem bolj sama ugotovila, kaj je bolje in smo se začeli v določenih primerih kar sami izogibat obiskovanju
se pa popolnoma strinjam s tem, da ko pa je sin v kakšni družbi z “normalnim” otrokom, se zna celo prav lepo in mirno zaigrat in sem se tudi sama stoprocentno prepričala,da ga okolica in posamezna družba potegne vase, zato tudi sami prakticiramo, če se le da, pa magari na kakšnem dopustu da se spoprijatelji z drugimi otroki in je igra lahko prav prijetna.
hotela sem to povedat, da je prav da o problemu govorimo na glas in okolico na to opozorimo,ker bomo s tem pomagali sebi in otroku, samo velik velik problem so ljudje v tej okolici, kako to sprejmejo, ker roko na srce, še vedno smo zelo zadrt narod in vsaka drugačnost človeka samo odtuji
zato res moramo biti starši izredno močni da lahko to speljemo in stojimo otroku močno ob strani – morda je res prednost v tem, ko nekomu pomahaš pred nos s potrdilom zdravnika in ne le s svojimi besedami

ja mama otroka z adhd verjetno bodo kar dobrodošla vaša konkretna navodila, in primeri kako ste določenih situacijah ravnali, sploh nam,ki na to potrdilo še čakamo, šola pa je pred vrati in res se bojim kako bomo kos vsemu – zato če boste pri volji napišite še kakšno besedo

pozdravček

Mikrila, imate prav, predsodkov je ogromno, pomaga pa samo, če jih odpravljamo tako, da širimo znanje in rušimo abuje. Meni je veliko pomagal napotek naše klinične psihologinje – postavite se v kožo staršev “zdravih” otrok, ki jih je obgrizel/udaril/jim strgal jakno/polomil barvice… vaš otrok! Bogme, ni prijetno! Ni prijetno vedeti, da tvoj otork grize in hkrati vedeti, da nimaš pojma, kako to preprečiti, ker razlage, opomini, sankcije ne zaležejo. Pametnjakovičev, ki ti delijo nasvete, seveda mrgoli. Jaz sem parkrat rekla – ej, ti prepustim otroka, pa ti uredi. Celo moji mami sem to rekla, pa je po enem popoldnevu obupala in od takrat je tiho.

Vedeti je treba še nekaj, da vsi otorci nimajo enake oblike motnje, enako hude motnje in ni vseeno, ali otroci dobivajo ustrezno pomoč ali ne. Vsaka pomoč ni ustrezna pomoč in če ni ustrezna, lahko naredi več pkode kot koristi.

Ne vem, moj otrok sicer nikoli ni bil agresiven, je bil pa izredno moteč, je rinil v ljudi, težil z neskončnimi pripombami, komentarji, vprašanji, skušal vse preglasiti, biti glaven, ni znal sprejeti zavrnitve, ali da naj neha ipd. Sliši se banalno, vendar je to blazno naporno in le enkrat ujel batin zaradi tega. Ko sem pojasnjevala, sem skupala vedno povedati tako, da se je vedelo, da je to sicer otrokova motnja, a da jene odobravam in da delam na tem, da bi jo odpravili. Pri enih je zaleglo, pri drugih ni – kaj češ? Vsi ne bodo nikoli razumeli in po večini nima smisla kaj dosti ozirati se nanje.

Pri tej motnji ni nič hitro. Vsi procesi so počasni, tudi v šoli, znanja je izredno malo, predsodkov ogromno in breme na starših velikansko. Meni mnogokrat pomaga samo zavest, da delam za svojega otroka in da ima samo mene oz. naju, da mu pomagava. Treba je govoriti o motnji, jo predstavljati, povedati razlike med ADHD in razvajenostjo, da to NI ISTO, da ADHDjevec svet vidi drugače, doživlja drugače – samo znanja odnaša predsodke ina p seveda trdo delo za odpravo nesprejemljivega vedenja. Znanje, znanje, znanje. To je edina pot in možnost, pa veliko lljubezni do otrok(a), ki nam daje moči, da zmoremo, ko se že davnno zdi, da smo krepko preko svojih moči. Če imate kak konkreten problem in če kaj vem o njem, bom z veseljem pomagala, še vedno pa vem malo, samo tisto, kar smo že sami prestali.

Pozdravljeni!

Težave sem imela z računalnikom, zato me nekaj časa ni bilo na forumu. Javilo se mi je preceeej staršev, ne samo preko foruma ampak tudi preko zasebnih sporočil in kasneje preko e-maila. Čeprav poskušam odgovoriti vsem, sem nekako izgubila nit, komu sem že odgovorila (sploh preko e-maila, ko se nicki in imena menjajo). Zato se opravičujem, če komu po nesreči nisem odgovorila.

Vesela sem, da vas je bilo toliko pripravljenih navezati stik z menoj, nisem pričakovala takšnega odziva. Veliko mi pomeni dejstvo, da jaz in moja družina nismo sami s tem problemom, čeprav nikomur ne privoščim otroka z ADHD. Res je lažje govoriti s starši, ki imajo podobnega otroka. Doslej te izkušnje nisem imela, saj imajo vsi okoli mene “normalne” otroke… Mislim, da sem potrebovala prav to: Ugotoviti, da obstajajo ljudje, s katerimi se lahko pogovorim, ki razumejo in ki ne obtožujejo…

Mama otroka z ADHD, strinjam se, da naši otroci morda niso pravi za skupaj… Tudi moj ADHD fantič se bolje razume z otroki, ki so mirnejši in manj impulzivni od njega. Deluje nekako tako, kot njegova okolica: če so ljudje okoli njega umirjeni, je bolj umirjen tudi on. Če pa ljudje okoli njega divjajo (npr. otroci v razredu), je to zanj preveč, ali izbruhne ali pa se umakne ven.

Stiki s starši drugih otrok z ADHD so torej le obliž za nas, starše. Ker je tako težko najti nekoga, ki razume, da je tvoj otrok res drugačen in ki te ne obsoja da si slab starš, zato ker tvoj sin potrebuje mesece ali celo leta, da dojame tisto (predvsem na socialnem področju), kar ostali dojamejo v par tednih. Ki razume, zakaj si izmučen ne zmoreš več. Ki te ne obsoja, ko ti po letih stalnega stresa živci popustijo.

Moj sin nikoli ne bo povprečen ali (relativno) lahko vzgojljiv, kot je večina otrok. Toda čeprav zna biti zelo težaven, je po drugi strani neponarejen, iskren, čustven in prijazen otrok, ki rad priskoči drugim na pomoč in ki mu družina veliko pomeni. Kolikor ima slabih strani, toliko ima tudi dobrih. Obljubila sem si, da bom naredila vse, da bo tudi on nekoč našel svoje mesto in srečo v tem preveč nestrpnem in preveč v povprečja usmerjenem svetu. Enako želim tudi vašim ADHD-jčkom!

Hvala vsem za podporo!

Jaz predlagam ustanovitev zaprte skupine na facebooku. kaj menite?
najbrž zna katera to naredit, jaz nisem še nikoli.

Pozdravljeni,
tudi midva z možem iščeva ljudi, s katerimi bi si rada izmenjala izkušnje, se pogovorila o najinem 9-letniku. Tole s facebookom bi blo idealno. Se že kaj premika?
Miljon vprašanj bi imela, pa tudi kakšno idejo za koga morda…
[email protected]
Oglasite se!
Razmišljava tudi o ustanovitvi skupine za samopomoč ali društvu za otroke z ADHD in njihove starše.

Veliko vas je, ki bi si izmenjevali izkušnje – kaj pa predlog vertigo04 o FB skupini?

tudi jaz sem že razmisšljala o kakšnem društvu ali kaj podobnega. pa mislim, da je za začetek FB res najlažje. ni odvečene birokracije 🙂