Abstinenca
Ga. Ana, lep pozdrav, pa dobrodošla nazaj na forumu.
Večkrat je slišati, da mora zasvojeni abstinirati. Zadnje čase je v medijih veliko slišati o odvisnosti od seksa. Še en tabu manj. Prvi pogoj za začetek zdravljenja, je pri vseh kemičnih in nekemičnih zasvojenostih, abstinenca.
Mi lahko razložite od česa mora oz. naj bi abstinirala oseba pri posmezni odvisnosti od hrane?
Od česa torej pri bulimiji, pri anoreksiji in prenajedanju?
Verjetno ni tako enostavno reči, da mora bulimična abstinirati od bruhanja, ker ni samo bruhanje problem. In tako dalje, v ostalih dveh motnjah.
Kaj pa na področju čustev? Od česa naj bi abstinirali? Kaj pa na področju mišljenja?
Po letih zlorabe hrane, se v možganih zgodijo velike spremembe. Mi lahko bolj na dolgo obrazložite kako se te spremembe zgodijo, kaj se spremeni, kaj to povzroča itd. Se da res popraviti te utečene poti? Namreč, recimo, da nekdo neko vedenje ponavlja 20 let, kako lahko to pozdravi?
In zakaj je toliko deklet z motnjami v hranjenju, depresivnih?
Hej, ne vem če si opazila, amapk do nadaljnega smo prepuščene ena drugi.
pa vendar; o mh in zdravljenju le-teh vem veliko in … bi ti svetovala kar knjigo dr. sanje rozman “Peklenska gugalnica”, kjer je abstinenca o kateri sprašuješ natančno opisana in ibrazložena.
Se moraš pa vprašati, ali ti tak pristop ustreza. Namreč ni nujno, da bo tebi to pomagalo – tako kot tudi dr. Rugelj recimo ni za vse 😉
Načeloma pa se moraš pri kakršnikoli odvisnosti po tej abstinenci vzdržati VSEGA kar omamlja/spreminja stanje zavesti/vpliva na kemično ravnovesje v telesu – tudi sladkarij ne smeš, ne smeš sanjariti ne smeš preveč spati, gibati se moraš toliko in toliko… Skratka zelo robotski pristop, ki ti pa dolgoročno lahko koristi, če ti režim ustreza …
Lp,
😉
O,
to je pa veliko vprašanj in upam, da boš dobila dosti odgovorov oz. vsaj razmišljanj na tvoje teme.
Po eni strani se strinjam z Ašo, glede abstinence in tega, da nekomu ta koncept ustreza, drugemu pa ne. Je pa težko pri nekaterih manj pogostih odvisnostih, definirati, kaj je abstinenca, konkretno.
Prav gotovo odsotnost bruhanja, večjega prenajedanja, stradanja, a po drugi strani je tudi kos potice v praznikih ali desert po kosilu čisto ok.
Nekateri pri okrevanju nekaj časa, ali kar za stalno, rabijo redne obroke, planirane in nič sladkarij v svoji prehrani, da “bolj mirno živijo”, drugim pa je dovolj zmernost pri hrani in velika prizanesljivost do sebe, v smislu tega, da so pozorni nase in na svoje potrebe v splošnem, ko se pojavi “nuja po gori sladkarij”.
Depresija in MH – včasih je oseba z motnjo rhranjenja že v osnovi depresivna in si skuša “pomagat ” z motnjo hranjenja, recimo prenajdenjem. Včasih pa je depresivnost lahko posledica motnje hranjenja – recimo prenajedanje te precej “spravi na tla in v obup”, med drugim.
Spremembe vedenja so pa pri človeku zanimiva stvar. REs, kako to, da uspemo spremeniti tudi neko vedenje, ki8 ga ponavljamo že 20 ali več let? Eno je to, da iamo zagon, da ko nas nekaj res zelo moti, smo zelo motivirani, da se lotimo sprememb, in ko začnemo reševati probleme, ki se skrivajo za hrano, lahko celo uspemo spremeniti neke vzorce hranjenja, ki so se prej zdelo nenadomestljivi.
Poenostavljeno povedano in upam, da se še kdo oglasi na tovje teme…