Abrazija
Iz foruma “nosečnost” sm se na žalost prisiljena preselit na to, od vseh nezaželjeno stran (pa brez zamere). Občutkov mi vrjetno niti ni treba opisovat, saj ste vse šle čez podobne ali pa še hujše preizkušnje, za kar iskreno sočustujem z vami.
Zanima me, če mi katera zna povedati kako izgleda celotni postopek abrazije….to je namreč še zadnje slovo, ki me čaka od najune tako zašeljene pikice…
Hvala!
Oh, ljubi bog, kako mi je hudo!!! Nikomur ne privoščim takšnega trpljenja.
Najprej naj ti opišem tehnično plat. Če gre le za abrazijo, se postopek izvede v splošni anesteziji (oz. ta hitri narkozi – v žilo). Mene po abraziji ni nič bolelo – razen srčka.
Pri meni je šlo drugače, ker sem najprej morala pikca roditi, nato so me odpeljali še na abrazijo. To je bilo zvečer, naslednje dopoldne sem šla domov.
Če greš v LJ na ginekološko, ti toplo želim, da bo takrat delala sestra Metka, ki je en velik zemeljski angel.
Kako rada bi te zdajle objela!!!
Lepa Ti Hvala….
Utapljam se v solzah in občudujem Tvojo moč ……ne razumem od kje jo jemaš (prebrala sem tvoje poste, žal mi je, da si morala doživeti nekaj tako bolečega, tako krutega) Jaz sem izgubila ves smisel…
Hvala še 1x.
Če prav razumem gre pri abraziji prav za operacijo? Kdo to izvede oz. kdo je prisoten?
Drži se, lupčka!
Oh, ko bi le lahko nekaj moje moči dala tebi!
Ja, abrazija je poseg. Pri meni so bili prisotni: anestezistka, ginekologinja, zdravnik – operater in tri sestre. Vse osebje je bilo čudovito!
Če ti lahko kakorkoli (ampak res KAKORKOLI) pomagam, mi brez pomisleka povej.
Objemam te močno močno in ti pošiljam tisoče angelskih poljubčkov!
Ne se bat posega. Št. oseb, ki stojijo zraven, ni merodajno pri težavnosti posega. Verjetno eni tudi gledajo in se učijo, bi rekla. No, kdo je ostal potem, ko sem še odplavala v spanec, res ne vem…
Poseg sam je čista rutina, verjemi. Veliko žensk pride na abrazijo, ker jih njihovi G napotijo na poseg zaradi nenavadnih krvavitev, ki se pojavljajo med ciklusom. Ena takšna je tisto “mojo” soboto prišla okoli dveh popoldne, imela poseg in šla proti večeru lepo domov.
Res se ne boj, jaz sem takrat prvič dobila narkozo in me je bilo predvsem tega strah. Ampak to je takšna hitra narkozica skoraj brez stranskih učinkov. Meni ni bilo po njej niti slabo, niti nisem imela kakašnih drugih stranskih učinkov. Tudi bolečin po abraziji nisem imela, krvavela sem manj kot ob menstruaciji – tako ene 10 dni sem vsake dva dni imela nekaj krvavega izcedka.
Trdno stiskam pesti, da bo stanje po abraziji b.p. in boš kmalu pod srčkom spet nosila pikico, tokrat pa srečno vseh devet mesecev.
Drži se, s tabo sem!
Kok si ti zlata, k mi tko na hitrco odgovarjaš….
Veš, sej glavni problem mi res ni ta ambrazija, ampak vse kaj drugega, me pa vseeno vse to malo skrbi, ker nisem vajena ne bolnic, še manj takih posegov, če povem po resnici, niti zdravnike ne vidim najraje….(kot itak vsi)…
Hvala še enkrat za vso pomoč, lepe besede, lepe želje in upajmo za vse na lepšo prihodnost!
Hvala!
O, poznam te občutke. Jaz sem bila tokrat prvič v “pravi” bolnici, če odštejem porodnišnico pred petimi leti. Že to je en zelo zoprn dejavnik.
Jaz zdaj odhajam v vrtec po mojo veliko piko, da greva prižgat svečke v LJ na Žale. Dvigni glavo pokonci in dovoli, da ti ljubezen pokaže pot.
Pazi nase, nisi sama, javi se.
Spoštovana!
Naj te potolažim; jaz sem šla na abrazijo junija – nosečnost v 8 tednu, tudi odmrl plod. Takrat sem mislila da se mi bo svet podrl, ampak sem nakako prišla k sebi. Kasneje sem šla 9.7. še na poseg – so mi odstranili pregrado, sedaj bova pa počasi začela delati na drugem otročku, upam da se mi ne bo potrebno dolgo truditi in da bom tokrat srečno donosila (tudi tebi in vsem ostalim želim podobno).
Abrazija poteka v splošni anasteziji. Zjutraj sem prišla, sprejem in vse te zadeve, ob pol treh sem šla na poseg, nekaj so me spraševali, spomnim se samo da sem povedala ime in priimek in takoj zaspala, zbudila sem se čez pol ure – v sobi. Bilo je že konec vsega, bolelo je pa tako kot pri menstruaciji, ne prehudo. Potem sem morala še dve uri počivati, zaradi dobljene narkoze, in še isti dan sem šla domov. Ob 18.-ih sem bila že doma. Ni prijetno, ampak sem preživela in že skoraj na to pozabila, saj zdej samo upam, da bo drugič in čimprej boljše.
Če te še kaj zanima, samo vprašaj. Želim ti da bi čimprej okrevala in da se bi kmalu srečale na forumu “nosečnost”.
Lp, Mojca
Ne vem če ti bo kaj lažje a žensk s takšno težavo je tukaj kar precej. No tudi jaz sem žal ena izmed njih. Noseča sem bila 13. tednov, ko so odkrili, da mojemu angelčku ne bije več srce. Šok, totalni šok.
V Lj. porodnišnici sem morala najprej “roditi”, nato še abrazija, ki zares ne boli in za telo ni posebno težka, a za srce, dojemanje, čutenje, pa zelo.
Od tega je že tri mesece, tako da bom počasi začela razmišljati o naslednjem otroku. Upram, da bo tokrat vse v redu,…
Želim ti čim manj mučen postopek in da čimprej okrevaš, tako telesno kot tudi duševno. Misli pozitivno.
Na tem forumu jočemo skupaj, podpiramo ena drugo in predvsem vse upamo da bomo enkrat tudi me neskončno srečne.
obupana..
zelo žal, ker se je tudi tebi zgodilo to. naj ti povem, da sem ravno včeraj imela abrazijo, ampak pri samem posegu (močno spiš) nisem čutila ničesar. ko se zbudiš je že vse za tabo. ta poseg ni dolg, traja kakšne 3-5 min. jaz sem v sebi imela mrtvega dojenčka starega 3 mesece. najbol boleče je, ko sem bila pred 14 dnevi na pregledu in je bilo vse vredu, potem pa sem predvčerašnim začela močno krvaveti. ko sem prišla na pregled, že ni imel več utripa. ko ti povejo nekaj takšnega, se ti svet obrne tisti trenutek na glavo-meni se je.morala bi ostati v bolnišnici, a sem rekla, da bom prišla nasledni dan zjutraj, kjer so mi potem naredili abrazijo. da je prisotnih toliko ljudi, je to zato, če bi slučajno prišlo do kakšnega zapleta, a hvala bogu ni. anastezist te najprej spraša, če si na kaj alergičen, če ješ kakšna zdravila, če imaš probleme s srcem, pljučim… no pri meni ni bil prisoten noben zdravnik, ker to je obistvu čiščenje. lahko bi tudi pustila, in bi dobila še bolj močno krvavitev, da bi plod šel sam ven, a je bolše- če se je to zgodilo, da opraviš to pod njihovim nadzorom. po 6 urah (po posegu) boš lahko šla domov s spremstvom.
vem da je boleče, ampak je že tako moralo biti. nisva ne prve in ne zadnje ko se jim je to zgodilo. 🙁
Pozdravljena dekleta!
Hudo je brati vse te zgodbe, sploh sedaj ko sem bila tudi sama na tem, da mi je v približno 10. tednu odmrl plodek (zaradi “missed ab” so mi z UZ to ugotovili še le, ko naj bi bila v 12. tednu) 🙁
Je pa vsaj to lepo prebrati, da imate nekatere lepe izkušnje z osebjem. Sama za vse ne morem reči, sploh za eno žensko,ki je baje opravljala vsa možna dela na oddelku…najprej se je pred vrati sobe hvalila, daje bila zraven pri porodu (kot da bi mi bilo do tega da poslušam o porodih,ko je pa moja pikica odmrla), potem je raznašala čaj, zraven je bila pri abraziji (in bila ful nesramna in se neki zadirala na mene) in ko sem odhajala domov je že menjavala posteljnino. Šokirala me je pa tudi ena izmed sester, ki je prinesla papirje in ko je videla mojo materinsko knjižico mi jo je prav grdo vrgla po postelji z besedami “a ti maš pa še materinsko”.
Ko se je prva zadirala nad mene ni manjkalo veliko, da nisem znorela. Že tako so nas pustili čakati cel dan (več kot 8 ur) na poseg, brez vode in hrane pri najmanj 30. stopinjah, potem se pa najde en “diktator”, ki se ima za pomembno v bistvu pa verjen še srednje šole nima. Če bi ne bilo tako prijaznega anestezista bi eksplodirala, me je pa ob enem tudi šokiralo, kajti temu “sončku” med osebjem je bilo ime kot bi bilo mojemu nesojenemu otročku, če bi bil fantek .
Vsekakor ena izmed mojih najhujših izkušenj. Sedaj, mesec po abraziji je nekoliko lažje, čeprav pozabljeno ne bo nikdar.
Vsem, ki upate in čakate na svoje sončke – veliko sreče…naj vam čimprej uspe 🙂
Pozdravljeni.
Ne razumem, kako lahko tako bridko tarnate nad izgubo embria oz. fetusa na samem začetku nosečnosti, ki brez sodobne tehnologije niti ne bi bila še zavedena. To ni izguba otroka. Izguba otroka je to, ko umre nekdo, ki si ga držal v naročju, objemal, skrbel zanj… Spontani splav ni nič. Če vam to pomeni tako hudo in neutolažljivo trpljenje, potem vam ni hudega. Deloma bi še razumela žensko, ki nima otrok in ji vsak ss zmanjša upanje, da jih sploh kdaj bo. Tiste pa, ki imate žive in zdrave otroke, se pa ne smilite same sebi in bodite hvaležne za to, kar imate.
Draga Ne razumem.
Ker ne razumeš, lahko sklepamo, da tega še nisi doživela. Ker res ne vidim smisla tvojega posta, ti predlagam, da v bodoče na forumu za žalujoče starše raje držiš prste stran od tipke oddaj. Če ne moreš s sočutno besedo pomagati mamicam, ki se sem zatekajo, pač raje ne piši ničesar.
Svojo negativno energijo stresaj kje drugje, tu je res ne rabimo. Pa lp.
Tista, ki še ni tega dala skozi ne razume!!!! Tudi sama sem pred 3.tedni imela abrazijo in me je psihično potrlo…Čeprav je majhna pikica, ampak ta pikica je del tebe, ta pikica raste v tebi in, ko ti povejo, da tej pikici ne bije srček te čustveno potre!!! Tako, da tiste, ki niste dale tega skozi v kakšrni koli obliki ss ali odmrtje, prosim NE PAMETUJTE!!!!!!! S tem pametovanjem sem takoj po abraziji lahko naredila selekcijo prijateljic, ker tako vidiš katera ti stoji ob tistih trenutkih ob strani in katera je prameta!!!