Ker mi ni uspelo, da bi včeraj oz. zjutraj razčistila stvari z možem, se moram izpovedati vsaj vam!!

Skupaj sva že 8 let. od tega 3 leta poročena. Prvo leto sva bila kot na perutih, v celem letu se nisva niti enkrat skregala, tudi kasneje zelo poredko….
trenutno sem na porodniški (otročka sta stara 30 in 10 mesecev), tako da je kar naporno in zvečer vsi popadamo v postelje, tako da kar zmanjka časa za pogovor, nežnosti in tudi kakšen prepir….
nasploh ugotavljam, da se v moževi družini niso bili navajeni kaj dosti prepirati, pa tudi o kakšnih težjih temah pogovarjati ne, zato je takšen tudi on…(kar glavo v pesek, pa je).
Sem mu že zadnjič omenila, da je ravno tako slabo, če se nič ne prepiraš, kot če se vsak dan prepiraš, pa mu ni bilo najbolj jasno…

res je za obema zelo napornih 10 dni, on dela skoraj vsak dan do 20h (poleg službe še popoldne fuša), sama sprvim spat tamalega okrog 9h, on pa ta večjega okrog 10h, ponavadi zadremam pri tamalem, ter nato vsa zaspana okrog 10h odtavam v kopalnico, da se umijem in napol speča nazaj v posteljo…on pa zaspi dostikrat kar pri ta večjem (ki je v svoji sobici)

rezultat- seveda se morava zeeeelo potruditi, da najdeva kakšno minutko zase,,,

včeraj zvečer je tudi ta večji kar hitro zaspal, zato je mož prišel spati v spalnico in si zaželel malo nežnosti…. takih, brez besed…
jaz sem mu rekla, da bi se malo pogovarjala, da sva v nekaj dneh uspela spregovoriti le nekaj stavkov in da ne morem kar tako spati z njim…

on pa ves užaljen, se obrne na drugo stran, mu rečem, če bi se pogovorila…nič…
vstala sem in odšla na balkon, ter upala, da bo prišel za mano…nič…
zato sem mu napisala naslednje:

Verjamem, da bi bil čisto zadovoljen, če bi brez kompliciranja (in brez težkih pogovorov) lepo spala skupaj, ampak jaz sem ti samo povedala, kaj čutim)
in dokler nisem izgovorila, še sama nisem vedela, kaj me moti.
*****************************************************************************
ženske smo pač drugačne in potrebujemo malo več besed (to si nisem jaz izmislila)
********************************************************************************
verjamem, da si zvečer prav tako izmučen, kot jaz, in da vsak dan pač ni časa za pogovarjanje, ampak če želiva živeti skupaj, SE MORAVA OBA POTRUDITI in si vzeti čas vsaj enkrat na teden.

*****************************************

Prosim, NE IZOGIBAJ SE PREPIROM OZ. POGOVOROM, ker niso nič slabega,….

PO možnosti razčistiva stvari takoj, če bi rad premislil, pa mi to povej, ker se počutim KOT TAZADNJI DREK NA CESTI, če si tiho kot ena mumija

še vedno tvoj drekec (čeprav jezen nate)

pismo sem mu nastavila pod uro budilko ter jo naštimala eno uro pred njegovim odhodom v službo, zjutraj je ura zvonila, on je vstal, šel v dnevno sobo, jo ugasnil….jaz pa sem čakala in čakala….
pogledam v sobo, on pa spi!!!!!!!!!!

sploh ni videl pisma !!!!!! sem mu ga morala poriniti v roke, bilo pa je že precej pozno in je moral že v službo, tako da s pogovorom ni bilo nič, le pismo je pritrdil z risalnim na omaro ??

vaš komentar ???

L.

tako zelo te razumem!! kot bi slišala kako svojo zgodbico. v tolažbo ti rečem samo to, da so preprosto obdobja, ko je “frka”, ko je veliko dela in nervoze in malo besed, še manj pa časa. in se zgodi to, kar se je v zadnjih dneh tebi… potem pa spet kar nenadoma pride obdobje, ko je vse malo bolj na izi, ko ni tako zelo vroče in ni toliko dela, ko se otroci spravijo spat malo prej, vidva pa malo kasneje. in je spet vse lepo. res, govorim iz lastnih izkušenj, sama sem že nekajkrat obupala nad možem, potem pa se je kar samo od sebe spet vse uredilo in sva šla v posteljo nenavadno zgodaj in potem celo uro klepetala in potem… in nisem mogla verjet, da se to dogaja meni.

dober znak je, da je pismo obesil na omaro (kadar ga je moj zmečkal in vrgel stran, je bil šit, kadar pa ga je shranil ali celo kam postavil – juhej!!). poskusi si najti eno varuško vsaj za par ur, da gresta v kino ali ven do desetih, samo da se izogneta temu groznemu uspavanju (ki ga tudi jaz velikokrat sovražim, ker se mi zdi, da direktno ruši in jemlje najin edini skupni čas – ko in če zaspim ob otroku, je za vse prepozno – za pogovor, nežnosti, samo še čisto munjena odtavam v spalnico – saj sama veš), medtem in potem pa bo čas tako za klepet kot za nežnosti. veliko sreče in ne obupaj prehitro!

Popolnoma te razumem, tudi jaz sem na porodniški, mož pa v službi do štirih (po tanovem bo celo do petih), popoldne pa rihta naš nov domek (eno nadstropje nižje) in čeprav imam le enega otročka in vse skupaj ni tako hudo kot pri tebi, sem blazno občutljiva zadnje čase, ko vidim, kako nimava nič časa zase. In potem se to vleče in vleče in po enem tednu bi se on mazil, ne, saj to je nekaj čisto normalnega, jaz pa rečem, da se več pogovarja s svojimi sodelavci kot z mano, pa kje misli, da je družina. Jaz si govorim, da je treba včasih stisnt zobe, ker pač vidim izhod: ko bo enkrat domek urejen, bomo pa več skupaj.
Res so moški z Marsa, ampak, bodimo vseeno ponosne, da smo me pa z Venere!!!

Draga Lenček in Maja,
zdi se mi, da smo mlade družine v kar precej podobnem položaju. Delamo in delamo, aktivno se posvečamo našim otrokom in nam potem zmanjka časa zase in za partnerstvo. Pri nas doma to rešujemo tako, da imamo skupni večerni ritual: večerja skupaj za mizo, kjer se že marsikaj pogovorimo, nato umivanje (vseh pet v kopalnici 2x3m, to se gužvamo), nato pripovedovanje pravljic (starejša dva sta v postelji, tamauček na dojki), prepevanje in lahko nočko… In včasi nama ostane urica ali dve samo za naju, če prej oba ne zaspiva ali če mož ne gre nazaj v delavnico. Kino, gledališče in podobne zabave imava že vnaprej odpisane še za kakšno leto ali dve, zato si včasih, vsaj 1x mesečno privoščiva romantičen večer in večerjo v dvoje. Kupim 10 dag tatarca, malo sira, popečeva kruh, kozarček rdečega vina, prižgeva svečko in sva sama… in si privoščiva…

Iz lastnih izkušenj vem, da kadar je v takih napornih obdobjih zelo tezko. Verjetno se tebi sedaj vse zdi grozno, vendar po moje ni tako hudo, le oba sta utrujena. Tolazi se, da so pocitnice na vidiku in bo takoj bolje. Ce sem iskrena ti moram priznat, da kadar ima moj moz naporno obdobje, mu tudi do hitrih, brezbesednih neznosti ni. Ponavadi si niti ne znam predstavljat, kako je utrujen. Takrat se pac potrudiva, da obdobje mine, potem pa je spet vse lepo (ko govorim o napornih obdobjih imam v mislih zunanje okoliscine – sluzba, delo).
Lep pozdrav,
Sara

Ampak v bistvu pa mi ženske ne razumemo, da so moški prav zares z Marsa… skratka, da “delujejo” po drugačnih principih, kot me. Jaz v takih trenutkih večkrat preberem kakšen odlomek iz te knjige, ker potem kakšno stvar lažje razumem pri mojemu dragemu in zato k stvari pristopim na alternativen način, ne le na takšnega, ki je meni logičen… Pa mi vendarle ne uspe vedno. In še takrat razmišljam, zakaj za vraga se le jaz poskušam prilagoditi.

Maxi

Včeraj nisem kaj prida skakala tukaj gori – si predstavljate, kako zelo veliko dela sem imela! Prej sem imela vedno še čas malo pokramljat z vami, včeraj pa sem pisala tri članke vzporedno in imela še telefonski intervju z Leningrad Cowboysi (šit so dolgočasni!), pa še nobenega ni doma, ki bi lahko šel po malega v vrtec (srede so ponavadi rezervirane za dedija, pa je šel v Slovenj Gradec), mož pa je bil dežuren… tako smo moje dete po vrtcu zabavali še dve uri v redakciji, da sem lahko kaj naredila do roka…
Kaj hočem s tem povedati – da sem sama včeraj že tretjo noč zaporedoma zaspala z otrokom v njegovi 140krat70 posteljici, da je bi mož tako crknjen, da je šel spat in sploh pozabil, da me mora zrukati, naj grem v najino posteljo…. kar šel je spat!!! A ni opazil, da je una polovica prazna??? očitno ne? Ko sem se okoli 3. ure zbudil polomljena kot da bi ravno padla v mesoreznico, me je imelo da bi ga brcnila v njegovo ta zadnjo, ki je kukala izpod rjuhe…
Tudi moj mož se ne prepira. Ne zna se – pri njih doma je mama znorela, fotr je kimal in delal po svoje… pri nas treskanje z vrati, hudi pogledi in take finte ne pomagajo – mora biti že sam izredno nakurjen, da sploh kaj reče – drugače pa samo: ne mislim se prepirati s tabo…. joj, me to razkuri!!! Sicer je krasen očka in vse – a včeraj denimo sploh ni opazil, da me ni niti enkrat poljubil… a mu je to res tako nepomembno? No ja, mi je pa po naporem dnevu zvečer natočil 3 dcl piva in mi ga prinesel na klopco na dvorišču, ko sem opazovala moje dete v peskovniku… se je prileglo! Kaj pa vem, verjetno je Mars res prava beseda…
T.

Veš najin otrok je še na varnem v mojem trebuščku, pa že sedaj nimava veliko časa (zase, za naju).
Ko pride(va) pozno domov iz službe(faksa), naju včasih že čaka kosilo, drugič ga skuhava sama. Moj dragi mi rad pomaga tako pri pospravljanju kot pripravljanju kosila. Ampak… ponavadi ima še cel kup obveznosti za službo in tako ni redko, dame pusti samo z opravili in da je ura 10 zvečer, jaz kot koma že spim, on pa še vedno za računalnikom. Če se razjezim?… ne, sicer pokažem svoje nezadovoljstvo, največkrat v šali, večinoma pa tudi tega ne več, sem se navadila, da je hitreje pri meni, če mu čim manj težim. Sploh imava čisto drugačen bioritem, jaz bi se pogovarjala ob 5h zjutraj, on pa ob 11h zvečer. Ker največkrat to ni mogoče, se ta “budni” stisne k ta “zaspanemu” včasih kaj pove, večino časa pa ga samo objema… seveda se tudi konča z obojestransko nežnostjo, največkrat v tišini. Jaz sem vesela, da imava vsaj to.
Dejansko si težko predstavljam, kako bo kasneje, sedaj ima “dolžnost” da malemu bitjecu pove 3minutno pravljico za lahko noč, pa komaj to spraviva v urnik, kasneje bo pa teh obveznosti mnooogo več. Pojma nimam kako bova reševala. Edino za kar pri nama res špila je to, da si vedno takoj in direkt v obraz poveva kaj naju moti, ker je potem stvar dost hitreje urejena.No ja, do tega nisva prišla takoj, temveč postopoma, s kakšnim mojim kuhanjem mule ali pa njegovim molkom. Potem ugotoviš (veliko je tudi v tujini), da s slabimi trenutki izgubljaš dragocen čas za naju.
Za enkrat lahko rečem le to, da imam srečo, da klapa, hkrati se pa s pogumom veselim tudi dni, ko bomo vsi trije sitni. Se bo vsaj vedelo, da smo ljudje.

Tole me je spomnilo na en vic v tej smeri. Original je precej dolg in je krožil po internetu, tako da ga bom malo skrajšala.

Anin dnevnik:

zvečer sva bila dogovorjena v gostilni. Že ko sem prišla se mi je zdel nekako čuden in odmaknjen, skratka slabe volje. Najprej sem pomislila, da je hud ker sem zamudila, pa je rekel da ni nič hudega. Ni se mu ljubilo kaj dosti pogovarjati, ves čas je bil nekaj zamišljen. Skrbi me, če si ni morda premislil okrog skupnega dopusta, a zadeve nisem želela preveč izpostavljati. Cel večer sem iz njega skušala izvleči kaj je narobe pa se je samo raztreseno nasmehnil in rekel da nič in da je samo utrujen. Po večerji sva šla k njemu domov, malo sva se crkljala in na koncu spala skupaj. Ne vem ali mu nisem več všeč, ali me ne ljubi več – ves čas je bil z mislimi drugje, čara preprosto ni bilo. Zjutraj je bilo sicer boljše vendar me je pustil negotovo in zmedeno. Še poljub ni bil tisto kar bi moral biti. Ne vem, morda se razhajava, pa samo jaz tega ne vidim…

Tonetov dnevnik:

Sranje – Krka izgubila. Vseeno sem seksal.

lp Tinca

Tudi najin malček je še na “varnem”, pa mi kljub temu povzroča težave. V najinem primeru sem pa jaz z Marsa, saj mi je tako slabo cel dan, da se po službi zvečer samo zvlečem v posteljo in so mi vse nežnosti in pogovori odveč. Saj bo cez kakšen mesec bolje, pa vendar je to še CEL mesec. Moj je bil najprej čisto zbegan in užaljen, saj sem se vedno hotela pogovrjat in crkljat, sedaj pa nič. Na srečo je imel njegov prijatelj s svojo enako izkušnjo in ga je pomiril, in mi verjame, da ga imam rada, le da mi pač hormončki divjajo.

Vic, pa mislim, da ni dalec od resnice

Veš midva sva na srečo že ven iz tistih prvih par mesecev, pa je bil tud moj revež. Ga je pa že sodelavec pripravil na to, sicer nehote, ker še nihče ne ve, da imamo kaj naročeno. Njegov sodelavec se je v službi glasno pritoževal, da je doma suša… in da bo do konca (takrat st abila v petem mesecu, zdej ga že mahata proti koncu). moram priznati, da je bil zelo potrpežljiv, samo pripomnil je, da bo resno premislil, če bi imela tri otroke pa tako na gosto, kot sem si jaz zamislila….

pozdravljena,
jaz sama sploh ne upam reči več, da potrebujem med drugimi tudi besede. Pred nedavnim sem srečala človeka s katerim bi preživela ….
in sem mu rekla, da potrebujem tudi kako besedo. IN? Od njega ni od tedaj ne duha in sluha.
V tolažbo tebi.
Mimi (na pol resno, na pol hecno)

Tudi jaz sem te dni zelo slabe volje, zato se moram malo izkašljati. Sem že 14 mesecev doma: porodniška, pa še dopust, in se mi že kar meša. Samo otroka (4 leta in pol, 13 mesecev), kuhanje, ki ga ne obožujem, pospravljanje, pranje, sušenje,… v možganih pa črna luknja – čisto zakrneli. Mož pa veliko dela, ker je obrtnik, sicer doma, pa mi to povzroča več težav, kot pa prednosti, saj pride na malico, pa nazaj v delavnico, pa na kosilo, pa spet nazaj. Kar se otrok tiče veliko sodeluje. Zvečer skoraj obvezno spravi enega spat, če hočeva z večjim na lutke, ali v knjižnico, brez problema popazi na tamalo. Ampak gospodinjstvo – to pa TEMA. Tudi z mize ne odnese, kaj šele, da bi spravil posodo v stroj, ali pa posesal, niti v trgovino ne gremo več skupaj. Jaz s tamalo, ki je kot živo srebro, pa “trajbam” pijačo, karton mleka in še vse ostalo. Pospravljat ne morem, tamala je živa in jo moram ves čas paziti, da ne spleza kam, da kaj v usta ne vtakne, … Ko pa zaspi, se mi pa prav ne ljubi. Raje si naredim eno kavo, grem malo na Forum, potem pa moram tako skuhati. Lepo se je razvadil, da ženička vse poštima, ampak revež je en dan ostal brez svežih gat, ker sem jaz bila en dan v službi, on pa se zdaj v tej vročini tušira 3x na dan, ima pa 6 gat, da bi si jih šel pa kupit, to pa se mu ne da. Pa sem mu rekla, da enostavno več ne zmorem, pa je rekel, da se preveč obremenjujem, da sem za v Polje (v psihiatrično bolnico), da nisem zdrava. Pa da ne boste mislile, da imam čisto – sploh ne, pa bi rada imela, ampak to pač ne gre. Ampak posesati pa moram vsak dan, ker imamo psa in zdaj odpadajo dlake, da saj tamala ne hodi po tem, pa posodo je treba pospraviti, pa oprati je tudi treba, potem pa se že konča. Časa zmanjka, sploh če imaš 180 kv.m. stanovanja. Pa sva se skregala, kot že dolgo ne, ampak še vedno nič ne naredi. Edino bazenček je v nedeljo naštimal otrokoma. Veliko a ne?
Saj vem, da nisem edina in da je to zlo nas žensk, ampak malo moram pojamrati. Pa na kaj vse moramo misliti: kaj bodo imeli otroci za oblečt’, za obut’, da bodo imeli dokumente, ko gremo na morje, da bo pes cepljen in imel potrdilo, preden gremo na morje, da je treba film nesti razviti in jih potem še urediti, da je treba na sestanek za vrtec za tamalo, pa na sestanek za devetletko za večjega,…. On pa ima na skrbi le svoje delo in svoje fiziološke potrebe. Če bi imela varstvo za tamalo, bi šla takoj v službo, pa sem se žrtvovala in prihranila ves lanski in letošnji dopust ter nadure, da gre tamala lahko v vrtec s 1.9. in ne sredi poletja, ko se vzgojiteljice menjajo. In kakšen je zaključek: moj je užaljen, ker ga ne cenim.
Upam, da bo kaj bolje ko gremo jutri na morje do torka.
Zdaj sem bila pa res dolga, sorči vsem.
Karin K.
Karin

Dragi moj m(r)ožek!

Oprosti, ker sem zadnje čase tako tečna in nemogoča.

Ko sem prebrala vse tele gornje zgodbice, sem se odločila, da ti javno povem
(ker se ne strinjaš, da bluzim tule gor po forumu, te ne bom poimenovala): SUPER SI!

Tvoj piščanc

Si me kar malo potolažila, sem mislila, da je samo moj tak. No še malo slabši je; njemu še do seksa ni kaj dosti, sploh sedaj ko imamo dojenčka ( 6,5 mesecev)in mož spi v dnevni sobi, že prej je bila s tem bolj kriza, tako enkrat ali mogoče dvakrat na mesec. Še dobro, da mi je sploh uspelo (drugič po devetih letih) zanositi. Ko sem brala te poste sem ugotovila, da mu ne pišem samo jaz pisem, da morate to početi tudi druge. Po pismu se zadeve nekoliko popravijo za kakšna dva meseca, potem pa je spet vse po starem.
Hvala “bogu” za tale forum, da se lahko malo izkašljamo.

Pa lep pozdrav, punce. Bi sicer kaj bolj na dolgo napisala, pa nimam časa, ker moram kuhat pa še bebica se bo kmalu zbudila, mož bo prišel iz službe pa starejši sin iz šole.

Tanja

Pa kako prav imaš! Moj je tudi cele dneve odsoten. Saj ne, da doma nič ne naredi, ampak mu ne uspe. Ob tistih nekaj prostih popoldnevih v mesecu ( delovne tudi sobote in nedelje) kar precej sodeluje v družinskem življenju.
Tudi sex je o.k. Včasih bolj, včasih manj, ampak generalno sem zadovoljena. Problem nastane, ko je (kot naprimer zdaj) po cele dneve v službi in potem zvečer, ko jaz uštimam tmalga in že padam v posteljo pride domov, sicer crknjen, ampak sexa željan. Rabim nekaj besed. Nežnosti. Če se v tednu srečujeva ob jutranji kavi, ko oba napol gledava, potrebujem zvečer pogovor, da občutim toplino in ljubezen. In to včasih razume, včasih pa si razlaga po svoje. In sem mislila, da sem samo jaz taka.
Več bi morali biti skupaj, pa bi bilo vse drugače.
LD
Čoko

…… ?????
BOGE REVE !!!!! Malo se zberte, dvakrat globoko vdihnite, pozabite na jezo, na neljube dogodke in čisto počasi še enkrat od začetka preberite kaj ste napisale. Ma kaj znate kaj drugega kot neprestano JAMRAT kake boge reve ste ženske.
Nihče na tem svetu vas ne razume !!??!! Pa bi rade samo malo nežnost, razumevanja in pogovor. Pa ste se že kdaj vprašale kaj bi vaši partnerji radi?? Verjetno ne – logično morali biti taki kot si ženske želijo, pa žal to ne gre. Prav tako niso ženske narejene po moških merilih. :))
Zato obstajo prijateljstva med ženskami in prijateljstva med moškimi.
večer v ženski družbi – razpravljanje na dolgo in široko o življenskih problemih
večer v moški družbi – razpravljanje na dolgo in široko o “nepomembnih” zadevah & potoki piva
ko pridemo domov svo vsi srečni in zadovoljni
Ma smo različni in prav je tako. Ampak prosim ni nas treba zaradi tega linčat. Poiskusimo najti neko srednjo pot in svet se nam bo zdel lepši.
Lep pozdrav pa brez zamere

PS: vem da ima moja žena enake probleme kot vse ženske ……. pa ji žal ne morem pomagati ” BOYS WILL BE BOYS “

Pozdravljene,
Prav lepo ste mi popestrile dan. Tudi moj je bil z Marsa, zdaj pa bi dobil drzavljanstvo tudi na Veneri. Po vecletnem pritozevanju (mojem seveda) da se ne pogovarjava, se je zacel. Razlozil mi vse o svojih problemih v sluzbi in veste kaj, sploh ni mi bilo vsec. Ugotovila sem, da me ni motilo toliko da se nisva pogovarjala kot to da me ni poslusal. Ce pa me je, je takoj nasel resitev – zakaj pa nisi tega naredila tako in tako, ce ti ni vsec pa nikar, itd. Naucila sem se, da moram jasno izrazati svoje zelje – objemi me, daj mi ljubcka, povej mi da me imas rad. Kakor mi je bilo na zacetku zoprno (saj to bi moral sam narediti kajne) je pomagalo. Tako se je moj marsovcek navadil, da kadar potrebujem “pogovor” lepo mirno poslusa brez pametnih pripomb, pa tudi jaz sem ga bolj razumela ko je imel svoje “votlinske” trenutke.
Lep pozdrav, Venerka

Jagoda,

srh me spreletava. A si ti moj dvojnik!????? Isti bioritem, isti fax, manjka ti železa (le da meni prebava po slivah ne zdivja, he,he). Bom preverila pri mami, če so me a) posvojili, b) če je moj ati res moj ati.

Pa kaj hočemo… vzamimo stvari (pardon, tudi oseb(k)e… takšne, kakršne/kakršni so.. pri nas rešujemo “tiste zadeve” tako, da imamo prvi del večerje okoli sedmih (vglavnem kakšne palačinke ali kaj podobnega, kar gre v slast prvošolčku, midva pa z grižljajem ali dvema tudi potolaživa najhujšo lakoto), nato spravimo otroke spat (ta mičkenega jaz, začneva okoli osmih ali malo prej, ob devetih dete spi kot polhek (sorry, Povhlja, saj vem, da imaš ti copy right za polhke in povhke – se ti oddolžim z (virtualno) kavico .-)), ta velikega (mojega t.im. “pastorka” (kakšna grozovita beseda…), ki resda domuje pri nas le vsak drugi dan) pa moj dragi, ob devetih se tudi on poslovi od njega in potem se midva usedeva na improvizirano teraso, prižgeva svečko, pojeva še drugi del večerje, popijeva kozarček vina ali piva, včasih pa tudi le kakšen sladoled, in si pripovedujeva o dnevu, ki je za nama… in o dnevu, ki prihaja… in potem se nama včasih sploh ne ljubi več vstati… in se kar zgodi… in je fino. Ampak da ne bo zvenelo tako zelo idilično… največkrat se seveda po večerjici skotalim pokonci in se spravim v kuhinjo nad posodo, pa potem ho-ruk nad perilo, in potem seveda še, vsaj na hitro, pogledat pošto, pa mogoče še na forum, in velikokrat moram narediti še kaj za službo… čeprav sem na porodniški… (za kakšno ritje po študijskih knjigah – magisterij je narejen takole približno do polovice – pa niti približno ne uspem zbrati več energije) … in je polnoč tu, ko bi mižek figa ponavadi že malce pomalical… in se potem objekt spolnega poželenja spremeni v prehrambeni obrat… in za kakršnekoli intimnosti ni nobene energije več… Toda tista najina urica je pa najina, to sem hotela reči, in to se mi zdi zelo, zelo pomembno.

P.S: Se pa tudi midva vglavnem ne kregava, problem sem tu jaz, se izogibam konfliktov, kar ni vedno dobro, vem, vendar taka pač sem… z Venere, pa še od kod drugod…