a sm gay?!?
Bravo!
G. Topovšek.
Bi bili toliko prijazni, in bi to podrobneje pojasnili. Moram priznati, da pri vzgoji nikoli ne razmišljam, kako lahko s svojim ravnanjem oz. kako lahko odnos med mano in partnerjem in/ali mano in otroci, lahko vplival na otrokovo spolno usmerjenost. Enostavno si ne znam razložit, kaj bi lahko otroka toliko zaznamovalo, na nek način, da bi pozneje bil istospolno usmerjen.
G. Topovšek.
Bi bili toliko prijazni, in bi to podrobneje pojasnili. Moram priznati, da pri vzgoji nikoli ne razmišljam, kako lahko s svojim ravnanjem oz. kako lahko odnos med mano in partnerjem in/ali mano in otroci, lahko vplival na otrokovo spolno usmerjenost. Enostavno si ne znam razložit, kaj bi lahko otroka toliko zaznamovalo, na nek način, da bi pozneje bil istospolno usmerjen.[/quote]
Hvala za vprašanje. Večji del razlogov za istospolno usmerjenost lahko po mojem mnenju pripišemo genetiki in metafiziki. Vzgoja in okolje lahko to sprejmejo tako kot je treba, ali pa dodajo izkrivljenost v heteroseksualno ali homoseksualno smer. Nikakor ne smemo napisanega razumeti kot recept kako “ustvariti” ali “preprečiti” istospolno usmerjenost. Navedeni so samo nekateri primeri, kako lahko pride do konflikta v spolni identiteti, ki lahko ima določene posledice tudi v smer kasnejšega eksperimentiranja v spolnosti (ni pa nujno).
Nekatere možnosti:
– spolna zloraba (otroka ali partnerja)
– nasilje v družini
– podzavestno sovraštvo (strah) vsaj enega od staršev do nasprotnega spola (tega je v družinah ogromno … ponavadi izhaja iz preteklih rodov)
– arogantnost enega od staršev, da lahko otrok postane boljši (moški, ženska) kot je partner.
– starši, ki imajo sami težave v spolni identiteti
– ustvarjanje okoliščin, kjer otrok postane odvisen od starša nasprotnega spola.
– ustvarjanje okoliščin, kjer starši po rojstvu otroka ne zmorejo najti spolne povezanosti
– otrok nima možnosti spontano raziskati razlike med spoloma (ker enega od staršev ni, ali ker mu ni dovoljeno).
– kaznovanje otroka, ker raziskuje svoje spolne organe in seksualnost (se začne že od 1,5 leta starosti naprej)
– prehitri stik s pornografijo in spolnostjo …
– permisivna vzgoja
– ljubkovanje spolnih organov majhnim otrokom s strani staršev.
– …
Najboljša spolna vzgoja je, kadar so starši spolno prebujeni in preprosto iskreno uživajo v spolnosti, se vzajemno spoštujejo (tudi če se ne strinjajo) in iz spolne vzgoje tega ne delajo scen. Narava v tem primeru spontano naredi kar je potrebno. Tako ali pa tako. Oče je model za moškega, mama za žensko. Nobena mama ne more biti boljši oče, kot je oče; in noben oče ne more biti boljša mama kot je mama …
Da so otroci srečni, naj bosta starša srečna in povezana. Homoseksualnost, Heteroseksualnost, Biseksualnost … ali je res tako pomembno?
Najprej najlepša hvala za odgovor. Bi pa vseeno se ustavila pri naslednjih postavkah (vse ostalo mi je nekako razumljivo, da lahko vpliva na otrokov spolno odraščanje – na tak ali drugače način):
Pri prvih dveh alinejah me najbolj nekako “moti”, da kako bo otrok to lahko pri očetu in mami začutil. To njuno težavo, če tako ali tako partnerja nista spolno aktivna pred očmi otroka. Vsaj načeloma ne. Kako to potem otrok ve, če sta drugače recimo korektna drug do drugega, recimo, da imata odnos dveh dobrih parijateljev ali mogoče kot brat in sestra. Na nek način se imata rada, vendar nekako seksualno ne hrepenita drug po drugem. Torej, kako se to izraža v njunem obnašanju, da otrok ne dobiva vseh tistih dražljajev iz okolja, primarne družine, ki bi jih dobival pri dveh starših, ki sta tudi medsebojno spolno zadovoljena.
In seveda, permisivna vzgoja.
G.Topovšek. Mislim, da ne rabim kaj veliko pisati, da je tovrstne vzgoje v današnjih časih kar lep odstotek. Vsak jok otroka v starših zbudi skrb, da smo pregrobi, preveč zahtevni ali celo nasilni do otroka. Pa če ne fizično nasilni, pa psihično nasilni. Tudi okolica (najprej stari starši, nato tudi ostalo sorodstvo in širša okolica) zelo budno pazi, da se otroku ne dogajajo krivice, da se ne posega v otrokovo čisto dušo z neprimernimi zgledi, dejanji in zahtevami. Kar vse, bi rekla, nekako izvršuje pritisk na starše (oz. vsaj na mamo, očetje so vseeno malo manj “zaskrbljeni” glede tovrstnih prepričanj). Kaj pa zdaj?
Pri prvih dveh alinejah me najbolj nekako “moti”, da kako bo otrok to lahko pri očetu in mami začutil. To njuno težavo, če tako ali tako partnerja nista spolno aktivna pred očmi otroka. Vsaj načeloma ne. Kako to potem otrok ve, če sta drugače recimo korektna drug do drugega, recimo, da imata odnos dveh dobrih parijateljev ali mogoče kot brat in sestra. Na nek način se imata rada, vendar nekako seksualno ne hrepenita drug po drugem. Torej, kako se to izraža v njunem obnašanju, da otrok ne dobiva vseh tistih dražljajev iz okolja, primarne družine, ki bi jih dobival pri dveh starših, ki sta tudi medsebojno spolno zadovoljena.
In seveda, permisivna vzgoja.
G.Topovšek. Mislim, da ne rabim kaj veliko pisati, da je tovrstne vzgoje v današnjih časih kar lep odstotek. Vsak jok otroka v starših zbudi skrb, da smo pregrobi, preveč zahtevni ali celo nasilni do otroka. Pa če ne fizično nasilni, pa psihično nasilni. Tudi okolica (najprej stari starši, nato tudi ostalo sorodstvo in širša okolica) zelo budno pazi, da se otroku ne dogajajo krivice, da se ne posega v otrokovo čisto dušo z neprimernimi zgledi, dejanji in zahtevami. Kar vse, bi rekla, nekako izvršuje pritisk na starše (oz. vsaj na mamo, očetje so vseeno malo manj “zaskrbljeni” glede tovrstnih prepričanj). Kaj pa zdaj?[/quote]
Obstajajo mnenja nekaterih, da obstajajo aseksualni ljudje, ki nimajo nobene želje po spolnosti torej nobenega libida. Morda obstajajo, ampak osebno takšnega človeka še nisem srečal. Sem pa srečal ljudi, ki imajo ta spolni impulz zatrt, posledice le tega pa so mnogokatere.
V največ primerih, kjer starši niso spolno aktivni, so pa “prijatelji”, se spolna energija staršev preusmerja na otroke … in/ali starši spolno energijo porabljajo s pomočjo pornografije, virtualnih prijateljev ali realnih ljubimcev. Verjetno sem že poklicno deformiran, ampak ne morem si kaj, velikokrat vidim mame, ki imajo že 10-14 let stare sinove. Obnašajo se kot zaljubljene najstnice in najstnik namesto, da bi se samozadovoljeval na hribčke in dolinice v Playboju, popačeno fantazira o svoji mami (morda ne seksualno). Enako seveda velja tudi za očke in hčerke, čeprav ta veza ponavadi ni tako očitna. Takšen odnos je popolnoma popačen (kljub temu da ni seksualen). In če med staršema ni več spolnega naboja se to čuti. In če tega ni, kaj potem je … Na terapijah večkrat poslušam, kako otroci spijo zraven staršev do 4, 5 leta … , češ otroke je strah spat same. Pogostokrat se s tem “sprijaznita” oba starša. Redko kdo razume, da tako majhni otroci še nimajo veliko svoje “pameti”, ampak reagirajo impulzivno glede na energetsko polje v skupnosti – in predvsem na skrbi mame. Če nekdo od staršev ne želi biti seksualno aktiven, je najboljša rešitev – otroci v postelji. Otroci se vedno žrtvujejo za starše in vedno želijo izpolniti starševo podzavestno željo (ali dominantno željo v energetskem polju skupnosti).
Kljub temu, da otrok ne vidi ničesar nenavadnega, živi v energetskem polju skupnosti in le to ga počasi formira … Kot odrasli v najboljšem primeru ponovi usodo svojih staršev, najpogosteje pa ga čaka močnejša življenjska izkušnja.
Glede permisivne vzgoje lahko pišem na dolgo in na široko. Permisivna vzgoja nima nobene veze z ljubeznijo staršev do otrok. Večina staršev ima rada svoje otroke. Permisivna vzgoja je povezana s starši, ki nimajo dovolj lastne vrednosti in imajo popačeno samopodobo. Rešitev za svoje težave vidijo v “strežbi” nebogljenemu otroku. Niso sposobni videti, da noben otrok v resnici ni nebogljen, in da s svojem početjem ubijajo v njemu samostojnost in kreativnost. Rezultat so arogantni in nasilni otroci, ki ne spoštujejo nobenega (tudi sebe ne), zato želijo premikati meje do neba (tudi v seksualnosti), in ko naletijo na mejo se osebnostno razletijo. In potem se čudimo kako lahko 14 letniki na mobilne telefone snemajo swingerske porno filme.
Biti starš ni enostaven poklic, še posebej v teh časih ne. Pritiski seveda so, vsak ve najbolje za tujega otroka … zase in za svoje otroke pa … kaj pa vem – še vedno je preveč sprenevedanja in skrivanja. Doma imam 3 otroke in vidim kako vsaka napetost med nama s partnerko vpliva na njih – zelo.
Biti starš pomeni prevzeti del odgovornosti, da otrok postane odgovorna odrasla oseba (in ne da ostane otrok). Zakaj samo del? Ker je drugi del odvisen od otroka samega. Od esence v otroku, ki ni prišla ne od mame in ne od očeta.
In kako to integrirati v svojo osebnost? Prvi korak je, da pogledamo resnici v oči in začenjamo “prebujati” sebe in svoje telo.
