Pozdravljene
V zadnjih mesecih, predvsem pa v zadnjih dneh veliko prebiram ta fotum in ker se danes moram nekomu “potožiti” se obračam na vas.
Sem v prvem postopku IVF in ker sem vedela, da to pomeni tudi bolniške izostanke iz službe sem se o vsej zadevi pogovorila s šefom. Reagiral je zelo človeško in razumel, da si po desetih letih službe pač želim ustvariti družino, pa čeprav bo to trajalo malo dlje kot devet mesecev. Tako smo pričeli z iskanjem “nove moči” in obveljala je moja izbira – sodelavka stara 25 let z otrokom. Delo je nastopila v začetku tega meseca in takrat sem ji tudi omenila, da imam določene zdravstvene težave, da bom več v bolniški,da jo bomo potrebovali in glede na pogodbo za nedoločen čas, sem jo prosila naj z morebitno nosečnostjo malo počaka. Odgovorila mi je, da v dveh letih sploh ne razmišlja o tem.
Včeraj (teden dni po ET), pa nisem več zdržala doma in sem šla malo na obisk v službo in kakšno presenečenje… moja nova sodelovka, mi vsa bleda razloži, da se ji je “pač zgodilo” in da je v 8 tednu nosečnosti. Takrat me je skoraj kap. S solzami v očeh sem ji pač čestitala, občutek pa sem imela, kot da imam nož v hrbtu. Kaj pa sedaj?
Kako naj to razložim šefu, saj je dosedaj dal veliko na moje mnenje in mi je vedno ustregel v mojih prošnjah? Ali si naj nakopljem še eno konkurenco na svoje delovno mesto ali pa naj pozabim na svoje želje (za IVF pač nisem več mlada)?
Kaj bi storile ve na mojem mestu??
Ja… pa še šok ob prihodu domov – rjav izcedek, ki verjetno napoveduje krvavitev in konec upanja zame.

Pozdrav vsem in čim manj stresen konec tedna
Jana

Ne Jana, ni to samo v limonadah.
Moj sef je bil razumevajoc, tudi kadrovska sluzba podjetja (takoj so iz razumevanje obvestila celotno podjetje :))). Nemudoma so nasli dekle, ki bi me lahko nadomestilo. So mislili. A ni slo. Tako sem IUI prezivela v upanju na nosecnost, cas od M pa do naslednejga IUI postopka pa ob poslusanju godrnjanja mojega sefa. Potem sem pricela cakati na IVF. Ko so bile stvari “zrele” sem dobila tudi novo moc. To pot zrelejso, mojih let (ki so itak najboljsa). Hitro se je vpeljala, razumela delo (kar je pomembno). Prihod na moje mesto ji je pomenilo napredovanje, visjo placo… Vse super. Pustila me je na miru, ni klicala, kadar je slo za nohte, znasla se je. 7 dni po ET me je klicala sefica kadrovske. Da se moram izjasniti, kaj je zdej, ali sem noseca, ali ne, ker morajo vedeti, zaradi odlocb pa tako. Seveda – izjasniti takoj. Bila sem popolnoma znervirana. No ja – postopek ni uspel, in spet sem v sluzbi, na svojem stolu za svojim racunalnikom.
In tudi sama sem razmisljala, kako naprej. A sem se odlocila – k vragu sluzba; enkrat za sprmembo bom naredila kaj za sebe (imam se dopust iz lasnekga leta!), pa 30 dni letosnjega. privoscila si bom dopust, odklop, jeseni pa dalje. Kajti – za sreco mene in moejga moza gre. Podjetju gre pa za profit (od katerega nimam nic)… Sef pa – ja, saj je oce dveh deklet, bo ze razumel, da je po 10-ih letih cas, da posatnem mama dveh fantov, a ne?

No,da še jaz povem svojo izkušnjo,ki je pravzaprav že nekaj časa za mano in hvala bogu ,da je.
V podjetju sem delala takrat že 20 let in imela skupaj 24 let delovne dobe.Ker mi je šlo že čza nohte zaradi mojega EMŠO-ja,postopek IVF nujen.Pogovorila sem se šefom,kako in kaj in če uspe me pač nekaj manj kot dve leti ne bo.Dogovorili smo se,da bo kolegici,ki je delala isto delo,dal pomoč in da bodo vso stvar že nekako “pregurali”.
Postopek je v prvo uspel,bila sem noseča.Toda moji sodelavci,šef itd.me niti enkrat niso poklicali,tudi če jim je šlo za nohte zaradi nepoznavanja dela itd..
Sama sem se večkrat oglasila na delovnem mestu,vendar so bili vsi hinavsko zadržani in zdelo se mi je da so nekam čudni.Nekaj časa sem en del dela, delala tudi doma(cca 4 mesece in dobila za to delo cca.20.000,00 netto SIT).Potem sem morala nujno v bolnico(krvavenje) in sem pač dejala,da pa č nemorem več delati doma in blaaaa.
Naj zapišem zaključek.
Srečno rodila, sodelavci me niso niti poklicali ,niti me prišli pogledat,poslali so le telegramčke s copatki,zaželeli vse naj.
Po vrnitvi v službo,stanje katastrofalno.Smejali so se iz mene,ker sem pač nekatere stvari v dveh letih pozabila,oziroma, so se spremenile,sam šef me je pri nekem praznovanju zbadal,če še dojim, in ko bo šel moj otrok v šolo,bodo spraševali,kdo pa je prišel,a babica itdddddddd.
Po Štirih mesecih,pa so me obvestili,da sem višek delovne sile in me dali na drugo delovno mesto,kjer še enega papirja nisem poznala.Si lahko mislite kako mi je bilo,ko sem že toliko let delala, potem pa zaradi porodniške marš.Hvala bogu,da sem se pobrala,a pozabila ne bom .Hvala bogu,da imam svojo pikico,vendar sem hotela opisati samo svojo izkušnjo.
L.P.

Dragi Emi in Dara
Hvala za vajini zgodbi… tako vsaj vidiš, kaj vse se lahko zgodi. Vendar jaz ne obsojam šefa, ker je bil vsaj nekaj zadnjih mesecev 100% korekten ( v podjetju nihče razen njega ne ve za moje težave) in tudi v primeru tujih težav se pri nas nikomur nikoli ne razlaga vzrok za bolniški izostanek. V bes in jok me je spravila nova kolegica, ki ti takole ob nastopu službe zamolči dejstvo kot je nosečnost – pa naj mi ne govori, da ni vedela!! To, da se je “pač zgodilo” razumem -je pač bolj srečne sorte kot me na tem forumu, da pa mi še pred 14.dnevi govori, da naj bom brez skrbi itd.,itd., ker še vsaj dve leti ne načrtuje naraščaja, včeraj pa noseča že več kot 8 teden .. halo!!
Včasih pomislim, da določene zadeve pač niso “fer” in nekaterim pač cilj opravičuje sredstvo…. kar pa sama ne bom nikoli razumela.
Lep pozdrav
Jana

Tudi jaz imam podobno zgodbo.Dolgo sem rabila, da sem le dojela, da sva prvo midva in ne služba.Nikoli ni bil pravi čas za postopek.V službi me razumejo in mi privoščijo, da se mi bo enkrat le posrečilo, a tam me pa tudi rabijo.Na polovico se pa ne morem pretrgat.
Če se sami zase ne bomo pobrigali, se noben ne bo.Jaz tudi nisem več med mlajšimi!
Privoščola si bova dopust, ni vrag, da nam v jeseni ne rata.
Pozdrav, Maja

Mene pa samo nekaj bega po vsem prebranem! Na primer, da bom nekoč tudi sama deležna IVF-ja. Z gotovostjo lahko trdim, da bo šef korekten in ne bo nikomur povedal, zakaj me 1 mesec ali celo še več ne bo v službo. Ampak, kaj pa sodelavci? Jim naj rečem, da sem zadela na LOTU in da grem za kakšen mesec na Hawaii-e? Kdo mi bo pa vrjel….?????????????? Predobro me poznajo.
Po moje, ko te enkrat zadane IVF, si postavljen pred dejstvo, da poveš svoje težave in kar bo pa bo!

AL KAKO?

Na bolniškem listu nič ne piše, za kaj gre. Če ne želiš povedati, pač ne boš. Boš rekla, da si bolna na ledvicah ali pa naj se brigajo zase. Odločitev je tvoja. Jaz sem se od razlag distancirala in ni mi žal, je pa res, da imam tako službo, da to lahko storim.

Tudi jaz nisem povedala za IVF, ko me en mesec ni bilo (potem sem pa začela krvaveti in… sem lahko šla nazaj v službo). So spraševali, pa sem rekla, da imam pač “ženske težave”. Pod nobenim pogojem ne bi povedala.