A se spomnite Nine in kdaj jo bom sprejela?
Simona
Če ti je kaj v tolažbo – mislim, da trenutno tudi jaz tako čutim in mislim kot ti, ker imam podobne probleme kot jih imaš ti, čeprav sem v zgornjem postu napisala, da tega po štirih letih ne doživljam več, vendar me je kot strela z jasnega zadelo in prizadelo. Zakaj? Ker se je moj bivši mož do nedavnega (ko je imel partnerke »za sproti«) obnašal do mene nekako normalno: npr. vedno, ko je vzel otroka iz šole, meje obvestil, da ga je vzel in da je vse OK, ter mi povedal kdaj in ob kateri uri ga bo vrnil; če ga je peljal k zdravniku, me je takoj obvestil kaj je zdravnik rekel, kakšna zdravila je dobil sin, …. skratka imela sem občutek, da je to fair play …. sedaj pa, ko ima resno zvezo (živi pri njej) so se zadeve v trenutku spremenile … do mene se obnaša kot do največje sovražnice oz. pritisne na tisto tipko, za katero ve da boli: npr. proti moji volji je vzel otroka (res da je bil njegov vikend) zato, da so s »tanovo« nekam šli, čeprav je imel sin spoved in nato pogostitev ob prvem sv. obhajilu; celo nedeljsko popoldne ni dvignil telefona, niti odgovoril na sms, ko sem hotla zvedeti kdaj bo pripeljal sina nazaj; ko sem ga prosila naj pelje otroka k zdravniku, ker ga jaz trenutno nisem mogla, je imel 1001 izgovor,da ga ne more peljati, za nameček mi je še zabrusil: ko je otrok pri tebi, moraš ti skrbeti za njega. Poleg vsega, sina ščuva proti meni …. lahko bi pisala v nedogled ….
Tudi pri meni je tako,kar si napisala:In ves kaj je najvecja ironija…on se ima za idealnega oceta.
Sedaj sem v stanju, ko se »kuliram«: poskušam sprejeti situacijo takšno kot je, pustim čustvom da pridejo v mene in gredo iz mene, delam strategijo odnosa (jasne meje kje in kdaj dobi sina), kljub vsemu se bom poskušala do njega obnašat tako kot želim, da se on do mene.
Simona, tudi jaz sem ti tole želela napisat.
LPS.
Jaz se pa sprašujem …
kaj je narobe z dedci, da svoje otroke in ženo zamenjajo za žensko s psom?
kako to, da niste v času “ko sta hodila” opazile, da je moški slabič
nočem provocirat, sem še zelo mlada in bi se takim in podobnim slabičem izognila. Ali mi lahko date kak nasvet, please
zelo vam bom hvaležna
Že stara zadeva ampak vseeno.Punce jaz sem ta “nova”.Pa vam moram povedat da je pri nas drugače.Otroci so pri nas vsak dan,spijo pri nas po cel teden,se pravi da jih jaz gledam,ker ponavadi smo ženske v kuhinji,pa vprašamo kako je kaj v šoli,pa ljubezenske težave ki jih tarejo itd..Ker sama še nimam otrok,sem v tej zadevi enostavno padla noter med dva pubertetnika,(sama sem že pozabila kako je takrat),nisem vedla kako se obnašat da jih ne bi mogoče s čim prizadela,in sem se ful ukvarjala in se še z njimi.In ni mi žal ker se res razumemo.Hočem rečt,da ni s ta novo vse lepo in fajn in da je očka ves spočit vsaj pri nas ne.Tudi jaz sem tečna in jim težim.
Ena mi je prej napisala,da se počutiš neprivlačna,pa zapuščena če te mož pusti.Glej,če bi se meni to zgodilo,se ne bi tako počutila,ker točno vem da dva gresta narazen ker ne znata komunicirat in nič drugega.En psiholog je rekel pač ti si hruška ,njemu so pa všeč jabolka,ampak nič ni narobe če si hruška.
Upam da se ne bo usul cel plaz nerazumavanja.
In upam,da boste čimprej našle svojo pravo ljubezen.
Ufa – Primož kako kaj stojiš s forumom za ločitve :))
Me veseli, da smo sposobne razpravljati dokaj trezno o tako bolečih zadevah. Predvsem pa brez posploševanja – saj samo opisujemo vsaka svojo situacijo in občutja. Megica, ti imaš očitno zelo drugačno situacijo od Sonce 1, pa Simone, pa Morske deklice….. Mislim tudi, da so strahovi zelo drugačni, če so to pubertetniki ali pa če so to malčki. Šele pubertetnik je sposoben dojeti ločitev razumsko (v neki meri tudi razumeti razloge). In razumsko je otroku lažje razložiti pojav ločitve.
Če pa imaš malčke, je pa vse na čustvenem nivoju. Oni ne razumejo, zato tudi nima smisla jim podajati razumske razloge. Sama si vsa razbolena in občutljiva, pa vseeno nudiš svojim malčkom vsaj malo čustvene varnosti, ki jo rabijo….. Potem pa ti rečejo, da je “tanova lepša” (beri Nino).
To pač boli – in ne zamenjujte tega občutka z jezo, kot ste nekatere hitro interpretirale. Ma, oprostite – saj nismo stroji. Pač nekatere stvari bolijo.
Še hujše pa je, če si tudi same ne dovolimo, da nas to boli, in se trudimo vse skriti – in gre npr. v želodec :((
Bivši, ki te je zapustil, ponavadi teh čustvenih problemov nima. Njegova tanova tudi ne. Po moji se vsaki bivši (ki je bila zapuščena) to zdi krivično. Potem pa z razumom to premagaš in potem nekoč ne boli več.
Ampak – še enkrat bi rada poudarila, da je fino biti toliko pri sebi (toliko pameten), da ne začneš gojiti neke jeze na “tanovo”. In kolikor vidim iz postov, ni tega prav veliko.
Puma je to tako lepo opisala, kakšne občutke vse imaš. In seveda … “imejte se rade”. Ta del je najtežji – ker v bistvu je ponavadi jedro zakonskih problemov v tem. Ampak s tem rešimo vse, ker se potem prioritete in način obnašanja (skoraj sami od sebe) postavijo v razumljivo celoto.
In ARIADNA.
Takole popreproščenih razlag sem slišala malo morje. Najprej: iz stavka “kaj je narobe z dedci, da svoje otroke in ženo zamenjajo za žensko s psom” je izluščiti podton “taki moški so prasci”.
Ampak stvari niso take. Moški resda statistično pogosteje zapuščajo ženske z otroci (glede na forum, uradno pa je več žensk kot moških, ki vložijo za ločitev). Ampak to je samo zato, ker imajo moški in ženske drugačen način reagiranja na probleme. Sicer malo posploševanja, ampak vendarle: moški si prej oziroma, ko je zares hudo, najdejo novo razmerje, brez da bi v starem kaj dosti reševali. Oziroma rešujejo manj kot ženske. Ženske poskušajo reševati dolgo. Ni nujno da na prave načine, lahko tudi zelo narobe, npr. tako da kar trpijo. Ločijo se šele, ko ne zmorejo več (nekatere pa prej zbolijo, na žalost).
In še drugo “preprosto” vprašanje: “kako to, da niste v času “ko sta hodila” opazile, da je moški slabič”?
Ja ziher kaj opaziš! Če imaš srečo te pamet sreča, ko zaljubljenost mine. Če nimaš te pameti (samozavesti), potem gre life naprej in ti upaš in se trudiš in…. skratka se greš igro spreminjanja. Ker smo optimistke, upamo, da se bo tip spremenil na bolje. Žalostno dejstvo je, da se ljudje spreminjamo na bolje samo takrat, ko je resnično nujno . Tudi moj bivši je iznašel osebnostno rast šele sedaj po ločitvi. Meni je bilo očitno dovolj hudo že prej, pa sem začela brati…… V zakonu, v katerem je vsaj približno znosno, ni sprememb na bolje. Po moje redko.
Ampak tisto najhujše, kar pride iz takega “preprostega” vprašanja, je, da si ga zastavljamo same – pa Ariadne (sorry, nič osebnega), pa prijazno sorodstvo ali dobronamerni prijatelji….
In ko si ga takole zastavljamo, si mimogrede nalagamo nase še velik občutek krivde, ker smo bile tako neumne. In veliko jezo nase, ker smo bile tako neumne. Pa občutek zavisti (“vse druge so toliko pametne, da ne padajo v to”). Pa občutek manjvrednosti (“vsaka pametna ženska bi vedela, da je slabič”)……….
Tako da od takega spraševanja ni nobene koristi, kar nehajmo!
Ma ja – “kako to, da niste v času “ko sta hodila” opazile, da je moški slabič”?
PAČ NISMO. Oziroma če smo, smo naredile nekaj napačnih potez. Da bi se zdaj počutila krivo še zaradi tega?! Jaz sem se, ampak se ne več.
Držim pesti za vse ženske, bivše in tanove.
Oj Megica,
Nihče te ne bi smel kritizirti in napadati. Kar sem napisala tam zgoraj, je bolj normalno in bolj pogosto, ta vaša situacija pa je bolj redka. In zelo mi je všeč da se je tako uredilo, da si zaupate, da so mulci pri vas in vse…super…
Sama se prav dobro zavedam, da ena sama žlica ne cinglja, torej se dva ne razideta samo zaradi napak enega, ampak obeh….Samo glede na situacije, ki potem (ponavljam:ponavadi) nastanejo, se ženska resnično počuti malo manj lepa, odločna, samozavestna, bla, bla…ponavadi no…
Megica, le tako naprej, prave korake si izbrala!!!!
Ja, naši moški…
Tako ti svetujem, Jana,
siliti nekoga v nekaj, kar noče, si mi ne zdi v redu (v tvojem primeru je to, da bi te tvoj še imel rad in da bi bil s teboj).
Torej, pusti ga naj bo srečen s tistim, kar si je izbral.
Ko se boš sprijaznila s tem, resnično, in mu globoko v sebi želela srečo, te sploh ne bo več motilo to, da je odšel.
Kar mislim si, kako se počutiš ob misli, da te je izigral, ti vzel podobo srečne družine. Še sama včasih ne vem, če bo moj kar odšel, zato sem se že malo pripravila na to.
Vedno, ko sem žalostna, ko razmišljam o tem, je tu otrok. Ne vem, tako ga imam rada, veliko bolj kot moža, ker sva si z otročkom zelo blizu. In mi enostavno vrača tako veliko, da ne morem verjeti, da obstaja taka brezpogojna ljubezen. Tega pri možu ni zaslediti.
Tako da ti priporočam, da se v sebi umiriš. Se posvetiš zaenkrat otrokoma (ne pa se ju preveč oklepati), ter si poiščeš tisto nekaj, kar nima zveze s partnerjem, kar si še želiš samo zase: kak hobi, kariera ipd.
V glavnem pusti ga-moža, da gre. Ne se sprijazniti s tem, ampak razumi in sprejmi v sebi, da je šel, da mu je tako bolje in da je potem tako bolje tudi zate-čeprav ti je ukradel sanje.
In razmišljaj o sebi, o svojih ostalih sanjah, potem pa princ pride tudi zate… saj si ga gotovo zaslužiš.
Lp, Srči