a res vemo, kaj je za vsem tem????

Za vse tiste, ki vas ta tematika resnično zanima, priporočam, da preberete knjigo Renate Greinert: Rdeča zanka (Sporni primer darovanja organov; MAterin boj). In se potem odločite …

(Če bo moderatorka spustila to sporočilo skozi)

Lp

Spoštovani, knjigo še berem in bom napisala svoje mnenje, ko delo končam.Lepo vas pozdravljam, Danica Avsec

Pravzaprav sem to vprašanje že nekaj časa pričakovala, ker je knjiga res material, v katerem so zbrane teze, ki zahtevajo globok razmislek in ponoven pretres strokovnih stališč. Kar nekaj časa sem jo brala, ker sem želela biti natančna in ker me je na nekaterih mestih razburila. Verjamem , da tudi vas, a morda so nas razburile različne teze. Mene je razburila na mestih, kjer so nekatere strokovne teze nepopolne in s tem netočne. Strokovna stališča, izhodišča in postopki so zame tudi po ponovnem pretresu povsem nesporni. Seveda ostanejo odprta nekatera filozofska vprašanja o smrti, kar pa v praktičnem svetu ne pomeni, da bi se v tem trenutku kakorkoli drugače odločali glede zadnjih korakov, to je slovesa v intimnem delu in povsem fizične oskrbe in postopkov ob nekem koncu življenja. Po današnji doktrini je v nekaterih situacijah med temi zadnjimi koraki možno tudi darovanje. Knjiga mi je posredovala sporočilo, da je izredno pomembno, ne le upoštevati voljo posameznika za darovanje, pač pa najti pravi stik s svojci, ki ostanejo in živijo s svojimi pristanki ali nasprotovanji, odločitvami dalje. Morda so potrebni še večje pozornosti, kot smo jim sposobni v takšnih trenutkih nameniti. V trenutkih slovesa, v trenutkih spoznanja, da je prišlo do situacije, ki je dokončna smo vsi malo zmedeni, prizadeti, a po drugi strani je delo potrebno opraviti ustrezno, kot je določeno, dogovorjeno v nekem času in družbi. Knjiga mi je posredovala tudi sporočilo, da je ta mama resnično globoko v sebi proti darovanju, a tega žal ni izrazila v pravem trenutku.
Vesela bom nadaljnjih razprav. Danica Avsec

Gospa Danica Avsec potvarja navedbe avtorice knjige Rdeča zanka. Ta mama NI bila proti darovanju organov, sicer ne bi rekla ja, ko so jo prosili. Mislila je, da bodo njenemu sinu odvzeli samo en ali morda dva organa. V resnici pa so mu odvzeli vse…. tudi kosti in oči…. Ko je kasneje raziskovala, kaj se je zgodilo njenemu sinu, je odkrila, da NI bil niti možgansko mrtev. Insert iz knjige:
“Vodilni zdravnik z oddelka za intenzivno nego odkrito pove, da osebje žalujoči družini, ko mora sprejeti težko odločitev, ali naj privoli, da bi njihov ljubi sorodnik postal darovalec, laže. “Malo se je treba zlagati. Trdimo, da odvzemamo organe po smrti. Nikoli nisem bil toliko pogumen, da bi rekel drugače. Če bi jim povedali, kaj se v resnici zgodi, sem prepričan, da ne bi bilo nobenega darovalca več” isti zdravnik pravi:”To odkrito povedano pomeni, da v operacijsko dvorano pripeljejo bolnika, ki diha in mu utripa srce, priklopljenega na naprave za ohranjanje življenjskih funkcij.”
Kot navaja Renate Greinert v svoji knjigi, ji je neki zdravnik izjavil: “Ko postane bolnik potencialni darovalec organov, se miselnost medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne obravnavajo ga več kot bolnika, potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še kot truplo z utripajočim srcem.” Greinertova je kirurga, ki je odvzel njenemu sinu organe, vprašala:”Zakaj ne poveste javnosti vsega o darovanju organov?” Takole je odgovoril: “Če bi javnosti razkrili vse, ne bi dobili nobenih organov več!”

Vsak si mora sam pri sebi priti na jasno, ali verjame, da je človek, katerega organi so živi, truplo – kot nam skuša dopovedati transplantacijska medicina – ali pa umirajoči in zato živ človek,” pravi Greinertova.”

RESNICA JE VSELEJ VZNEMIRLJIVA. TOREJ GOVORI JO!

Spoštovani,
kot sem že napisala v svojem prvem mnenju o knjigi, verjamem, da knjiga zelo pritegne za branje tako s strokovnega, kot tudi s čustvenega vidika. Iskanje pravice v dolgih dvajsetih letih po smrti sina, z nešteto neprijetnimi situacijami, je zelo boleče in prepričana sem, da ima g. Renate Greinert globok interes za vsa ta iskanja. Poudarjam, da nisem imela namena potvarjati resnice, to kar sem napisala je bilo moje spoznanje ob branju knjige. Vem, da mama ni bila proti, takrat ko so jo vprašali za darovanje, ampak še vedno sem prepričana, da globoko v sebi zelo nasprotuje darovanju. Imela je dovolj priložnosti, da bi našla ustrezna pojasnila o možganski smrti. Da je takšen bolnik 97% še živ, je huda zmota. V bistvu si ne znam predstavljati, kaj trditev v realnem življenju sploh pomeni. Možgani so pri ugotovljeni in potrjeni možganski smrti 100% in dokončno, nepovratno mrtvi, ostali organi pa zaradi delovanja dihalnega aparata minimalno delujejo še nekaj časa. Ko ugotovimo možgansko smrt smo pa zakonodaji dolžni izklopiti dihalni aparat, saj je povsem neetično nadaljevati s postopki zdravljenja pri umrli osebi. Verjamem, da se vsi strinjamo, da brez delovanja celotnih možganov človeški organizem ne more živeti. O navedbah glede komunikacije s kirurgom, pa ne morem soditi, ker ne vem, ali je bilo vse to dejansko izrečeno, ali so besede odtis težke situacije, v kateri je bila gospa. Lahko, da je vse res, kar je gospa navedla. V tem primeru sem mnenja, da je zdravnik, ki je vodil in opravljal postopke za darovanje in odvzem organov zelo narobe reagiral in drugače, kot to opravljamo danes v Evropi in v Sloveniji. Kirurg, ki je uporabljal takšne stavke, kot so navedeni, ni imel ustreznega znanja glede možganske smrti, niti glede komunikacije. Menim, da mami ni znal predstaviti možganske smrti, niti smrti sina, kar je nepopravljiva napaka za najbližje svojce in za takšne spodrsljaje ni opravičila. Lepo vas pozdravljam, Danica Avsec

Kot navaja avtorica v knjigi Rdeča zanka, dr. Wainwight Evans, specialist, ki je iz protesta zapustil svetovno znani transplantacijski center bolnišnice Papworth v Cambridgeu, ni več hotel sodelovati pri operacijah, pri katerih živim ljudem odvzamejo srce. In to se ne dogaja samo s srcem. Takole pripoveduje: “V eni od vodilnih učnih bolnišnic je bila štiridesetminutna operacija odvzema ledvic neke “možgansko mrtve” mlade ženske, žrtve prometne nesreče, skoraj končana, ko je kirurg zaprosil asistente, naj telesu odvzamejo nekaj tkiva, medtem ko je ledvice položil v hranilno tekočino. Med operacijo so bila umetna pljuča priklopljena, da se ledvice ne bi začele razkrajati. In ko so jih odklopili, se je zgodilo nekaj nepojmljivega: “truplo” je zahlastalo po zraku. In to se je ponavljalo znova in znova. “Dr. Evans je prepričan, da darovalec še lahko čuti bolečino, in to pojasnjuje: “Pri vsaki operaciji se lahko zgodi, da se bolnikov krvni tlak in utrip nenadoma izredno zvišata. To je pri normalni operaciji znamenje, da bolnik čuti bolečino ali je pod stresom in je treba temu prilagoditi anestezijo. Enako se dogaja pri presajanju organov, toda tedaj redko kdaj dajo anestezijo, ker kirurg domneva, da darovalec ne čuti ničesar več.”

Dr. Hill, vodilni anestezist v bolnišnici Adden brook, Anglija, pripoveduje: “Od trinajstih anestezistov jih sedem ni hotelo več sodelovati pri odvzemu organov. Z njihovimi pogledi na življenje in smrt ni bilo več združljivo, da so morali dajati darovalcem organov anestezijo, jim celo predpisovati sredstva zoper bolečine, kar pomeni, da ni šlo za mrtve osebe, ampak za žive.” Enojne organe (srce, jetra, pljuča) je mogoče odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.

Obstaja tudi dokumentarni film o diagnostiki možganske smrti, namenjen izobraževanju v medicinski stroki. V njem se zelo jasno vidi, da se domnevni mrtvec, pripravljen na odvzem organov, še premika.

Transplantacijska medicina vztrajno označuje možgansko mrtve osebe za umrle. V najvidnejše nasprotne dokaze takšnemu pojmovanju sodi gotovo tudi dejstvo, da lahko možgansko mrtve nosečnice donosijo zdrave otroke in da možgansko mrtvi moški lahko doživijo celo erekcijo in pasivno spočnejo otroke. Dr. Estol je pokazal dramatični videoposnetek človeka, ki se je potem, ko so mu ugotovili možgansko smrt, skušal dvigniti in prekrižati roke. Kljub temu je dr. Estol navzočim zatrjeval, da je bil ta darovalec truplo.

V Harvard Medical Reportu iz leta 1968 beremo, da je možgansko mrtva oseba tista, ki nima nobenega refleksa več. Zaradi sprememb teh kriterijev pa danes lahko razglasijo za možgansko mrtvega moškega, ki kaže še sedemnajst mogočih refleksov in žensko s štirinajstimi refleksi! Kar petinsedemdeset odstotkov možgansko mrtvih oseb se lahko premika, se postavi pokonci, objame osebje, ki jih neguje, in se odziva z grgrajočimi glasovi. Profesor Spaemann je navedel besede nekega nemškega anestezista: “Možgansko mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči.” Paul Byrne, dr. med. iz Toleda: “Ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega človeka.”

Prof. dr. Franco Rest: ” Kadar govorimo o “darovanju organov”, mislimo predvsem na ljudi, ki organe potrebujejo. Pri tem skoraj povsem pozabljamo na življenje “darovalcev organov”, večinoma ponesrečencev. Če bi lahko umirajoče vprašali, kako bi si želeli umreti, bi prišle v ospredje tele značilnosti: svoje življenje bi radi končali nemoteno, brez zavlačevanja, pospeševanja, osebno, socialno integrirani, duhovno upoštevani, neboleče. Ob tem ne bi hoteli biti sami, osamljeni in zapuščeni, življenje bi radi končali pomirjeni s seboj in z okoljem ter življenjsko izpolnjeni. Če si ogledamo te besede, ugotovimo, da nima transplantacijska medicina skoraj nič skupnega s takšnimi “željami umirajočih”. Umirajočemu moramo omogočiti, da umiranje ustrezno prestane, mu torej omogočiti “živo umiranje”. Ker pa transplantacijsko medicino zanima predvsem življenje prejemalca organa, pozablja na dokončanje življenja umirajočega in njegove svojce.”

Renate Greinert se sprašuje:”Kakšne vrste ljubezen do bližnjega je, da nekomu naložiš boleče posege, da bi rešil nekoga drugega ali celo več ljudi? Noben zdravnik ne bi dovolil, da bi svojci malo trpinčili umirajočega bolnika, da bi videli, ali se morda še odziva. Zakaj se do umirajočih darovalcev organov vedemo tako grobo, drugače, in tega ne uvidimo?”

Ali umirajoči nima pravice umreti v miru in nerazrezan?
Ali bomo ljudje le še skladišča rezervnih delov?

Gre za vprašanje ETIKE!
(etičen – iz “ethos” nrav, običaj; etika – nauk o nravnosti (o bistvu, razvojnih zakonih in družbeni vlogi nravnosti; celotnost načel o nravnih dolžnostih ljudi (do družbe, družine, sočloveka….); filozofski nauk o naravnosti, o dobrem in zlu; razumemo jo lahko kot filozofsko disciplino, ki raziskuje temeljne kriterije moralnega vrednotenja….)

Lep pozdrav!

Pozdrav!

Prav gotovo je to tema, pri kateri se žal nikoli ne bomo vsi strinjali. Papir marsikaj prenese in vsak ima svoje možgane s katerimi lahko o tej knigi razmišlja. Hvala Bogu, da je tako. Tisti kateri poznate zakone o transplantacijski dejavnosti, boste razmišljali drugače. Preprosto povedano: ko so možgani mrtvi, telo tudi ne more več delovat samostojno. Pri tem mislim predvsem na pljuča in srce. Kadar je ugotovljena možganska smrt, lahko ohranimo organe ”žive” le s posebnim aparatom za dihanje, kateri omogoča zadosto prekrvitev srca, pljuč, jeter……. Možgansko smrt pa dokazujemo s posebnimi preiskavami, katere so 100% ZANESLJIVE. In zakonodaja je tukaj jasna in testi dokazljivosti so popolnoma nesporni!!!!!!

Pri knjigi gre pravzaprav za vprašanje matere. Mati ni nikoli dokončno objokala sinove smrti. Najhuje je bilo to, da je ostala sama, čeravno je bila obkrožena s svojimi ljudmi. Nikoli si ni priznala, kako se je lahko zgodilo, da je sin prej umrl kot ona dva z možem.
V življenju so to zelo težka vprašanja. Težko je izgubit nekoga svojega, nekoga tako bližnjega, kot sta si mati in sin. A potrebno je dati času čas. Čas ne celi ran, ampak nas nauči kako z ranami živet. Ta mati pa si tega ni dovolila.

Pa še nekaj. Stvari v knjigi so se dogajale 20 let nazaj. Ja, medicina se je od takrat zelo razvila. Žal ne v smer, kako ”oživit” možgane, ker so možgani najbolj občutljiv organ in jih je popolnoma nemogoče regenerirat. Je pa se medicina razvila v smer dokazovanja možganske smrti, in tistim, kateri ne verjamete v dokaze po tej in edini metodi,……pa lahko samo rečem: vse je 100% in ZMOT NI!!!!
Lepo vas pozdravljam, Lidija

Jaz bi pripomnila: kdor je proti, je proti, jaz, npr., pa tudi po prebrani knjigi čutim isto- da gre pri darovanju organov za nekaj dobrega. Vi, ki ste proti: zelo me zanima, ali bi bili proti tudi, če bi zdravniki rekli, da vam ljubo osebo lahko reši le še presaditev. Najbrž takrat ne bi tako vehementno zatrjevali, da to ni etično.

Upam da bo to še kdo prebral, če si boste sploh upali objaviti…

Na žalost so vsi ti maloštevilni komentarji posledica popolnega neznanja, oz. toliko znanja, kolikor ga pač hoče spustiti v javnost transplantacijska branža, bolje industrija, kot nam očitno tudi skozi ta forum skuša lagati ga. med. svetnica.

Predvsem, preden začnete komentirati knjigo Rdeča zanka, si jo preberite…

Potem si pa preberite še naslednje. Na naši spletni strani
http://semena-sonca.com/knjige/umazana-stran-transplantacij-organov/

smo pripravili obširnejši opis avstralske knjige Umazana stran transplantacij organov (The Nasty Side of Organ Transplanting), ki jo v angleškem originalu najdete prosto dostopno na spletni http://www.organfacts.net/nso/

Preberite si vsaj ta opis, tisti s solidnim znanjem angleščine pa celo… Potem se odločite, za dobro vas, vaših otrok in vnukov… In presodite za koga dela ta naša človekoljubnost…

Lep pozdrav v upanju, da ne boste prišli v kolesja te medicinske mašinerije…

Vsak se sam in prostovoljno odloči za darovanje organov. Če se bojite, vam ni potrebno biti darovalka. Jaz pa želim, če bom morala umreti mlada in zdrava, da nekomu s tem pomagam. A ni škoda zakopat čisto uporabne organe in potem pokopat še nekoga, ki bi s temi organi lahko živel Bog ve koliko časa? O tem sem se pogovorila s svojimi starši in so spoštovali mojo odločitev.
Vas pa popolnoma nihče ne sili, da postanete darovalka.

Srečno!

Nihče nobenega ne sili v darovanje organov.

Mora pa poznati prava dejstva (ne čustveno izpoved, ki ne hrepeni vedno po resnici), ki jih lahko najdete na tej strani:
http://www.slovenija-transplant.si/index.php?id=vprasanja-in-odgovori

Druga vprašanja pa se nanašajo na:
a. če bi moj otrok ali svojec potreboval organ ali bi želel, da ljudje darujejo ali ne darujejo?
b. če imamo na izbiro, da damo svojca dve uri in pol žgati v ognju …
http://www.24ur.com/novice/slovenija/foto-video-za-zidovi-krematorija.html
ali ni boljše, da se njegovi organi uporabijo, da lahko nekdo živi?

Za ljudi, ki preberete to knjigo je priporočljivo tudi raziskovanje v smeri kaj pomeni darovanje organa neki osebi. Nekaj izpovedi je na internetu …
http://www.delo.si/druzba/zdravje/ko-se-po-transplantaciji-prebudis-v-novo-zivljenje.html
http://www.slovenskenovice.si/lifestyle/zdravje/nova-ledvica-novo-zivljenje
http://www.siol.net/novice/poglobljeno/2011/11/tina_presaditev_jeter_jetra_dojemam_kot_moja.aspx
http://www.lisa.si/intervju/hvalezen-si-vsemu-svetu/
….

Pozdravljeni!
Glede na spodnjo razpravo bi priporočila, da si vsi, ki ste skeptični glede darovanja organov, preberete knjigo POKRPAJMO ŽIVE.
Sem registrirana darovalka organov in zelo ponosna sem na to, da bom lahko nekomu pomagala.
Lep pozdrav.