A res nekdo tak ne ve da je nekaj narobe?
Nekoč zelo priljubljen človek, uspešen, imel denar, punc kolikor je hotel in se je seveda grdo obnašal do njih, vedno je bil on na prvem mestu, nekatere je imel celo rad, ampak ne dovolj da bi se zresnil. Vsi prijatelji so ga zapustili, punce ga pustijo, včasih se potem napije in joka, zapustili so ga pa ljudje, ker jih izkorišča in prosi za drobiž, včasih prav z zvijačo. Na res grd način. Se pravi da se zaveda kaj dela. Pa pravi da spremenil se ne bo, ne bo nehal pit, punce ga že ne bodo spreminjale itd… Za vse so itak drugi krivi. Ko ga ženske pustijo, vse zarad istega razloga, so čudne one. Pa mu je vedno res hudo. Ampak še vedno misli, da nima problemov. Res to mislijo ali si samo ne upajo priznati? Ker se je rešit težko, skoraj nemogoče…
Dokler ne pride no notranjega soočenja, pa to velja za vsa človekova področja, ne samo alkohol, premik v zavedanju ni možen.
Verjame ne čisto zares, ampak prepričuje pa se na vse možne pretege in tudi obrambni zid naredi svoje.
Tako kot za vsakega pride trenutek streznitve in vprašanje, “ojoj, kaj pa sedaj”. Očitno njegov še ni prišel.
