Ni provokacija. Zadnjič mi je sinov prijateljček povedal, da njemu mami nikoli ne bere pravljic (pred spanjem). Ker sem mislila, da se heca, sem potem njegovi mamici povedala tako v šali, da se je njen sin hecal, da mu ona nikoli ne bere pravljic. Pa mi je povedala, da mu jih res nikoli ni brala.

Potem sem pa razmišljala o tem fantku in dejansko ne vidim pri njem nobenega primanjkljaja. Mogoče ga premalo poznam. Pa me zanima: kako otrokom koristi branje pravljic? Mi res vsaj dve na dan preberemo.

LP

Jaz ne berem rada, priznam. Tu pa tam kdaj zvečer.

Naš jih bere kar sam. Seveda pa smo mu jih brali ko še sam ni znal.

Ja, dobijo besedni zaklad prdobivajo in krepijo domišljijo.

Dve na dan se meni osebno zdi preveč , ker otrok nima časa vsebine razumeti in predelati. Moje mnenje je, da resnično koristne so samo tiste, ki nosijo neko sporočilo, ki ga je otrok sposoben tudi razumeti in ga po prebrani pravljici resnično dojame.

Sicer pa so pravljice samo pomoč staršem pri vzgoji. Prav isto si lahko z otrokom ogledate risanko, film ….. in potem “predebatirate” vsebino.

Jaz mislim, da jim koristi. Pazim različne otroke in je kar velika razlika pri tistih, ki jim starši berejo. Otroci se znajo umirit, znajo poslušat, bolje sodelujejo pri branju, jih zanima. Tudi ko so začeli v šoli brat se je to kar opazilo. Npr. ena deklica, ki ji niso brali še sedaj s težavo bere kar pač more, druga obožuje knjige (še vedno se ji vsak večer eno pravljico prebere). Ima večji besedni zaklad, lepše govori…itd Pa to nisem opazila samo pri enem otroku, ampak na žalost pri večih.

Čimvečkrat vsaj dve na dan. Za nas ta čas pomeni čas posvečen izključno otroku. S pravljicami širimo obzorja, spodbujamo domišljijo, bogatimo besedni zaklad, utrjujemo medsebojne vezi, uživamo, se zabavamo. Pravljica za lahko noč pa sploh predstavlja neko prelomnico vsak dan.Včasih pravljica sploh ni pravljica, ampak je listanje in prebiranje revije Geo, Cicibana, Zmajčka. Glavno je vzdušje. Največja kazen pri nas je v posteljo brez pravljice. Star je 5 let. Močno, močno si želim, da bi mu ostal spomin na te naše “pravljične trenutke” in da bo tudi sam strasten bralec.

Vseh otrok pač ne moreš staviti v isti koš, ker so si zelo različni. Imamo dve hčerki, zvečer beremo pravljico obema skupaj. Starejša z zanimanjem sledi in kasneje tudi postavlja vprašanja, ker hoče razjasniti določene stvari, mlajša ne zdrži pri knjigi niti tri minute, ker je pač ne zanima, raje skače naokrog. Stari sta 4,5 in 3, vendar se strejša že od nekdaj bolj zanima za knjige, mlajši so pa zaenkrat samo izhod v sili, ko ni ničesar zanimivejšega.
Torej niso starši vedno krivi, če otrok noče poslušati in se ne zna umiriti!

Jaz naravnost obozujem otroske slikanice. Kot so nekatere ubrisane na kupovanje cevljev, torbic.. sem jaz na slikanice…hehe
Pri branju res uzivam… in na sreco mali tudi. Vem, da vse otroke ne potegnejo tako zelo.
Zakaj so “dobre”… siri besedisce.. bran tekst je drugacen od govorenega.. domislija.. nove vsebine.. humor.. spomin… slikanice podajajo zraven se slikovni material.. Koncentracija… povezanost z bralcem in poslusalcem.. itd.
In ker je nas dvojezicen, bi kar tezko brez zgobic/pravljic v mojem jeziku… velikokrat so nama izhodisce za dodaten klepet…
Jaz si res ne predstavljam, da ne bi nikoli brala… Ja, smo razlicni…
Lp! S.

Moja triletnica pa sploh ne mara, da ji berem. Če začnem, mi iztrga knjigo iz rok in lista sama. Ter zraven ‘kao’ bere. Prelista ogromno slikanic, ves čas sprašuje, kaj je pa to, pa to, ampak da bi ji brala … To pa ne.

Jaz mu preberem vsaj 2 na večer. Knjigici -taki tanki – npr. danes Mačji sejem in Čarovnica Kira.
Nekoč sem v Delu prebrala iskrico:
” Če hočete, da bo vaš otrok inteligenten mu preberite pravljico. Če hočete,da bo genij mu berite še več pravljic”

Hm, le kdo je bral Einsteinu?

Če ima otrok pravljice rad, mu to zelo koristi. Na besednem zakladu se pozna ogromno.

Izjemno koristi! Seveda je kot povsod odvisno od otroka, a za pravljicami se skriva precej kompleksna psihologija.
Pustimo zdaj kakšne “moderne” novotarije, ki so lahko kar brez repa in glave, a klasične pravljice, ki jih vsi poznamo (pepelka, rdeča kapica ipd), nosijo v sebi zelo globoko simboliko, ki je seveda otrok zavestno niti slučajno ne dojema, podzavestno pa baje zelo – in preko tega celo razrešuje kake notranje stiske.

Pravljica ni le nek izmišljotek, ima precej jasno obliko – ima junaka, zaplet in srečen konec. Srečen konec je nujen za pravljico.

So se psihologi in psihoanalitiki zelo ukvarjali s tem – eden izmed odličnih primerov vpogleda v pravljice je Bettelheimova psihoanaliza pravljic. Sicer je freudovsko usmerjena,a vendarle je odlična knjiga za malce drugačno razumevanje otroške psihe – uvid temelji predvsem na tem, da otrok nikakor ni nedolžno, nepopisano, čisto bitje, temveč v sebi nosi zelo kompleksne težnje, nagone, strahove, ki jih seveda predeluje čisto na nezavedni ravni.

Sama nisem pristaš, da se vse razčleni in “psihoanalizira”, a nekatere stvari resnično dajo misliti.

Na primer – spomnim se sama pri sebi in pa opazim to pri otroku svoje prijateljice (sama otrok nimam, a se tem skoraj triletnim fantkom preživljam zelo veliko časa), da so nekatere pravljice stalno na meniju. Bettelheim o tem izrecno govori in pravi, da se velikokrat zgodi, da otrok od staršev zahteva branje vedno ene in iste pravljice, vsak večer isto – ker preko te pravljice očitno rešuje neko notranji stisko (seveda se tega ne zaveda in tudi staršem je težko videti, za kaj gre).

Jaz sem bila taka, vsak večer je morala biti Mala morska deklica:)
Ta fantek bi konstantno gledal samo Rdečo kapico in posebej ga zanima babica. In to stalno, vsak večer brez izjeme.

Ne ve se, zakaj in čemu, a otrok s tem očitno teši neko potrebo in na nezavednem nivoju nekaj predeluje.

In če je pravljica prava, da nosi sporočilo, se pravi razrešitev problema in srečen konec, je za krepitev psihe izjemno pomembna. Na primer – Pepelka je tipičen simbol odrinjenega otroka: in dostikrat se zgodi, da se kak otrok tako počuti, ko dobi bratca ali sestrico (ni nujno, seveda) ali res dobi mačeho ali pride v novo družino ipd. avedati se je treba, da so za otroško psiho ti strahovi izjemno veliki, zaobjemajo ves njegov svet – otrok še nis sposoben videti “onkraj” svojega problema, da je še svet zunaj njega in da njegov problem v vsem tem velikem svetu ni tako zelo pomemben -to je vizija odraslega. Otroška vizija pa je, da ga ta problem popolnoma zaobjame, to je ves njegov svet takrat. Dostikrat se zgodi, da odrasli izgubimo sposobnost videti stvari skozi otroške oči in se nam njigovi problemi zdijo zanemarljivi – a za otroka so ves njegov svet.
In to, da recimo ima več enega in edinega mesta kot otrok in ga mora v družini deliti, zanj res lahko pomeni, da je kot pepelka – odrinjen in zanemarjen (govorimo seveda zgolj o doživljanju otroka, ki je lahko popolnoma v nasprotju z resnico, a še vedno to ne pomeni, da se otrok ne POČUTI tako). Otrok pa seveda nis sposoben tega zavedno predelati, se soočiti s temi občutki neposredno – zato to stori preko junaka v pravljici. Ta junak ravno tako doživlja odrinjenost recimo in otrok se s tem lahko poistoveti – hkrati pa vidi, da se na koncu vse srečno razplete in da bo dobil pravo mesto, da bojo “krivice” popravljene in da bo srečen in sprejet. Vse to seveda doživlja na nezavedni ravni.

Ali recimo zgodbe, kjer je najmlajši brat odrinjen in tretiran kot neumen, na koncu pa se izkaže za najpametnejšega, premaga zmaja in dobi princeso:)) – to je tipično popotovanje malega fantka, ki se, ker je majhen in fizično šibkejši od večjih ali celo od staršev, res čuti neumnega ali nesposobnega (seveda ne da bi to ozavestil), potem mu zgodba daje upanje, da bo to prerasel in bo zrasel v krepkega moža. Otrok se tako preko teh junakov in zgodb popolnoma nezavedno sooča z resnimi stiskami, ki ga tarejo (da je majhen, šibak, da še ne zna nečesa, da so starši večji in pametnejši, da je odrinjen, da drugi dobijo več ali bolj od njega) -in preko zgodb vidi, da se splača vztrajati in potrpeti ter da bo ob pravem času dobil tisto, kar potrebuje (princeso, moža, kraljestvo, odobravanje).

Point vsega tega je, da je te zgodbe spletla ljudska modrost, ki se je zavedala stisk, ki jih doživljajo odraščajoči otroci in da to, da je nekdo otrok, ne pomeni, da nima težav, stisk, kompleksov – še kako jih ima, a se jih ne zaveda in se o njih ni sposoben pogovarjat; preko zgodb in ko vidi, da junaki premagajo ovire in odrastejo, se sam v sebi – seveda na nezavedni ravni – sooči z enakimi stiskami in vidi, da se jih da rešiti. Ker kaj pravljice opisujejo? neko težavo,ki jo junak premaga, neko krivico, ki se mu godi (in otroci še kako mislijo, da se jim kdaj godi krivica!), a jo premaga s pomočjo vztrajnosti, pameti, poguma ipd. Pravljice dajejo upanje, da je svet kljub stiskam in težavam vseeno varen in otroku naklonjen.

zato se dogaja, da otrok hoče vedno eno in isto pravljico, zna jo že na pamet, starši mu hočejo ponuditi še kaj drugega, a otrok hoče le to…ker sploh ne gre za zgodbo (itak zna že besede na pamet), ampak za to, da v tistem trenutku ta zgodba odgovarja neki notranji stiski in otrok to podoživlja in hkrati dobiva upanje na ugoden razplet.

In tu starši kot taki ne morejo nič – te stiske niso odraz dejanskega zanemarjanja (lahko tudi seveda!), gre preprosto za to, da to vsak mali odraščajoči človek nosi v sebi, ker je nebogljen, odvisen, ker so drugi, ki so močnejši, pametnejši, v čem bolj spretni – in mora videti, da na koncu zmaga dobro in da se lahko izkaže.

zato ja, pravljice koristijo, otroku dajejo možnost, da se sooča s stiskami, da jih na simbolni ravni predeluje, ne da bi se tega sploh zavedal, in dajejo mu upanje, da se bodo vsi strahovi in težave na koncu razrešili.

No, mi beremo pravljice zjutraj. Dogovor, če bova dovolj zgodaj vstala, bova imela čas še za pravljice in knjige. Tako nikoli ni težko zjutraj vstati.
Seveda je prav, da otrokom beremo, seveda, če želi. Če pa je takšen otrok. ki pač ne posluša, pa tudi ne bo velike škode.

No moj mali dokler ni zacel hodit v vrtec ni hotel poslusat pravljic,ker je pravil,da mu je to dolgocasno…odkar hodi v vrtec,se je tam naucil poslusat in prisluhnit, od takrat zahteva,da mu vsak vecer preberem eno pravljico..prav hecno mi je,ker je kar naenkrat tako zagnan, se posebej pa mi je lustno, ker potem to on “strokovno komentira”..tko da ja, sem prepricana,da pravljice veliko dobrega prinesejo otrokom…kot tudi,da ce se jim ne bere pravljic, ni nobene drasticne skode…

jaz jih berem, čeprav ne rada, ker se zgodi da iz ene nastanejo tri ali več.
je pa tako, da je vse več pravljic posnetih v obliki risnak na DVD ali VHS in morda se neakteri zadovoljijo z tem. samo tisti pristni stik pa izgine, ali pa morda starši z otrokom gledajo , kaj pa vem. saj veš ljudje smo si različni, tudi otroci, eni želij pravljice, drugi spet jih nočejo eni se več cartljajo drugi spet ne.

Uf, jaz pa prav uživam, ko s hčerko zvečer vsaka glasno prebereva po eno zgodbico. rada poslušam in pripovedujem pravljice 🙂 Torej to koristi meni ;)))

ja mi še nismo tako daleč da bi ona meni brala. se kar meni usta sušijo.