A naj povem?
Pozdravljena!
Dovolj močna želja mora biti v nas samih, da začutimo, da želimo povedati to kar nas bremeni. Ko se želja v nas samih ” oglaša ” nekaj časa in vemo, da smo pripravljeni, takrat si je potrebno narediti ” teren “. To pomeni, da je potrebno imeti čas ( da se nam ne mudi ), morajo biti ” prave ” okoliščine in pogum, da povemo NA GLAS. Ni dovolj, da v sebi premlevamo ure in ure kaj bomo povedali. Včasih je potrebno, da se SLIŠIMO in SEBE na nek način ” prepričamo “, da brez cmoka v grlu povemo stvari, ki nas bremenijo. Ni potrebno, da je zgodba povezana. Lahko je tudi ” raztresena ” in nepovezana. Glavni cilj je, da izdavimo to, kar nas bremeni. Ko začnemo s pripovedjo, ponavadi besede kar same tečejo iz naših ust in se nikakor ne moremo ustaviti. Kot, da je v nas nek vulkan, ki samo bruha ogenj. Kot da smo dobili dovoljenje na nek način. Pravzaprav smo ga, ker smo sebe prepričali, da je tako prav in za nas odrešilno.
Namen zgodbe naj ne bo, da se bo s prstom kazalo na povzročitelja ali da želimo neko usmiljenje. Namen naj bo, da RAZBREMENIMO SEBE in SVOJO DUŠO.
Kako veste, da vam potem ne bo žal? je bilo vprašanje …
Ne more nam biti žal, kajti v pravi vrsti gre za nas same. Kot sem napisala zgoraj, DA RAZBREMENIMO SEBE in SVOJO DUŠO. Zakaj je to tako pomembno? Predvsem zato, ker ponavadi je tako, da žrtve PREDOLGO odlašamo in PRELAGAMO BREME samo NA SEBE. S tem ne naredimo nič dobrega za SEBE. Samo gloda in črviči nas črv v nas samih ali glas kakor je ljubše, ki je razpet med dvema poloma,dobrim (da si želimo boljši, prijaznejši in lepši svet za sebe, ter vredno je živeti) in slabim (samopomilovanja, obtoževanja krivde, gnusa, straha, težkega dihanja in misli na smrt).
Ko se izpovemo, pade teža bremen z nas. Počutimo se lahkotnejše, svodobne in umirjene. To je šele začetek. Potem se ” pravo ” delo za nas šele začne.
Seveda ni težko, ker vemo da gre za NAS, naše občutke in našo notranjo svobodo.
Splača se.
Potrudi se, ne bo ti žal!
Srečno!