A je to izgorelost – mnenje
Spoštovani,
na vas se obračam za mnenje, ker več ne vem kaj se mi dogaja, vse bolj se mi zdi, da se gre za izgorelost ampak moja osebna zdravnica do tega zaključka (še) ni prišla, omenjala je depresijo in anksiozne motnje.
Torej, že cel mesec sem na bolniškem dopustu zaradi nejasnih vrtoglavic, glavobolov, slabosti in splošne oslabelosti, hudo sem utrujena in vsaka manjša obveznost me samo še bolj utrudi in me spravlja ob živce, ker ne zmorem. Moja kri je bp, poslala me je na nevrološki pregled, kjer so zaključili, da ne gre za kak nevrološki izpad, naredili so mi CT glave, ki je brez posebnosti, za vrtoglavico predpisali zdravilo, ki pa ne pomaga kaj veliko, poleg tega se po njem počutim še bolj dremavo in slabotno, kar je tudi stranski učinek. Opravila sem rtg vratne hrbtenice, ki kaže določene spremembe, predvsem obrabne ampak ne vem ali je to res vzrok vseh mojih težav (ta vzrok je omenila nevrologinja) Zato sem šla na manualno terapijo a se po treh terapijah počutim še bolj izčprano, kot sem se prej, saj verjetno prihaja do reakcij, ki jih moje telo ne zmore, saj je že itak v slabem stanju.
Počutim se ujeto, obupano, predvsem pa me je sram in počutim se krivo, da sem se znašla v takem položaju. Popolnoma sem odpovedala, ne morem opravljati niti vsakdanjih stvari, kot peljati otroka v vrtec, vsak najmanjši stres, ki ga ob otrocih pač ne manjka, me spravlja še v težji položaj in simptomi se samo še okrepijo. In kljub hudi utrujenosti večkrat ne morem zaspati, ker mi tok misli in razbijanje glave, kaj se dogaja z mano, tega ne pusti.
Ponoči se potem zbujam, ne spim, nenehno je prisoten ta negativni tok misli, ker ne zmorem, čeprav bi rada in bijem notranje bitke, ker ne zmorem. In to me spravlja še v hujšo stisko, tako da večkrat doživim anksiozni napad, ko se začnem tresti, mravljinči me, hud naval pritiska v glavi in huda vrtoglavica in slabost. V takih trenutkih včasih vzamem Helex, ki mi ga je predpisala zdravnica, a imam do tega velik upor, saj ne verjamem, da bodo tablete rešile moje težave, sploh ker lahko pride do odvisnosti. Predlog zdravnice je bil, da začneva z antidepresivi, a jaz tega nočem, ker ne verjamem v take rešitve, saj imajo kup stranskih učinkov, niti nisem prepričana, da se gre samo za depresijo, prej se mi zdi, da se gre za izgorelost.
Vedno sem bila človek, ki je bil poln energije, vse sem zmogla, storilna, uspešna, podporni steber v službi kot doma. A vedno sem čutila, da me to črpa, da me to ne izpolnjuje, in velikokrat sem uporabljala marihuano za sprostitev in pobeg od realnosti. Kot si eni odprejo pivo, sem jaz pokadila joint. A tudi to v zadnjem času ni več pomagalo, bilo mi je še samo huje, zato sem prenehala.
Zdaj pa sem omagala, zdi se mi, da se vrtim v nekem začaranem krogu in se sprašujem, kako ven iz tega, ali bom sploh še kdaj zmogla, vsa ta vprašanja v glavi, kot da se mi bo zmešalo. Najhuje je to, da me te vrtoglavice čisto onesposabljajo, pešajo mi kognitivne funkcije in spomin, sploh se ne morem zbrati, ne morem voziti avta, ker me je strah, pa saj, če se ti vrti, kako boš vozil avto. Tako sem ostala vezana na dom in to me spravlja na rob, ker tega nisem vajena, ker sem bila vedno samostojna. Ko moram kam na pregled, me pelje partner, a to terja davek, ker ima službo v drugem kraju in vem, da ga s tem spravljam v težek položaj, in spet padem v stisko. Na čase se mi zdi, da me bo konec od vsega skupaj.
Prosila bi vas, da mi poveste, kaj menite, ali sem izgorela in je temu pridružena tesnoba in neka oblika depresije?
Rada bi začela psihoterapijo, ker vem, da bom mogla spremeniti svoj način razmišljanja in predvsem opraviti z tistim notranjim ustrojem, ki me je pripeljal do te točke. A so AD nujna zadeva ali se da tudi brez njih? Naslednji teden sem se naročila na kliniko v LJ, ki se ukvarja z izgorelostjo v obliki intravenoznih terapij, ker bi rada čimprej prišla do točke, da se bom lahko vsaj sama vozila naokoli. Menda je to uspešno in si dokaj hitro opomoreš telesno, a brez resnega dela na sebi, ne bo sprememb.
In kako človek sploh pride do psihoterapevta, ne vem ali je to na napotnico ali je bolje, da se v to podaš sam.
Se opravičujem, verjetno je moje pisanje zmedeno, saj se sploh ne morem zbrati.
Hvala za vaš čas in odgovor.
Spoštovani,
opisujete značilen potek resne izgorelosti. Vse se ujema – zdravniški izvidi, vaša psihološka struktura, vaši simptomi ter tudi trenutni občutki/misli negotovsoti, strahu, jeze …
Trenutna sem na jadranju. Vrmnem se sredi naslednjega tedna in vam odgovorim obširneje. Do takrat je moj ansvet naslednji:
– brez slabe vesti ostanite na bolniški
– izločite vse stimuluse, ki jih lahko in na katere vaš psihofizični sistem trenutno reagira
– poslušajte svojo zdravnico. Povejte, vse kar ste napisali tukaj – brez sramu – za to ni razloga. Lahko tudi prosite za napotnico psihiatra. Ne ker bi bili nori, amapk ker imajo več izkušenj s psihotropnimi zdravili. Predlagam torej, da upoštevate nasvet, pričnete z AD, dokler pa ti ne primejo pa tudi prosite za nekaj. Običajno psihiatri za ta čas predpišejo ali kuro z anksiolitiki ali pa anksiolitično dozo antipsihotikov. Razloge za to pojasnim kasneje.
– bližnjice še niso iznašli, vendar zdravila niso iskanje bližnjice, ampak v vaši sitauciji odigrajo pomembno vlogo. Klienti poskusijo vse mogoče (tudi manualna, introvenozna, …). Ustrezen pristop je tak kot ste začrtali – kombinacija medicinske in psihoterapevtske obravnave.
Toliko za zdajj, lp, Uroš Drčić
Spoštovani,
svoje težave sem zaupala zdravnici, ki me je poslala do psihiatra. Po cca 30 minutnem razgovoru mi je prepisala Paroxat, Helex po potrebi in Kventiax za spanje.
A kar kolebam, ne vem zakaj imam tak strah pred jemanjem ad, imam občutek, da se tega ne bom več znebila, najbolj pa me je strah stranskih učinkov. Nenehno premlevam ali mi je sploh predpisala ustrezni ad. Sem brala, da je Paroxat dokaj težek, kar se stranskih učinkov tiče, zato ga še nisem začela jemati, a vem, da bom mogla, ker se samo še dodatno izčrpavam s tem premlevanjem. Hudo je to, sploh se ne prepoznam, a trpim in vem da moram nekaj ukreniti.
Kako si naj pomagam premagati ta strah in kakšne so vaše izkušnje s tem ad-jem, kako ga prenašajo vaši klienti?
Hvala in lp
Pozdravljeni,
evo, psihiatrinja je predpisala točno to, kar sem napovedal. To je moja pohvala samega sebe :). A vi sebe kdaj pohvalite? Evo, jaz vas pohvalim – kljub zadržkom (ki so običajni) ste zadevo podrobno zaupali zdravnici in šli do psihiatrinje. Naredili ste korak, ki je večini zelo neprijeten, ampak dober za vas. Bravo!
Drugi korak je, da psihiatrinji zaupate in pričnete s podporo z zdravili. Takole na pamet bi rekel, da ima vsaj polovica mojih klientov zelo podobne pomisleke glede jemanja zdravil. Ti so pričakovani in v veliki meri tudi zdravi. Zdravo je, da si oseba želi zadevo rešiti brez zdravil, predvsem pa nekje v ne preveč oddaljeni prihodnosti živeti zadovoljno življenje brez zdravil. Kljub temu pa vam iz izkušenj povem, da so ti pomisleki zelo pogosto neutemeljeni. Vprašanje je samo, kdaj je dovolj hudo, da zdravila pomagajo pri rehabilitaciji. In pri vas pač je. Seveda bi bilo bolje, če bi bilo vaše stanjem manj resno, ampak ni. V tem ni nič tragičnega, čeprav vam v tem trenutku tako izgleda. Če se boste dovolj dobro počutili, ste dobrodošli na delavnico, ki jo imamo enkrat novembra. Tam boste spoznali vsaj še par sotrpinov, ki so se pripeljali v podobno godljo kot vi.
Glede izkušenj klientov s stranskimi učinki vam lahko povem, da ja – včasih omenijo kakšne blažje, resnejših pa prav zaprav nimam v spominu. Zgodi se, da določeno zdravilo ne učinkujejo dovolj. V tem primeru ali v primeru stranskih učinkov, gredo klienti ponovno k psihiatru in ta uravna dozo ali zamenja zdravilo. To je del običajne procedure. Ni lahko vedno v prvo zadeti prave kombinacije. Tak je moj nasvet in izkušnje. Je pa tako, da je konec koncev vsakdo sam odgovoren za svoje zdravje in tako je tudi odločitev o jemanju zdravil seveda vaša. Konkretnega AD ne smem in ne znam komentirati, ker nisem zdravnik.
Naj povem še to, da so premlevanja, negotovost in strahovi (kaj mi bojo naredila zdravila, ali bom sploh kdaj ok, …) del posledic izgorelosti. Torej so glede na vaše stanje pričakovani in običajni. Izziv za osebe, ki se znajdejo v taki situaciji, je, da kljub temu naredijo kar je dobro za njih. V vašem primeru vam tako priporočam naslednje korake:
1. zaupajete psihiatrinji
2. ko se boste malo bolje počutili (čez recimo par tednov), se oglasite na par pogovorov (diagnostična faza obravnave)
3. Po nekaj pogovorih boste veliko bolje razumeli svoje stanje, od kje izvira, zakaj vaš psihofizični sistem trenutno reagira tako kot reagira, kako vzpostaviti stanje, da rehabilitacija steče, koliko časa bo trajalo, kaj spremeniti v svoji psihološki strukturi, da ne bi čez čas skočili še enkrat v isto luknjo itd itd. In potem se veliko bolje opremljeni odločate kako naprej.
Še zadnja stvar. Mislim, da ste nekje zapisali – ali bom sploh kdaj boljše? Tudi to je vprašanje, ki ga razčistimo tekom teh prvih nekaj srečanj. Cilj je, da klienti postopoma sprejmejo dejstvo, da bo rehabilitacija dolgotrajna in mestoma mukotrpna. Da bodo mogoče določene nianse v življenju kot posledica izgorelosti ostale celo življenje. Da pa ni nobenega razloga, da po končani rehabilitaciji ne bi živeli celo bolj uspešnega, predvsem pa bolj zadovoljnega življenja kot kdajkoli prej. Ampak počasi, najprej prvi korak, potem pa drugi …
Toliko na tem mestu, lep pozdrav,
Uroš Drčić
