…

Pozdravljeni,
prihajam iz 6-članske družine; starejša sestra je že poročena in odseljena, ima tudi že dva otroka. Sama sem stara 16 let in hodim v drugi letnik. Oče in mama sta oba stara okoli 50 let. Doma imamo veliko kmetijo s 170 glavami živine.
Moj problem je, da se mi zdi da me imata starša za manjvredno. Oče se vsak dan krega name kako sem nesposobna in lena, čeprav prihajam iz šole ob štirih popoldne, delam nalogo do petih, nato grem v hlev in delam običajna opravila do pol sedmih, včasih tudi do sedmih zvečer. nato se učim. seveda mi primankuje časa za učenje in nimam ravno blestečih ocen v šoli, vendar naj bi po mnenju mojih staršev morala v šoli imeti same petke. tudi ko dobim štirico me naakregata in me sprašujeta zakaj se nisem mogla naučiti za 5. Velikokrat mi oče reče da nisem vredna denarja ki ga porabljata zame (to je malica v šoli in karta za vlak ter trolo), govori mi da iz mene ne bo nič, da lahko kar neham hoditi v šolo, bomo vsaj prišparali malo denarja. govori mi, da sem nesposobna, da nič nevem in da nič ne znam. vsak dan mi zbija samozavest in uničuje samopodobo. zaprla sem se sama vase, ne moram niti jokati ne nikomur povedati vse o tem. v javnosti se počutim kot največja zguba na tem svetu. zjutraj mi je muka ustati, popoldne grem na čimkasnejši vlak domov, da ne vidim očeta in mame. bojim se pridi 10 metrov pred njiju. jima pogledati v oči. preprosto počutim se manjvredna in zaničevana ob vseh ljudeh. nevem ali je to normalno, se to dogaja v vseh družinah, ampak jaz ne moram več tako naprej. Z očetom se pogovoriti ne da, ker kar si on zamisli tako je in bo in pika. kaj naj naredim?
hvala za odgovor, lp

Draga …

S težkim srcem sem prebral vaše sporočilo, saj je z mano ostal predvsem en občutek: kako ste pravzaprav sami v tem… Kako ni nikogar, na katerega bi se obrnili.

Glede na opisano imam občutek, da morate za veliko stvari odgovorno poskrbeti, kdo pa poskrbi za vas? Predvsem se mi zdi pomembno, da ne izgubite fokusa zase, da ste vi prav tako pomembni in enakovredni, kot ostali. Ne glede na to, kaj kdorkoli pravi o vas.
Ste kdaj razmišljali, da bi morda poiskali pomoč za vašo stisko? Da se olajšate, odvržete breme in se pogovorite z nekom, ki vas bo poslušal in slišal? Morda je lahko šolska psihologinja prvi kontakt ali pa vam lahko pomaga pri napotitvi naprej?
Ob tem sem pomislil, kaj vas zanima, kaj vas veseli? Navdušuje? Kaj vam zbuja interes? Morda se je potrebno pri tem malce pomuditi in pomisliti, toda pomembno se mi zdi, da najdete nekaj, kar bi lahko bili brez skrbi in strahu. Predvsem pa brez poniževanja in občutkov manjvrednosti. Kaj si želite?

S prijetnimi pozdravi,

Parov Anzelc

najlepša hvala za odgovor.
Problem pri meni je, da vsega tega nekako ne moram dati iz sebe. nevem, mogoče se bojim da bo kaj zelo narobe če starši ugotovijo kaj govorim drugim. problem pri meni je tudi če bi komurkoli razlagala o moji situaciji bi začela jokati, ne maram pa da me ljudje vidijo jokati, nekako se mi zdi da se jim s tem ko jokam zdim šibka in da me bodo še bolj prizadeli.
Šolski psiholog mi nekako vzbuja strah, nevem, ne zdi se mi kot oseba ki bi ja lahko zaupala, tvegati pa tudi nočem.
zelo rada bi odšla do kakšega psihoterapevta in se z njim vse pogovorila, vendar se bojim da bosta mama in oče to nekako izvedela in nevem kakšne bi bile posledice, glede na to da svojega denarja nimam – navsezadnje sem stara samo 16 let.
Imam 2 prijateljici, ki sta mi zelo blizu in sta iste starosti kakor jaz, vendar nevem, čeprav eno izmed njiju poznam že praktično celo življenje in mi je kot sestra, druga pa je moja sošolka v srednji šoli nekako nevem kako naj jima zaupam, ker imata obe tako rekoč popolni družini.
lp

Tako, kot si napisala, te jaz vidimi kot popolno nasprotje tega, kar si napisala, da ti govori oče.
Večina srednješolcev, ki jih poznam nima takih obremenitev, kot jih imaš ti vsak dan.
Jaz bi na tvojem mestu začel pri tem: Morda ti oče ne zna drugače povedati, da se je potrebno v življenju res potrudit za uspeh in ti to pove na svoj trd, morda neustrezen način. Zagotovo se zaveda, da življenje ni hec in da ga moraš “zgrabit za roge”, sicer od njega nimaš kaj dosti. Morda le želi, da bi uspela, a to to ne zna povedat drugače.
Predvsem pa se ozri okoli sebe in premisli, kako živijo ostali vrstniki. Bi bili vsi kos tvojim obremenitvam – šola+kmetija? Dvomim.

Šolski psiholog je tam, da učencem pomaga, ko pomoč potrebujejo. Predlagam, da kljub temu stopiš do njega in se z njim odkrito pogovoriš. Če ne drugega, ti bo pomagal razčistiti dvome, ki jih imaš o sebi.