9 let
mineva danes od kar sta se poslovila najina dvojčka.Bolečina je spet močnejša.V 8 letih sva se izgubo soočala še štirikrat.Pred letom sva dobila najino punčko,in nikoli ne bom mogla opisati svoje sreče in miru ki ga občuti moja duša ko jo pestujem,ji pojem,ampak del mojega srca je z njenimi sestricami in bratcoma. Tudi jaz se vsak trenutek spominjam koliko bi bil kateri star,kaj bi počel…Ja meni je dano in to znam ceniti.V mislih sem z vami in vam želim ,da tudi vam nekoč posije sonce.
Draga teta mara!
Želim ti iskreno sožalje in prav hudo mi je, ko vidim, koliko malih nedolžnih dušic je moralo zapustiti ta svet in oditi na zanje lepši kraj, kjer ni trpljenja in bolečin. Trpimo samo mi na tej strani, ko nam ostane praznina. Le zakaj?
Prepričana sem, da jim je tam, kjer so, lepo in se sigurno sedaj nekje z našo Rebeko in ostalimi angelčki skupaj igrajo. Sigurno so veseli, da imajo takšno mamo, ki ima toliko moči, vztrajnosti in poguma. Vedno bo v tvojem srcu za vsakega posebej ostal delček srca in nihče tega ne bo mogel nadomestiti. Nekje od zgoraj gledajo na vas in vas čuvajo, še posebej malo pikico, ki ji je le bilo dano, da razveseljuje vajina življenja na tem svetu.
Dosti zdravja in veselih skupnih trenutkov vam želim vsem skupaj.
En topel objem in vse lepo našim angelčkom,
Sandra
hvala punce,okolica misli da smo to poglavje pač dali skozi,midva pa veva da to ne bo nikoli minilo.Midva tega ne razlagava več ,ker ljudje pač nebi razumeli,midva pa ne razumeva njihove reakcije.Zato mi je lažje ,če se oglasim tukaj,včasih samo berem ,včasih kaj dam iz sebe.SRečno drage moje nevidne prijateljice,bile ste mi že neštetokrat v tolažbo