Nadaljujemo ?

Danes je tema :

‘POTISKANJE’ OTROKA V PREVEČ AKTIVNOSTI

Dr. Phil McGraw pravi tako :

Preveč ambicioznih staršev je , ki komaj čakajo, da bi lahko opazovali svoje malčke, kako sledijo njihovim stopinjam.
Ampak, kaj je bolj žalostnega, kot osemletnik, ki komaj uskladi vse svoje številne obveznosti, ali starš, ki mora igrati taxi službo, da vse časovno izpelje ?
Ena aktivnost, v kateri vaš otrok uživa, je dovolj za oba!

Tako Phil, kako pa ve?
Beseda je vaša.

Lenja

Hej, Lenja, sem že čakala na debato!
Takole, sami z veliko aktivnosti še nimamo izkušnenj, ker je naš mali še mali mali. A sem bila sama potisnjena v treniranje odbojke, ker je bil moj fotr pač trener. No ja, kaj pa vem, saj se mi je zdelo kar kul, a preveč naporno. Glasbeno šolo sem končala, tudi na pritisk staršev.SAma sem si vedno želela plesati jazz balet, pa takrat v MS še ni bilo šole. V MB pa me starša nista hotela voziti. Moja tašča je hotela že letos mojega sinka prijaviti na telovadbo za otroke, pa sem protestirala. Tako je še majhen, da se mi zdi 8 ur na dan odsotnosti od staršev čisto dovolj naporno, telovadbo bo hodil, ko bo sam znal povedati, ali si to želi, ali ne. Morda bo pa en tak tič kot sem bila sama (in tudi njegov oči), ko sem se najbolje počutila s knjigo v roki zavita v deko in skrita v svoji sobi. Vsakomur svoje.
Poznam pa veliko staršev, ki svoje otroke vpišejo v raznorazne aktivnosti potem pa (starši) igrajo taksi službo, otroci pa imajo poleg vrtca ali šole (kjer se mi zdi, da že itak izvajajo hud pritisk na otroke) še vsak dan neke aktivnosti, tako da so zaposleni od jutra do večera. Res je, otroci radi odkrivajo svet in aktivnosi jim dovoljujejo pokukati v kako področje, ki ga še ne poznajo. S čimer se strinjam. So pa tudi starši, ki otrokom pokupijo drage inštrumente, draga oblačila, čevlje (za ples), drsalke, skratka potrebščine za tisto aktivnost, ki je v tistem hipu otroku ljuba, potem pa od otroka, ki se premisli, zahtevajo, da nadaljuje z obiskovanjem tečaja itd, ker zadeva ni bila zastonj.
So pa tudi taki, ki otroku ne pustijo dihati, ki ga že s tremi leti vpisujejo v tečaje tujih jezikov in potem mahajo z otrokovimi dosežki kot z zastavo. Pa bi se morda morali le malo bolj SAMI ukvarjati z otrokom. Morda brati knjige, hoditi gledat lutke, se igrati itd, pa to raje prepuščajo vzgojiteljem in učiteljem, ter si tako dokazujejo, da so dobri starši, ker otroku dajo vse možnosti za razvoj in izoblikovanje potencialov.
Nič nimam proti aktivnim otrokom, ki si sami zaželijo delati to in ono, ker jih to pač zanima in veseli. Potem je dejansko naloga staršev, da jim to omogočijo. Sem pa zelo proti staršem, ki preko otrok izživljajo svoje nikoli izpolnjene sanje, želje in ambicije, ter za resnične potrebe otroka nimajo posluha.
T.

Zdravo Lenja,

moram reči da sem prav prijetno presenečena da si takoj sprejela in predvsem razumela, kaj sem ti hotela sporočiti, zato ugotavljam da so tvoji posti čedalje bolj poučni, kar si verjetno hotela tudi sama od začetka a ne?

Moja punčka ne hodi (stara je 5 let in pol) nikamor ker se mi zdi premajhna, ona bi sicer hodila enkrat na telovadbo, enkrat na glasbeno, enkrat na balet, potem na TV vidi otroke ki se učijo angleščino pa bi tudi ona šla, pa drugi dan že pozabi na to. To mi je očitni znak, da punčko njene starosti vse sicer veseli, da pa ni pripravljena na to. Po drugi strani pa se mi zdi da je bolje otroku pustiti svobodo glede izkoriščanja prostega časa in brezskrbno in neobremenjeno otroštvo vsaj tam do 2. ali 3. razreda osnovne šole. Potem bo že sama vedla, kaj bi jo zanimalo in takrat se mi zdi mogoče res smiselno da goji kakšen konjiček, to bomo še videli ko bo čas…..

Draga Tinkara,
seveda, kot vedno – zadetek v polno!

Naj opišem še svojo izkušnjo. Naši deklici smo od dveh let naprej ( telovadba za mamice in otroke, ker še ni bila v vrtcu – prav fino) poskusili ponuditi čimveč. Skupaj smo drsali, smučali, kolesarili,.. Ker pa je najraje od vsega in kar naprej plesala in prepevala ( še preden je shodila, je v stajici stoje ob ograjici ‘ritko namakala’ točno v ritmu glasbe), smo jo vpisali pri petih letih k baletu. Pa ji ni bilo všeč, razočarana je bila, ker je pričakovala, da bodo plesali, so pa samo trenirali korake. Smo jo čez eno leto izpisali.
Hkrati z vstopom v šolo smo jo vpisali v glasbeno šolo (klavir), saj je bila res muzikalna. Bilo ji je všeč, ker je zelo rada nastopala. Potem pa jo je v tretjem razredu mož ( navdušen tenisač) peljal še na tenis. In začeli so se vsakodnevni treningi in nato še turnirji. in potem se je vse zelo zgostilo. Pripravljala se je za državno tekmovanje pianistov ( na predlog njene profesorice, da ne bo kakšne pomote!) in to je izgledalo tako, da jo je mož s treninga prepoteno vsak dan vozil na vaje v glasbeno šolo ( preoblačila se je kar v avtu). Dokler ni meni prekipelo, bila je res preobremenjena, saj je bila tako drobna punčka, pa še v šoli je hotela blesteti. Smo se doma malo zgrabili in predlagala sem ji, da se sama odloči.Izbrala je klavir ( in vztrajala, končala je srednjo glasbeno šolo vzporedno z gimnazijo, kar ni bila šala).
Ob tem je sama odkrila še jazz balet ( kot ti, Tinkara ) in se popolnoma zaljubila vanj, v osnovni šoli je ustanovila svojo plesno skupino. V gimnaziji pa je našla novo strast – aerobiko.
In tu vztaja še sedaj, naredila je izpit za vaditeljico in vodi v LJ tri skupine in tudi zasluži, kar se ji zdi fino, pa ne predvsem zaradi denarja.
Kaj sem hotela povedati – najbolj bistveno se mi zdi prepoznati otrokove talente in nagnjenja in jih negovati. Samo to.

Lenja

Ja tudi to je res… A ni to smešno. Te zmote, ki jih naštevate vsak (delovni) dan, sem tudi sama izkusila, ko sem bila še otrok. In že s tem, da to nekdo glasno reče in pove to ni prav – osveži razum mnogih staršev (tudi tistih, ki bomo to še postali). Naj samo dodam – čez en mesec imam rok in s partnerjem se že celih pol leta ob večerih pogovarjava, kako bova vzgojno pristopala k tej zadevi… Ja, ja sej vem – rekli boste – eno je teorija in drugo je praksa… Ampak glede zadev, ki smo jih prekomentirali v tem forumu imam res močno izoblikovano mnenje in tokrat tudi to komentiram (kot sem že nekajkrat) – pustimo otrokom, da bodo to kar si želijo, ker le tako bodo srečni in srečni v tem kar počnejo. Vse v kar jih silite bodo sprejeli z odporom in … grooza. Sej vemo kako je to… To je približno tako kot ve drage ženice – (marsikatera) nerada pomiva posodo – pa si predstavljajte, da bi to morali dnevno trenirati in to zaradi volje nekoga drugega, ki bi ob tem užival?!?

Maja

Naša šetstletna hči že tretje leto obuskuje plesno šolo. Navdušenje je bilo zelo veliko. Septembra so začeli z vajami dvakrat na teden.To je njena edina dejavnost.
Že prejšnji mesec sem opazovala, da hčera ni več tako aktivna, da sanja zraven, skratka, da je ne veseli preveč. Prejšnji teden pa je izrazila željo, da ne bi več hodila. Vprašala sem jo zakaj ne, pa mi ni znala kaj pametnega odgovoriti.Da ji pač ni več všeč. Potem pa sem le nekako zvlekla iz nje, kaj jo muči. Prva stvar je, da ji je postalo nerodno nastopat, druga stvar pa je ta novoletni čas. Punčka zelo rada riše in ustvarja in zmanjkuje nama časa za izdelavo okraskov in daril. Rekla je , da bi rajši doma barvala svoje izdelke iz mavca in gline. Tako sva se zmenili, da bo hodila še do novoletnega nastopa, potem pa nič več. Če jo bo še prijelo, se bova vrnili, drugače pa ji bom prepustila svobodno odločanje o aktivnostih.Jasno, da jih bova skupaj uskladili glede na čas in finančne zmožnosti.

LP,Kaja

Naša je stara 4.5 leta in smo jo vpisali na plesne vaje v okviru vrtca. Plesnih vaj se zelo veseli. Neka punčka njenih let ima že 3 dejavnosti poleg vrtca, torej ima zasedene vse popoldneve. To se mi zdi odločno preveč! Opažam pa tudi novo skrajnost, da v vrtcih (nekaterih) po novem ne priporočajo nobene dejavnosti poleg vrtca. K temu se nagibam tudi sama, čeprav menim, da je 1 ura dodatne dejavnosti na teden, praktično v času vrtca, če otroka veseli, tudi v redu.

Zdravo!

Pri nas smo z izvenšolskimi dejavnostmi začeli v drugem razredu-tečaj nemščine pri starejši, mlajši pa je bilo učenje strašanska muka, in je nismo silili.(vsaj 1 do 1,5 letni zaostanek v govorjenju, branju in pisanju).
Kasneje sta hodili aktivno k karateju. Starejša tudi v glasbeno šolo.
Moje mišlenje je, da lahko otroka že zelo zgodaj, torej v vrtcu, vključimo v eno ali pa tudi več aktivnost. Pa pri tem nikakor ne mislim, da bi otroka v to silili.
Če bi imeli, (kar mislim da ne obstoja) uro telovadbe, kjer bi lahko starši skupaj telovadili z otrokom, ali pa uro tujega jezike itd.
Kolikor berem, so vsi vrhunski športniki in umetniki začeli z treningom že v rosnih letih da so postali to kar so. In pri tem so ključno vlogo odigrali njihovi starši, in brez njih ne bi postali to kar so.
Zatorej bi rekla, da je meja med vzpodbujanjem in potiskanjem izredno tanka.
Prav tako otrok ki teka od ene dejavnosti do druge spozna tisto od katere se potem ne loči in postane del njegovega življenja, kot se lahko vsake naveliča,
in se ne ukvarja z nobeno.

l.p.

Naša Anja pa hodi enkrat tedensko na plesne urice in enkrat tedensko na ure klasičnega baleta. LAni je hotela plavati, smo jo vpisala, vendar smo šli samo ene petkrat, potem pa ni blo več zanimanja, smo pa nehali. Vztrajati nismo hoteli, ker je škoda živcev. Drugo leto pa sem rekla, da jo bom vpisala še v kakšno bolj energično dejavnost(atletika, badminton,…), kjer se porabi več energije.

Se strinjam z napisani, vseeno pa je nekaj dejstvo – vrhunski športniki so morali že v zelo mladih letih pozabiti na marsikatero radost otroštva, ker so jh njihovi starši vzpodbujali (tudi silili) pri intenzivnem ukvarjanju s športom. Nič ne rečem, nekateri so rojeni zmagovalci. So pa tudi taki, ki se izgubijo, ki svojo vrednost gledajo samo skozi svoje športne dosežke (tudi veliko staršev svoje otroke “ljubi” glede na njihove uspehe). Tega me je strah. Takšen otrok se bo morda moral zaradi poškodbe posloviti od edinega sveta, ki ga bo poznal in kjer bo nekaj veljal – takšen otrok je kot narejen zato, da zaide na poteh življenja. Šola je velikokrat postranska zadeva, izkušenj iz realnega sveta praktično nima – kako bo otrok (ali odrasel), ki je deset ali več let živel zgolj za eno samo stvar, zdaj znal odkriti, kaj vse mu življenje lahko nudi, kje vse lahko pokaže, kdo je, in da ni važno samo zmagovati. Da včasih zmaga ni vse.
Starši, katerih otroci so za nekaj (pa tu ni samo tvar športa) zelo nadarjeni, morajo dobro premisliti, preden DOVOLIJO otroku, da se prične s to stvarjo intenzivno ukvarjati. Vzgajati in vzpodbujati malega genija (ali pa nadarjenega športnika, slikarja, pevca itd.) je zelo naporno, predvsem pa odgovorno, kajti po mojem mnejnju lahko zelo hitro starši pozabimo, da je otrok pri 4. ali 6. letih še zmeraj le otrok, čeprav zna že tri tuje jezike ali pa v hipu izračunati 43623krat 5434875, morda pa strmino presmučati hitreje od vseh ali pa plesati kot primabalerina. In otrok potrebuje veliko brezskrbne igre, sproščene zabave in čimmanj pritiskov, ker jih bo imel še skozi celotno šolanje in nadaljne življenje čisto dovolj.
T

No naj še jaz povem svojo izkušnjo. Vedno sem se hotel uveljavit, samopotrdit preko neke izvenšolske aktivnosti. V šoli se zarad sošolcev, ki mi niso bili naklonjeni nisem mogel, s strani staršev pa tud nikol nisem dobil občutka lastne vrednosti. Vse jim je pomenila šola. Res, da nisem bil neka zvezda (v 8. razredu dober) a odkar se spomnim je bilo tak (do 6. sem bil odličen). V šolo nikoli nisem rad hodil, v veliki meri zaradi sošolcev, pa tud prave motivacije nikoli nisem imel.
Prva in edina izvenšolska dejavnost je bila nemščina, na katero sem začel hodit v 3. razredu. V 4. razredu smo dobili angleščino in dobil sem občutek, da vsega ne bom zmogel. Mami je seveda dol viselo za moje mnenje in ni bilo govora da z tečajem nemščine neham. Naj omenim da sem totalni antitalen za jezike, nekaj pa naredijo tudi slabe izkušnje. No, na tečaj sem hodil 7 let in sedaj po petih letih znam manj kot eni, ki tečaja niso nikoli obiskovali. Nogomet nikoli ni prišel v poštev niti v srednji šoli, da se o taekwondoju sploh ne menimo. Pa sem hotel dobit samo občutek sposobnosti, samozavest, ki je nikoli nisem imel, niti zdaj je nimam…

Prišel pa sem do zaključka, da mi sedaj niti šport ne da na samozavesti, mogoče kdo ve zakaj? Rad bi slišal vaše komentarje.

LP, miki

Samozavesti ti ne bo dalo nič, če si je sam ne boš dal. Ne moreš občutka moči in vrednosti iskati zunaj sebe. Sori, tako pač je. Po vseh teh naših razpravljanjih in tvojih pisanjih sem dobila občutek, da te pač starši nikoli niso ravno podpirali, da niso bili “naštelani” na tvojo valovno dolžino. Jebiga (oprosti) tudi taki starši so. Moj stari je vedno treniral odbojko, zato sem bila (prisiljena) se vključiti v ta šport. In že po dveh treningih je oče enkrat mami dejal, da nisem ravno dobra in da nikoli ne bom dobra. Pa sem – zaradi tega, da bi me opazil – vztrajala devet let. Sestra je bila dobra, zato se mi je zdelo, da jo ima bolj rad.
Sama sem samozavest našla v sebi, v odnosu do ljudi, ugotovila sem pač, da me nekateri upoštevajo, da sem jim ljuba in mi zato dajejo občutek, da jim nekaj pomenim. Ne rečem, pogled na tehtnico me še zdaj malo potre, a moje dvignjene glave ne sesuje pripomba kakšnega pametnjakoviča. Dejansko, Miki, ti polagam na srce, da pojdi na svoje. Samozavest, ki jo tako zelo iščeš, boš našel, ko boš sam odgovarjal za svoja dejanja in tudi napake – ko boš namesto očitanj svojih staršev pogledal v ogledalo in si znal sam reči: Ej, frajer, to si pa zajebal! In boš potem popravil napako, ker se na njih pač učimo, a ne?
T.
Naloga staršev je, da otroke podpiramo in vzpodbujamo (saj veš, krila), je pa tudi res, da so starejše generacije odraščale v drugih časih in drugačnih odnosih – pravzaprav jim niti ne moremo zameriti napak, ki jih delajo, ker drugače ne znajo. Včasih je bilo kritiziranje otrok edini način za vzpodbudo, odkriti ljubeči odnosi so bili španska vas.

Se strinjam s tabo, nimam kaj dodat.

LP, miki

Jaz pa zaradi oddaljenosti nisem gojila športa, za katerega mi je do sedaj še vsak trener rekel, da imam talent. Kar je najpomenmbejše pa gojim do tega športa veliko ljubezen. Začela sem pozno, dvajset let prepozno. Temu so botrovale tudi zdravstvene težave. Brez samozavesti in spoštovanja do sebe sem se vzela v roke in hodila na treninge redno, brez izjeme. Tako bo, če se bo le dalo tudi takrat, ko bom stara 80.
V roku dveh let sem to disciplino, odgovornost in vztrajnost prenesla na ostala področja v življenju. Rezultat – več samozavesti.
Miki, se prepoznaš? Pusti preteklost, starše tam kjer so. Najdi hobi, ki ga ljubiš, ki je tvoja strast. Potem začni ta hobi gojiti in razvijal boš tudi samozavest. Samopodoba bo lepša, ker boš počel stvar, ki jo ljubiš, ki je samo tvoja. Morda je to šport, likovno ustvarjanje, fotografija, vezenje gobelinov, pisanje pesmi.

Hja, tole je pa težka debata. Dejstvo je, da se otroci med seboj strašansko razlikujejo in imajo zelo različne potenciale, seveda pa tudi različne interese. Tudi mi starši si pojem uspešnosti (tako vzgoje, kot dosežkov v življenju) predstavljamo različno. Osebno mislim, da je potrebno potenciale, ki jih ima otrok (če jih seveda opazimo), maksimalno razvijati, če je otrok le motiviran za to. Uspeh otroka na določenem področju zelo vpliva na otrokovo samozavest in če znamo to primerno interpretitati, tudi na njegovo samopodobo. Raziskave kažejo, da je otrok najbolj dojemljiv za sprejemanje novih gibalnih veščin v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju, prav tako se jezikov z lahkoto uči v predšolski dobi. Opažam, da se večina otrok dosti premalo giba, tako doma kot v vrtcu ali šoli. Posledice premalo gibanja so lahko slabše razvit mišični sistem, prevelika telesna teža, okvare gibalnega aparata in podobno. Poleg tega je fizična aktivnost izjemnega pomena pri premagovanju stresa. Pri treh otrocih občasno igram taxi službo, a ne prepogosto, ker imamo telovadno dvorano s športnim parkom, hvala bogu, čez cesto. 8-letna hči pravi, da bo slikarka, cele dneve riše in slika, v šoli (3.r.devetletke) pa po lastni izbiri obiskuje gimnastiko in angleščino. 3 krat tedensko hodi na smučarsko gimnastiko. Je popolna umetnica, prebrala je vse dele Harria Pottra in me sprašuje stvari, na katere pogosto ne znam odgovoriti (jaz sem brala Potterja kot akcijo, ona pa kot filozofijo, ha,ha). Druga hči, ki bo stara 7 let (2.r.devetletke), se 2 leti intenzivno ukvarja z alpskim smučanjem. V klubu ima številne prijatelje, prihaja, odhaja. V šoli po lastni izbiri hodi k pevskemu zboru in angleščini. Moram vam povedati, da sem imela ob odločitvi – vrhunski šport da ali ne – točno take pomisleke, kot jih je prinesla debata. Potem pa sem razmišljala takole: smuča izredno rada, nadarjena je. V življenju se je potrebno za vsako stvar potruditi in če se bo to naučila na primeru dejavnosti, za katero ima interes, je to dobro. Tudi če bo s tega vlaka izstopila, bo odlično obvladala smučanje, lahko bo opravila vaditeljski tečaj, učila druge, zaslužila kakšen tolar. Res pa je, da gre za izjemno samostojnega otroka, ki je že pri treh letih izjavil, da bo sam preživel kakšen dan s sorodniki (in ga tudi je). Ko gremo na smučanje skupaj, poleg svojih smuči nosi še sestričine, občasno pa naloži še Aljaževe. V šoli mi tovarišica vedno pove, da je med najbolj kolegialnimi otroki v razredu, ki vedno pomaga drugim. Pravzaprav jo občasno tudi moja sestrična povabi, da malo “popazi” na njeni hčerkici. Jasno, da ne “pazi”, gre za to, da se v njeni družbi običajno umirita. Pravzaprav je smešno, je otrok, s katerim se od rojstva najbolje razumem, a najlažje odhaja in prihaja. Tretji otrok (4) je letos pričel hoditi v vrtec. Razen plesnih uric, ki jih organizirajo v vrtcu, ne obiskuje na nobene dejavnosti. Rad je z mano, ima napade trme, kot že veste, je zelo samosvoj, pravi bojevnik, a hkrati zelo nežen. Zahteva bistveno več pozornosti, kot sta jo zahtevali dekleti, risati npr. sploh noče. Ko bo star 5 let, ga bomo vključili v alpsko šolo smučanja. Vsi smo namreč navdušeni smučarji in večino dopusta preživimo pozimi. Zdi se mi smiselno, da otrokove aktivnosti (če ga seveda veselijo) priredimo družinskemu ritmu in navadam!
Pozdrav!
Nina