Veliko sreče, veselja in zadovoljstva. Midva sploh nisva razmisljala o tem, da bi imela samo enega otročka; nekako samoumevno je bilo da bosta vsaj dva. Zdaj si pa ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi imeli samo Andraža. Ko sta pa včasih tako luštna skupaj, ko se zjutraj malčica zbudi in prvo pogleda na bratovo posteljo in pravi Daž?Pa hajd k njemu v posteljo, pa objamek in moj moj.Čez pet minut pa že jok in stok in večji pravi:Nisem več tvoj brat… Kakorkoli že, otročki so naši največji zakladi pa naj so eden, dva ali trije.

Današnja tema mi je bila tako všeč, da sem se odločila, da vse preberem še enkrat. Da sem si zagotovila 5 minut miru, sem otrokom dovolila, da gledajo risanke (zelo vzgojno, a ne). Ko sem prebrala zadnji Haliin ljubeči post o otrocih, sem poškilila še na svoje, ker je bila taka tišina. Obe deklici, ki sta zaspali pred televizorjem, služita Aljažu za vzglavnik. A ja, v roki drži plastičen meč, kot bi ju dokončno ukrotil, hi,hi.
Pozdrav!
Nina

Draga Lenja!

Tole tvoje 7-dnevno svetovanje staršem je bilo zelo prijetno prebirati, hkrati pa je bilo za mnoge starše zagotovo zelo poučno. vendarpa mislim, da tisti starši, ki so dobili neke vzorce od staršev in so svoje otroke praktično že “pohabili” misli, da se jih ne bo nič prijelo in bodo ravno oni proti temu kar je bilo tu napisano najbolj nasprotovali. In tako bo še naprej ostal klobčič nerazpet.
Lep pozdrav Peter

Peter, jaz se velikokrat zalotim, da sem včasih ista kot je bila moja mama. Pa si rečem, to ti je šlo na živce, bodi drugačna.Včasih rata, zmeraj ne. Najbolj pa me jezi, da sem ji tako preklemansko podobna v odnosu in obnašanju do svojega moža (včasih čisto takšna kot je ona do mojega očeta). Vendar, se popravljam in hočem biti drugačna.Delam vse tiste stvari, ki jih doma nismo pa sem si želela da bi jih.In v tem blazno uživam…

Dragi Peter,

na žalost se moram s teboj strinjati, včasih so zadeve brezupne. To pa v glavnem zato, ker smo ljudje različno opremljeni za življenje, opremili pa so nas naši starši, njih pa njihovi…
Kaj je bilo prej – kura ali jajce? Saj ne gre toliko za pridobljene vzorce od doma, bolj usodne so ,kot posledica domačih razmer, naše življenske naravnanosti, stopnja naše samozavesti, naša lastna samopodoba. Kajti, če so starši zatirali naše potrebe, če so nam odtegovali ljubezen, če so nas preveč razvajali, če so nam preveč popuščali in pa nas preveč dušili…, se v samostojno življenje odpravimo z nekimi primanjkljaji, ki si jih moramo pokriti ( n.pr. če smo dobili od doma premalo ljubezni, imamo silovito potrebo po – biti ljubljen ). Tu se potem začenjajo težave. Če nismo imeli sreče in našli nekoga, ki bi ga ljubili in bi ljubil nas, se ta naša silna potreba po ljubezni usmeri na otroka. Četudi se tega morda tudi zavedamo, je ta potreba močnejša od nas. In potem naredimo otroku toliko škode…
Vse to pisanje lahko naleti na plodna tla le v tistih družinah, kjer so mladi starši presegli ( z močjo lastne volje ) škodljive posledice napak (zmot) njihovih staršev in presekali čarobni klobčič…

Lepo te pozdravljam,
Lenja

Zelo težko je razdreti vzorec obnašanja, ki so ti ga vcepili starši. Oni so te “oblikovali” dolga leta, ti pa imaš morda nekaj mesece, da se “spreobrneš”. Ne ve. na kakšnem področju mi je zagotovo uspelo, na kakšnem pa se mi iz ozadja nenehno sili misel, da sem taka kot moja mama. Ali oče. Vse ne gre. Je pa tudi vprašanje, če bi se drastično spremenila (četudi na dosti bolje), ali bi bila mojemu možu še sloh všeč. Včasih se zalotim, da renčim nanj, v drugem hipu pa se z otrokom vsa sladka. To bi rada spremenila – da mojega moža ne bi uporabljala za ventil. Ker mi včasih že reče – veš kaj, ne ljubi se mi prepirat s tabo, dovoj te imam. Saj samo za uro ali dve, a vendarle, takrat se počutim, kot da sva na dveh različnih planetih. Majčkeno boli.
T.

Draga Tinkara,

vse, kar lahko k tvoji pripombi dodam, je, da ste še mlada družinica, ki se šele uči živeti skupaj in da so takšne drobne vsakdanje težavice popolnoma normalne. Temeljne zadeve pa štimajo, kajne? Samo to je pomembno.

Lenja

“Včasih se zalotim, da renčim nanj, v drugem hipu pa se z otrokom vsa sladka. To bi rada spremenila – da mojega moža ne bi uporabljala za ventil.”

Hah to mi je pa hudo znano…mi lahko razložiš kak je to možno? Ventil..kaj pa ta opcija? Najprej se na moža zdereš, potem si z otrokom sladka potem pa se spet dalje zdereš na moža? To si že kdaj nardila?

LP, miki

O, brez skrbi, da se je to že zgodilo. Mali mi je čez dan malo požrl živce, potem pa sem se znesla nad najbližjim, ki mi je morda nekaj narobe rekel, mojim možem. Eh, pa saj ni to na dnevni bazi, a včasih se je težko ustaviti. Ljubim ga z vsem svojim srcem, ker pa sva si tako zelo blizu, pozabljam, da ga z besedami lahko tudi prizadanem.
T.