7 NAPAK STARŠEV – NAPAKA ŠT.2
Lenja – prosim, da jutri nadaljuješ s temo, ki si jo načela. To je naštevanje napak, zmot ali kakorkoli to hočete imenovati. Sama bom kmalu postala mama in hkrati sem tudi otrok moje mame. Zdaj, ko imam malce časa, večkrat premišljujem, kaj bi lahko moja mama naredila v življenju boljše, če bi si le vzela čas ali če bi si le pustila kaj dopovedati. Vedno in vselej je imela svoj prav in to ne glede na temo – njen prav glede šolanja in mojega študija, njen prav glede mojih prijateljic (s katerimi sem že od ranega otroštva in so izredno poštene in različne) …. Skratka – glede prijateljic sem jih pogosto slišlala, da so PO NJENEM zame preneumne. Grooozaaa! Res si nismo povsem podobne, smo pa dobre prijateljice in se medsebojno spoštujemo, si pomagamo, se veselimo… Pa ne bi zdaj o tem. Tema je zavijanje v vato. Ne vem zakaj VAS mame tako zelo boli, če vam kdo reče, da delate napake. Seveda jih in tudi jaz jih verjetno bom. Ampak vesela bom, če bom kakšno napako lahko odpravila ali omilila s pomočjo nasveta, ki ga bom dobila na internetu. Saj ste lahko samo bralci/bralke in ne sodleujete v diskusiji.
Sama sem pazila precej veliko otrok v času mojega študija (kot študentsko delo) in kljub temu, da je moja mami malce starejša (in je njena vzgoja malce za luno) sem bila pri mlajših starših priča še strahotnejših napak in prav napaka je beseda za tako vzgojo, kot je npr. iskanje in selekcija prijateljev za svoje otroke, izbira študija – življenskih ciljev za otroke in … še in še. Začne se pa seveda z zavezovanjem čevljev in potem otroku ni treba tega ali onega in … oh in sploh. Dajte otroku možnost, da postane kdor koli že hoče. Če hoče biti otrok, ki je odličnjak avtomehanik – pa kaj potem. V tem bo užival in zakaj nekatere to tako zelo prizadane. Celo osebno. Moram priznati, da sta moja mami in mami mojega partnerja precej posesivni in bolj njega kot mene, sta naju celo življenje zavijali v vato. Zdaj, ko sva skupaj in sva prebrodila že nekaj kriz, ravno zaradi take NAPAČNE vzgoje – upam in si želim, da tega ne bova počela tudi midva. Da ne govorim – njegva mami mi je včeraj izbirala ime za najinega (še nerojenega) otroka. Ime, ki sva ga midva izbrala – je po njenem grdo in ona ga ne bo tako klicala.
Da ne bom v nedogled naštevala osebne izkušnje zgrešenih potez mojih ali njegovih staršev – bom raje prebrala še kakšno drugo izkušnjo in zato LENJA PROSIM NADALJUJ IN NAS BODOČE STARŠE OSVEŠČAJ KAJ IN V ČEM SMO LAHKO BOLJŠI.
HVALA,
Majči.
Psihiater Mc Graw, po katerem je Lenja povzela prvi dve napaki meni, da otroci ne smejo biti vedno v središču pozornosti, da jih ne smemo zavijati v vato,… .. če seveda želimo biti dobri, popolni starši, ki bi radi vzgojili otroke kar se da najbolje.
Pomislite, to je en psihiater, ki ima pač tako mnenje. Na svetu pa je še veliko drugih strokovno podkovanih ljudi, ki pa menijo drugače, imajo svoje teorije kako najbolje vzgajati in kako otrokom nuditi največ.
Drage mame in očetje; ne se počutit ogrožene, če Mc Graw-eva teorija vam ni pisana na kožo in če ste stvari naredili drugače. Res ni prijetno slišati, prebrati, da vse kar si doslej naredil za svoje otroke nekako ni v skladu z nekimi pravili.
Pa vendar menim, da so “Lenjine napake” koristne in da nikogar ne žalijo. Verjamem, da noben starš zavestno ne dela v otrokovo škodo, če se pa pred kako odločitvijo malo krešejo mnenja pa tudi ni nič hudega.
Lenja, jaz sem tudi za to, da nadaljuješ.
Pozdrav,
Polona
Pozdravljeni!
Mislim , da je naslov nepomemben, važna je vsebina.
Lahko je postati mati, težko je biti mama.
Sreča, da je danes veliko možnosti za izmenjavo mnenj. Sama sem že vzgojila, in danes popravljam”napake” pri svoji vnukinji.
Predvsem sem prišla do spoznanja, da je bila moja največja “napaka”premalo potrpljenje.
Da za otroka potrebuješ veliko časa, če imaš čas, potem imaš tudi potrpljenje, katerega pa zaposlenim materam primankuje.
Jaz bi rekla, da je zavijanje otroka v vato lahko tudi namerno, saj si s tem do smrti
zagotovimo osebo, ki bo odvisna od nas in nas ne bo “zapustila”.
“Napake” spoznamo šele potem, ko so že storjene. In napake povečini delamo predvsem zato, ker nam tisti trenutek nobena drugačna možnost ne pride na pamet.
Torej je moje mnenje takšno, več možnosti in poti bomo poznali, lažje bomo izbrali tisto, ki bo najmanj škodljiva in boleča za tista bitja ki nas brezpogonjno ljubijo in nas občudujejo čez vse.
Lep pozdrav vsem!
Tudi jaz, Lenja, te prosim nadaljuj s to temo in jutri predstavi 3. napako (zmoto – ali karkoli že). Tudi sama bom v kratkem mamica in mi takšna različna gledanja na starševstvo samo pomagajo in mi odpirajo obzorja, odločila se bom pa itak po svoje!
Strinjam se, da so nekateri preveč zaščitniški do svojih otrok! Če pogledam na svoje otroštvo, moja mama ni bila ena izmed tistih – pustila mi je da delam napake, ,seveda mi je svetovala vendar nikoli silila! Vendar šele zdaj vidim, da je velikokrat imela prav, vendar sem ji hvaležna, da je ravnala tako kot je, če ne bi, potem ne bi bila to kar sem. Izbrala sem študij, ki me je veselil, na teh napakah pa sem duševno zrasla in se iz njih kaj naučila,….Seveda pa je delala tudi napake in to odkrito prizna!
Lenja, nadaljuj, dosti nas je takšnih, ki nasvete z veseljem sprejmemo…saj so samo neobvezujoči nasveti! In ne oziraj se na tiste, ki to kritizirajo, tudi takšni morejo biti, pa saj poznaš rek: ko mački stopiš na rep, zacvili!!
Vsem želim lepe dni z vašimi sončki!
Saša
Lenja, iskrene čestitke! Tvoja pobuda za odprtje takšne teme je vse pohvale vredna!
Nekdo mora začeti! Tema je večno aktualna in tudi meni se je včasih ob gledanju oddaj Oprah Show, v katerih je gostoval dr. Phil McGraw, zdelo, da bi bilo pametno, če bi se to nekako “razširilo” med ljudi – torej predvsem tiste, ki jim je to namenjeno, saj so dobre ideje in nasveti vedno vredne promoviranja. Seveda smo se sprijatelji pogovarjali o takih in podobnih (večno aktualnih) temah, a zgolj to včasih ni dovolj, saj pogosto teh stvari ne vidijo ravno tisti, ki bi to najbolj morali (ja, npr. kakšna Petrova mama, čeprav je tam žal že zdaleč prepozno, en človek je že “uničen”). Imam te tudi za nekoliko preveč inteligentno, da bi se pustila zmesti in odvrniti od te enkratne namere tistim (redkim), ki tega pač ne razumejo, in menim, da tega ne boš storila, saj moramo vedno poskrbeti, da “dobro” premaga “zlo”, ne pa se slednjemu prepustiti. Ta tema je splošno koristna in nujna (naj omenim, da je moja mati skorajda kopija Petrove, zato se toliko bolj zavedam nujnosti takšnega ozaveščanja), zato naj te nekaj nergačev nikakor ne odvrne! Občudujem tvoj način vzgoje in pogled na to vprašanje, ki je žal vse preredek (namreč, da otrok ni materina last, da je greh z otrokom izpolnjevati lastne probleme, praznino,osamljenost itd. in ga kasneje bolestno navezovati nase…) – res me zanima, kako ti je, glede na to, da si tudi sama mati, uspelo doseči tak zrel pogled, saj je večina mater vsaj v zametku podobna tem (posestniške, manipulativne… morda ne večina, ne vem, nisem delala statističnih študij,a vsaj sama poznam mnogo primerov, vsekakor jih je preveč!), kako ti je uspelo odtrgati popkovino od lastnega otroka, ko pa to mnogim materam ne uspe?
(sama bi bila zelo vesela, če bi svoji materi vsaj zdaj lahko ponudila “recept”, čeprav je že nekoliko pozno).
In, Polona, misli dr. McGrawa nikakor niso “le eno mnenje”, temveč nadvse koristni in utemeljeni psihološki napotki s področja medčloveških odnosov, za katere je specializiran in ima na tem področju dolgo in izjemno uspešno prakso, ozdravil in pomagal je že ogromno ljudem, ne le “v živo”, temveč tudi s pomočjo medijev, oddaj, knjig itd., vsekakor pa ima ogromno izkušenj od delovanja “v živo”,kar je največ vredno. In nekdo, ki je dosegel takšne rezultate, nikakor ne more biti “le en psihiater” oz. njegovi napotki “le eno mnenje”. Ne vem, morda ga ne poznaš, ali pa nisi dojela globljega sporočila njegovega delovanja.
Še enkrat torej, Lenja, vse čestitke tvoji pobudi in nikar ne odnehaj! Vsekakor bo
več pozitivnih kot negativnih odzivov, kar je že dobra popotnica!
Lep pozdrav,
Tatjana
Dragi forumovci,
ker je odgovorov kar nekaj, nekateri so razumeli kaj sem hotela povedati, nekateri me imajo za premalo inteligentno (indirektnoI in celo za nergača in prizadeto mamico, ki nič ne zastopi.
Mogoče v svoj zagovor naj povem, da sem gledala te odaje Oprah, v kateri je dr. P. MCGraw nastopal, prebrala sem tudi nekaj njegovih knjig; prebrala sem ogromno knjig na temo otrokove vzgoje (od Benjamina Spocka do Miriam Stoppard in kar nekaj xy avtorjev). Imam univerzitetno izobrazbo, vpisan magisterij, tako da si ne dovolim, da me nekdo uvršča v tipe ljudi, ki niso dovzetni za komentiranje in debato. Prav nasprotno.
Tisto kar me je izredno motilo pri odpiranju te teme je (hvala bogu da je vsaj avtorica razumela oziroma začutila kaj sem mislila s tem) agresivnost v izražanju in nametanje svojega mnenja drugim, oz. pridiganje.
Strinjam pa se, da je ogromno staršev, ki dela napake, ki jih je delalo in ki jih bo delalo, sem pa zato da se upoštevajo vse te kategorije staršev, poskušajte razumeti tudi tiste ki zato nimajo posluha ker se ga niso naučili in zastonj so vse debate in kritiziranje le teh. Taki so in če tudi pomotoma zaidejo na kakšno tako stran na forumu se bodo zasmejali in šli naprej po starem, ker jih pač to ne zanima. Zato še nimamo pravico do obsojanja.
Tudi debata o tem zakaj ima kdo otroka je totalno nesmiselna, nekatera ga ima ker ji je to življenjska želja, nekatera zato ker se je pač zgodilo, nekatera zato ker imajo druge otroke pa ga imajo tudi one, nekatere zato da zadržijo partnerje, nekatere pa iz nekega x razloga, pač……
No, zaradi mene seveda mirno nadaljujete debato na to temo, samo nikar s prstom ne kažite na sosedove napake, vsi jih imamo tudi pri sebi………..
pa začnimo najprej z njimi ne s sosedovimi……
Draga Tatjana,
kako sem bila vesela tvojega sporočila! Hvala zanj.
Rada bi ti odgovorila na tvoje vprašanje, kako mi je uspelo pretrgati popkovino s svojo hčerko. Odgovor je zelo preprost:
ker ljubim njenega očeta ( svojega moža).
Ko je šla od doma študirat, sem, priznam, prva dva meseca ob slovesu imela kar kepo v grlu. Zelo sem jo pogrešala, saj sva imeli ( in še ga imava) pristni stik. A ko sem ugotovila, da je v LJ srečna, da se je odlično znašla, da je pametna in odgovorna in da ji lahko popolnoma zaupam, sem se sprostila. In začeli so se drugi časi.
Naenkrat sva imela z možem toliko več časa , ki sva ga lahko posvečala svojim hobijem in predvsem drug drugemu. To so tako dragocene stvari, ki jih starši, ki visijo samo na otroku, zapravijo.
Seveda je krasno, ko pride naša deklica vsak teden domov, sonce posije v hišo. Ampak tudi ni grozno, ko odide.
Prisrčno te pozdravljam,
Lenja
Živjo;
Večkrat prebiram vašo rubriko , ker imam tudi jaz takšne in drugačne probleme. Tema zavijanje otrok v vato mi je zelo prav prišla za v razmislek, kajti tudi jaz imam otroka, ki ga bi najraje zavila vanjo, ker je tako zelo občutljiva. Imam namreč deklico staro 5.in pol let, ki bo šla naslednjo leto v prvi razred devetletke. Sedaj pa hodi v vrtec. Vendar to je sedaj problem. Noče hoditi v vrtec, ker se boji otrok, ki ji
tako pravi nagajajo. Po pogovoru z vzgoj. ni tako hudo kot sama pravi. V bistvu je tako obšitljiva, da že vsaka napačna beseda, ki ji rečeš je že preveč.
Verjetno sem malo zgrešila to temo. Ali v tej rubriki sem prebrala, da si imela tudi ti podobne probleme. Prosim povej mi ali ti jih uspe reševati in kako.
Hvala za vaše mnenje.
MOja hči je res precej občutljiv in nežen otrok. POkaže in pove mi, da se ji gabita kričanje, divjanje in vsakršna grobost, zato pač doma z njo ravnamo malo bolj nežno. Od doma grobsti ni vajena, je pa tudi edini otrok, tako da se ji res ni potrebno boriti za mesto v družini.
Sicer je ne zavijamo pretirano v vato in jo spodbujamo k samostojnosti in večji samozavesti s tem, da sama opravlja različne naloge – nareže zelenjavo za kosilo, sama odreže in namaže kruhke za zajtrk, napolni si zračnice na kolesu, posesa sobo itd. V njeni skupini v vrtcu je večina otrok fantkov, hči pa je tudi najmlajša, zato jo je potrebno še dodatno spodbujati – kot pravi njena vzgojiteljica “…. je izredno bistra, a se nikoli noče postavljati v ospredje- razen kadar uprizarjamo predstave…” Zato jo vzgojhiteljica sama spodbuja in mala potem največkrat kar zacveti…
Doma jo pogosto pohvalimo in ji povemo, da je super deklica, da je čisto posebna, da ni nobene take na celem svetu, skratka, pomagamo ji graditi pozitivno samopodobo….
Je prijazna in mila, zato se v večini otroci radi družijo z njo, ker pa se ne zna in noče braniti oz. obračunavati, je večkrat tarča nasilnih otrok. Marsikdo pravi, da so nasilneži taki zaradi okolja, v katerem rastejo, moram pa priznati, da sem bila posebno do fantka, ki jo je dobro leto šikaniral z udarci, brcami, praskami, ščipanjem že prav posebno nestrpna… Fantek je na srečo odšel v šolo, hči pa gre drugo leto v devetletko in tam se bosta spet srečala…
Spodbujamo jo, naj vrne vsak udarec, ker v vrtec ne hodi zato, da bi jo drugi brez razloga tepli, pa je s takimi nežnimi dušicami res težko. Srček ji ne da, da bi drugemu kaj hudega prizadejala….
Sicer pa hodi v vrtcu kar v nekaj krožkov in je tudi doma veliko med drugimi otroki, prijatelji ali sorodniki, tako da stikov z vrstniki ne primanjkuje.
še sama ne vem dobro, kako ji pomagati, še vedno mi včasih zjutraj pove, da noče v vrtec, vendar opažam, da se stvari čeprav po polžje, vendar premikajo na bolje in mala nasilnežem včasih – zelo poredko vendarle vrne – z jezikom ali z rokami.
S tesnobo prtičakujem njen vstop v šolo, saj tam ne bo več samo nasilnih šest, pač pa tudi 14-letniki, od katerih so nekateri že čisto prave barabe.
Pa jih naše sodstvo kar crklja s popravnimi domovi, kjer se izučijo še hujšij svinjarij – no, zaneslo me je, to je pač druga tema.
Lep dan tebi in deklici,
Ali