7 letnik
Pozdravljeni
Imam sina starega skoraj 7 let. Že od malega občasno maže hlačke.
Včasih je par mesecev vse v redu, nato nekaj časa vsak dan pokakane hlačke. (se ne pokaka v celoti v hlačke, malo mu uide)
Ne vem kako naj mu pomagam in zakaj sploh to počne. Včasih se mi zdi, kot da nas zanalašč jezi. Včasih reče, da ni utegnil do stranišča, drugič da se je tako lepo igral, da ni hotel zamudit igre….
Kdaj se bo to uredilo? Bila sem že pri psihologinji v vrtcu, pa pravi, da je to pogost pojav pri dečkih.
Imam kdo podobne izkušnje?
Lep pozdrav
Klara,
Ker imam s tem bolj malo izkušenj in bolj teoretična znanja sem se za nasvet obrnila na psihologinjo (spec. klin. prakse) v ZD v našem kraju.
Otrok naj bi bil čist do približno tretjega leta, seveda obstajajo individualna odstopanja.
Razlogi za kasnejše močenje, blatenje so lahko zelo kompleksni. Najprej pa je potrebno izključiti morebitne organske težave.
Če le teh ni (zdravnik) je lahko težava vašega otroka psihosocialnega izvora.
Glede na to, da je sin par mesecev brez težav in da se nato pojavijo kaže, da otrok lahko nadzira blatenje.
Kaj pa potem sproži težave bo potrebno ugotoviti, predvsem z opazovanjem (ali se takrat kaj spremeni v družini – samo kot predlog za opazovanje: takrat gre oče na teren, pride babica za daljši čas k vam, ste vi popoldan v službi, otrok dobi igračo, za katero je dlje časa zbiral denar in podobno). Dobro je analizirati, kaj se je tisti dan (dneve) dogajalo, ko je otrok umazal hlačke. Kaj imajo ti dnevi skupnega, kaj se zgodi tik pred tem?
Seveda bi bilo zelo neumestno, celo škodljivo, če bi se sedaj ukvarjali samo z njim, ga kar naprej opazovali, nadzirali, oprezali za njim, ga spraševali. To bi lahko težavo le še poslabšalo, otrok bi se počutil ogroženega, po nepotrebnem bi doživljal nezaupanje …
Prepričana sem, da bi v strokovnem pogovoru z vašim zdravnikom in psihologom hitro našli morebitni vzrok za takšno otrokovo reagiranjein ter ga tudi uspešno odpravili v vaše zadovoljstvo in predvsem v zadovoljstvo vašega otroka.
Tisto o “nalašč jezi” govori o tem, da je mogoče vaš fant odkril način in s tem razvil vzorec vedenja, kako nekaj doseči s tem da poblati hlačke. Če gre za to se strinjava, da to ni primeren, ustrezen, zaželen način doseganja ciljev. Veva tudi, da sedaj še deluje, kasneje pa bo zagotovo sprožil nepotrebne dodatne stiske pri vas in seveda pri otroku, pa še bolj se bo prikril osnovni razlog, ki je lahko v tem hipu dokaj enostaven, aksneje pa ne bo več.
Torej, pogovorite se s psihologom v vašem ZD ali vprašaje vašega zdravnika, kje lahko najdete psihologa (spec. klinične prakse)
Lep pozdrav
Francka
Brez zamere, ampak zdi se mi, da je možno, da ste to pot zamešali vzrok in posledico.
Sicer vaše nasvete zelo cenim, mislim samo, da pojava, ki ga opisuje tale mamica, ne poznate (kot sami pravite). In da je psihologinja, ki ste jo povprašali za nasvet tudi v temo brcnila, je logično, saj k njej prihajajo otroci, ki nimajo takih težav.
Mazanje hlačk sploh ni nujno psihološka težava, lahko pa jo povzroči. Zelo pogost pojav, ko otroci mažejo hlačke, je uhajanje blata zaradi zaprtosti. O tem je bilo na teh straneh že dosti napisanega. Otrok, ki je zaprt, lahko zaradi bolečin pri odvajanju blata hote zadržuje blato. Vendar gre blato svojo pot in se – poenostavljeno rečeno – okoli iztrebka naredi “obvod”, kjer lahko uhaja popolnoma tekoče blato, in to kljub temu da je otrok “zaprt”. Zato se tega pojava včasih ne prepopozna, ker večini ljudi zaprtost in tekoče blato ne gresta skupaj, poleg tega nam je nerodno govoriti o tem, ker zmotno menimo, da gre za (ne)higieno, psihološko stisko… Psihološka stiska nastane POTEM, ko otrok blata ne more več nadzorovati, ker je to zaradi fizičnih dejstev postalo taka ovira (črevo se je razširilo do take mere). Rešitev obstaja, vendar terja veliko potrpežljivosti. V angleščini obstaja veliko spletnih strani, če iščete pod “encopresis”.
Čez nekaj časa otrok sploh ne čuti več, da mu je “ušlo”, in to ugotovi šele, ko gre na stranišče ali ko ga na to opozori okolica. Pogosto otroku uide med prijetnimi aktivnostmi, npr. med plavanjem, gledanjem televizije ipd., saj takrat nenamerno sprosti trebušne mišice in narava naredi svoje.
Lahko se zdi, da občasno težav ni, ampak to je bolj ali manj slučajno, ker je sčasoma takih obdobij vse manj.
Je pa to ozdravljiva zadeva, le veliko vztrajnosti in organiziranega preharnjevanja, gibanja, rednega časa, namenjenega odvajanju (da bi se razvil pogojni refleks) ipd. Samo ne obupati in ne kriviti otroka, ker mentalno ni z njim čisto nič narobe in tudi nagaja ne!
Lahko seveda, da ne gre za enkoprezo, vendar je bolj malo možnosti za to. Pomislite samo na to, kako bi človek hote izločal majhne količine blata, in to mehkega…zelo zelo težko.
lep pozdrav in veliko sreče,
Maja
Maja,
ni na meni, da sodim, diagnosticiram, merim, opredeljujem, vrednotim. To ste najbrž že lahko ugotovili iz mojih siceršnjih odgovorov.
Je pa na meni, da pomislim in ker sem psihologinja razmišljam v tej smeri, zato se ljudje, ki od meni nenazadnje to tudi pričakujejo, s tovrstnimi pričakovanji tudi obračajo na nas.
Povsem logično in jasno mi je, da je v osnovi LAHKO in je najprej potrebno pomisliti na kakršno koli fiziološko oz. organsko posebnost in ne takoj na “mentalno oceno” otroka. Toda otrok je star 7 let in pomislite kolikokrat je bil pri pediatru, otroškemu ali splošnemu zdravniku, dežurnemu zdravniku, specialistu …, ki bi najverjetneje moral pomisliti na vse to o čemer vi govorite in seveda ta vzrok potrditi ali izključiti.
Ali je mama o tem spraševala zdravnike ali ne – to vam lahko pove le ona. Ali ji je bilo o tem nerodno govoriti – tudi to vam lahko pove le ona.
Jaz sem izhajala iz stališča, da naj mama povpraša ali otrokovega zdravnika ali psihologa. Zdravnik ji je morebiti že da odgovor, če pa gre obratno pot jo bo pa tako ali tako psiholog napotil k zdravniku.
V življenju je namreč več možnosti in poti in kdaj pa kdaj je tudi vseeno na kateri stani jo začnemo.
Se pa strinjam z vami, da je še veliko preveč napačnih prepričanj o vlogi, delu in pomenu psihologa, ki naj bi s svojim delom predvsem pomagal v tem smislu, da spreminja pogoje v katerih se (glede na teoretična spoznanja, ki niso drugo kot na splošno ubesedena in tipična praksa) lahko razvoj otroka in strukturiranje osebnosti kot tudi oblikovanje njegove samopodobe zaplete.
Če ljudje le ne bi TAKOJ POMISLILI NA MENTALNO!
V konkretnem primeru je potrebno najti vzrok, pa naj bo to organski ali psihosocialni. Oba vodita namreč v isto smer – pri otroku se bodo težave povečale, če se bo tako nestrpno in kritično okolje kot se naše zdi, odzvalo kot se ponavadi – LE KAJ JE NAROBE (MENTALNO) da mora k psihologu.
V konkretnem primeru vi in jaz veva, da nič usodnega – iz opisa mame se zdi, da najbrž ne gre za večjo težavo z psihološkega vidika in vašega pa, da se da lepo urediti tudi če gre za težave v delovanju telesa.
Želim si predvsem to, da mama premaga povsem nepotrebne predsodke, v kolikor jih ima ali so močneje izraženi v njenem okolju – to je, da ji je neprijetno govoriti o težavi ali, da meni podobno kot vi, da se psihologi ukvarjamo le z enim delom človeka, kar pa seveda ne drži. Prav na tej osnovi se namreč prepogosto dogaja, da pridejo ljudje po pomoč šele, ko so težave že tolikšne, da ne morejo učinkovito funkcionirati v vsakdanjem življenju. V osnovi pa je bila neka manjša (lahko celo povsem prehodna motnja), če se le ne bi bila fiksirala.
Kar se vzroka in posledic tiče sem napisala zelo jasno: NAJPREJ ORGANSKI nato DRUGI MOŽNI IZVORI:
“Če le teh ni (zdravnik) je lahko težava vašega otroka psihosocialnega izvora”. Posledično pa so seveda možni, na to v osnovi malo težavo, dodatno nacepljeni problemi in stiske (kot vi napišete: Mazanje hlačk sploh ni nujno psihološka težava, lahko pa jo povzroči.
Upam, da sem svoj odgovor dovolj razložila,
Lep pozdrav
Francka
Maja,
ni na meni, da sodim, diagnosticiram, merim, opredeljujem, vrednotim. To ste najbrž že lahko ugotovili iz mojih siceršnjih odgovorov.
Je pa na meni, da pomislim in ker sem psihologinja razmišljam v tej smeri, zato se ljudje, ki od meni nenazadnje to tudi pričakujejo, s tovrstnimi pričakovanji tudi obračajo na nas.
Povsem logično in jasno mi je, da je v osnovi LAHKO in je najprej potrebno pomisliti na kakršno koli fiziološko oz. organsko posebnost in ne takoj na “mentalno oceno” otroka. Toda otrok je star 7 let in pomislite kolikokrat je bil pri pediatru, otroškemu ali splošnemu zdravniku, dežurnemu zdravniku, specialistu …, ki bi najverjetneje moral pomisliti na vse to o čemer vi govorite in seveda ta vzrok potrditi ali izključiti.
Ali je mama o tem spraševala zdravnike ali ne – to vam lahko pove le ona. Ali ji je bilo o tem nerodno govoriti – tudi to vam lahko pove le ona.
Jaz sem izhajala iz stališča, da naj mama povpraša ali otrokovega zdravnika ali psihologa. Zdravnik ji je morebiti že da odgovor, če pa gre obratno pot jo bo pa tako ali tako psiholog napotil k zdravniku.
V življenju je namreč več možnosti in poti in kdaj pa kdaj je tudi vseeno na kateri stani jo začnemo.
Se pa strinjam z vami, da je še veliko preveč napačnih prepričanj o vlogi, delu in pomenu psihologa, ki naj bi s svojim delom predvsem pomagal v tem smislu, da spreminja pogoje v katerih se (glede na teoretična spoznanja, ki niso drugo kot na splošno ubesedena in tipična praksa) lahko razvoj otroka in strukturiranje osebnosti kot tudi oblikovanje njegove samopodobe zaplete.
Če ljudje le ne bi TAKOJ POMISLILI NA MENTALNO!
V konkretnem primeru je potrebno najti vzrok, pa naj bo to organski ali psihosocialni. Oba vodita namreč v isto smer – pri otroku se bodo težave povečale, če se bo tako nestrpno in kritično okolje kot se naše zdi, odzvalo kot se ponavadi – LE KAJ JE NAROBE (MENTALNO) da mora k psihologu.
V konkretnem primeru vi in jaz veva, da nič usodnega – iz opisa mame se zdi, da najbrž ne gre za večjo težavo z psihološkega vidika in vašega pa, da se da lepo urediti tudi če gre za težave v delovanju telesa.
Želim si predvsem to, da mama premaga povsem nepotrebne predsodke, v kolikor jih ima ali so močneje izraženi v njenem okolju – to je, da ji je neprijetno govoriti o težavi ali, da meni podobno kot vi, da se psihologi ukvarjamo le z enim delom človeka, kar pa seveda ne drži. Prav na tej osnovi se namreč prepogosto dogaja, da pridejo ljudje po pomoč šele, ko so težave že tolikšne, da ne morejo učinkovito funkcionirati v vsakdanjem življenju. V osnovi pa je bila neka manjša (lahko celo povsem prehodna motnja), če se le ne bi bila fiksirala.
Kar se vzroka in posledic tiče sem napisala zelo jasno: NAJPREJ ORGANSKI nato DRUGI MOŽNI IZVORI:
“Če le teh ni (zdravnik) je lahko težava vašega otroka psihosocialnega izvora”. Posledično pa so seveda možni, na to v osnovi malo težavo, dodatno nacepljeni problemi in stiske (kot vi napišete: Mazanje hlačk sploh ni nujno psihološka težava, lahko pa jo povzroči.
Upam, da sem svoj odgovor dovolj razložila,
Lep pozdrav
Francka
Bravo, Maja, prav imate!
Točno tako težavo je imel sin moje sestrične (in hkrati dobre prijateljice) – prav nič ga niso vlačili okoli psihologov, ampak so uredili prebavo, gibanje ipd. Postopno se stvari urejajo, še pa se zgodi nesreča;, pa saj je star šele 12 let. Ni pa to nalašč!
Pogovorite se s pediatrinjo; zadeva ima FIZIOLOŠKI vzrok, posledice pa seveda so lahko psihološke.
Začnite na pravem koncu!
Srečno!