Pozdravljeni!

Sem danes prvic na vasem forumu. Mnogokrat sem se po nasvete obracala tudi na drugih forumih, tokrat poskusam pri vas. Resnicno so bili dobri nekateri nasveti, a kaj ko sem se vedno tidsta, ki bi odlocitve morala sprejeti -JAZ, namesto tega pa manjka tisti koncni akt, kot da bi obstala pred steno, preletela zgodbo, nato pa storila nic…

V 7 letni vezi mi je vedno manjkal tisti scepec razburljivega oz. tisto nekaj vec, pa ceprav je tezko opisati atribute neke veze in le-te primerjati z necim drugim, novim. Veza, ki je ze nekaj casa v mirujocem stanju (spolni odnosi redki, tudi po vec mesecev nic), nikoli ni bila ‘oh in sploh’ v smislu usojena za vedno, bolj je slo za neko umirjeno, socialno varno razmerje. Fant je dobricina, pameten in lusten, lahko recem, da bi si ga zelela prenekatera, vendar je najin odnos vse prej kot idealen – zreduciran na cisto tehnicno raven vstajanja, sluzba, kosila vsak zase, prezivljanja vecerov vsak zase, in deljenje postelje vsak v svojem kotu… Pa se ni nic takega zgodilo, da je do tega prislo – zaljubljenosti pravzaprav nikoli ni bilo, ljubezni v pravem pomenu besede najbrz tudi ne, slo je zgolj za neke vrste uzivanje in prezivljanje casa v druzbi drug drugega.

V to vezo globoko v sebi dvomim ze ves cas in se sprasujem, ali je on res to, kar si v zivljenju zelim? In sedaj, ko se prijatelji porocajo, spet drugi dobivajo otroke, se mi porajajo vprasanja, ali si tudi sama zelim vse to z njim? Ce gledam zgolj formalno, potem je odgovor lahko pritrdilen, ker pa zivimo samo enkrat, in si zivljenje zelim preziveti z nekom, za katerega mi bo srce govorilo, da je to to, potem je pravi odgovor, nikalen. Pa ne cakam princa na belem konju – zelim samo to, da bi bil ta moski tisti, po katerem bom hrepenela, uzivala v njegovi druzbi, skratka vse kar bi pocela, bi pocela skupaj z njim…Trenutno temu ni tako… enostavno zdi se mi, da je to kar imava premalo za tisto eno in edino… Verjamem v tisto ta pravo ljubezen, in da ze prvic ko podvomis vase in se vprasas, ce morda trenutna veza ni to, da to ni v redu…

In potem sem pred vec kot pol leta, predvsem iz razloga, da bi dobila odgovore na nekatera vprasanja (vem, da se slisi mal cudno) fanta prevarala.Sprasujem se zakaj nimam slabe vesti, ko zvecer lezem k fantu v posteljo (imam jo v smislu kako sem mu mogla kaj takega naredit, ne pa v smislu obzalovanja) – moj odgovor je, da sem to storila zase. Pa ni ta drugi nic posebnega ali da bi z njim zelela dobit tisti koscek mozaika, ki ga pri fantu nimam (gre v veliki meri predvsem za seks, ceprav on v meni vidi zensko svojega zivljenja, jaz pa mislim, da za naju ni prihodnosti – zato ker ce bi bila, sploh ne bi oklevala in bi fanta ze zdavnaj pustila…). Sedaj so najini stiki pretrgani, ker se ne more pogovarjati ali gledati v oci nekoga, ki ga tako mocno ljubi, jaz pa vsak dan sproti pogresam najine pogovore, ker v tem presega vse moje prijatelje in prijateljice, se posebej pa partnerja. A kaj ko si zelim samo prijateljstva, ne pa tudi resne veze kot on?Pa saj niti ne bi mogla iz ene take veze takoj v drugo, se posebej ce ne bi vanjo padla cela, zaljubljena, menec da je on ljubezen mojega zivljenaj…Zakaj torej za nekoga takoj vem, da to ni to, za obratno pa nimam moci dokopati se do resnicnega spoznanja, kaj zelim in kako naj se odlocim?

Odgovora, ki bi mi potrdil, da moja veza ‘ni to’ tudi z varanjem torej ni, je le se hujs… Analiziram in sprasujem se ure in ure, dan za dnem… Sprasujem se kaksen naj bi bil moj mozaik – ali je sploh mozno imeti ‘popolnega’. V zivljenju spoznavamo razlicne profile ljudi, in ko se pri eni osebi nabere vec kot pri ostalih, prideta te dve osebi skupaj. In v mojem primeru sta oba del tega mozaika – v smislu njunih lastnosti, ne pa kot samostojni osebi. In cetudi vse to sestejem, rezultat ni popolna oseba, ker ljubezen in custva nimajo veze z racionalnim obnasanjem….

In zopet sem pri ugotovitvi, da je se en dan mimo, ko bi lahko bilo za vse vpletene jasno kako in kaj in dana moznost, da gremo vsak svojo pot naprej (skupaj ali loceno). Tako pa cakam, da se zgodi nekaj velikega in pomembnega, da bo kritična masa dovolj velika, da bom sama pr seb prepricana, da v tistem trenutku vem kaj hocem in se temu primerno odlocila. In ze se popravljam sama – vem, da morda ni prav da cakam, da se nekaj zgodi, (ceprav je varanje najbrz vec kot dovolj dober razlog, da naredim, kar je moralno prav) – pa vendar, odlocitev hocem sprejet taksno, za katero bom prepricana da je bila ta prava…

Se en nezanemarljiv dejavnik je – pa naj se slisi se kako neumno – njegova in moja druzina. Kako bi bilo… sem v glavi ze nekajkrat pretuhtala in vedno se mi pojavi dvom, ali se mi res da iti se enkrat skozi celo kolobocijo uvajanja novega cloveka v moje zivljenje (beri tudi v zivljenje moje sirse druzine). Vem, da bom jaz tista, ki bom z nekom zivela, pa vendar me je kar malo strah odziva, reakcije mojih in njegovih starsev, ki so zelo navezani na oba… Oba sva tudi regijska prisleka v LJ in ziviva v mojem stanovanju – s koncem najine veze bi se njemu pojavil ‘stanovanjski problem’ – na nek nacin pa mu nocem povzrocit dodatnih tezav…

Ni me strah, da ostanem sama, prej nasprotno, bilo bi mi v izziv, a kaj ko si ne morem pomagati, da se ne bi sprasevala, kaj pa ce s tem, ko koncam vezo, naredim napako, in je on tisto najboljse kar bi se mi v zivljenju lahko zgodilo. Zavedam se da v odnosih ne smemo iskati tega kar smo imeli prej, da bi bila torej vsaka nova veza zbir vsega lepega od prej plus se vse pozitivno novo, ampak je vsak odnos drugacen, nikoli ni nadgradnja prejsnjega….

Da pa to ni zadosti, sem povrhu pred dnevi izvedela, da sem noseca in drugi teden grem opravit splav. Pa ravno tega si nikoli nisem zelela, saj si otroka nadvse zelim – ne zdaj, se manj pa sem prepricana da s trenutnim partnerjem. Sedaj bom ‘zapecatena’ za celo zivljenej, zelim si le, da bi mi to dalo moci, da se odlocim, ker neznosno trpim!Da sem dala tole na konec ni nakljucje, je le vrh, kjer izgubljam moci..Zase upam, da ne bo kaksnih globjih posledic, ker zaenkrat sem se mocna, toda ce mi ta lekcija v kratkem roku ne bo pomagala iz situacije, potem ne vem, kje je izhod…

Vsem, ki ste se prebili cez moj psiho-analitični traktat iskrena hvala! Pisala sem zmedeno, zelim podati cim vec informacij, pa je izpadlo tako kot se sama pocutim – vrtenje v krogu, zaletavanje v steno, poti, resitve pa ni…
Prosim za vas nasvet oz mnenje.
Prijazen pozdrav,
Shaya

Vaša izpoved je zanimiva, analizirali ste sami sebe in pokazali tudi na možne odločitve v zvezi z življenjsko situacijo v kateri se nahajate. Kljub temu, da imate dovolj znanja, da bi lahko našli pravo odločitev zase pa vem, da je to kljub temu izredno naporno in težko. Pomembno je, da se zavedate, da idealne zveze in idealnega partnerja ni, ker nihče izmed nas ni idealen. Vsi imamo svoje dobre in manj dobre lastnosti. Uspešni pari se razlikujejo od neuspešnih, od tistih, ki se razidejo, tudi po tem, ali so se pripravljeni soočiti se s konflikti in problemi, ki se jim ne more izogniti nobena zveza in ali so sposobni skupaj poiskati pot iz težav. Moje mnenje je, da uspešnega in zadovoljnega partnerstva ne morete graditi brez zaljubljenosti, ki je prerasla v ljubezen in del le te je tudi spolno poželenje med partnerjema. Nekateri pari, ki so sicer nezadovoljni drug z drugim, vztrajajo skupaj zaradi inercije, ker imajo premalo odgovoren in dejaven odnos do samega sebe in do življenja. Take odločitve se ponavadi izkažejo za zgrešene. Pravilne odločitve v življenju so pogosto tiste, ki se nam same ponujajo, mi pa jih zavestno, racionalno odklanjamo, ker nismo sposobni premagati strahu, ki se poraja v nas ob življenjskih spremembah. Zato mnogi raje vztrajajo, čeprav niso zadovoljni s svojo kvaliteto življenja. Tako imajo zagotovljeno varnost, kakršno koli že, le da jim ni treba tvegati. Življenje pa je vedno, če to sprejmemo ali ne tudi tveganje. Sami se boste morali odločiti ali boste tvegali ali ne.

Bila sem v isti situaciji. Ostala sem v zvezi z njim. Imava otroka. Zatiskanje oči me nosi v depresijo, mož ima še bolj resne težave s svojim zdravjem. Oba sva zelo nesrečna. Če bi bila dobra vila, bi ti svetovala, da pojdi stran iz te zveze, ker je prava veza veliko boljša. Midva greva v svetovalnico. Če ne bo bolje greva zagotovo narazen. Veš, tudi jaz sem taka, da kar cincam in sanjarim, naredim pa nič, ker me je strah.
Kar zavidam ti, da še imaš priložnost na pravo izbiro.

Glej, tako ti bom povedal.
V življenju imamo mnogo dmovov to je to in to ni to. Ampak v življenjeu moraš ravati vedno tako da ko si končala neko stvar se ozreš nazaj rečeš to sem naredila pravilno in to nisem naredila pravilno.

Nekoč sem bil na zlati poroki, dedek in babica. Moja teta je napisala ganjljive besede ob tem dogodku, kako sta se imale rada, kako sta si zvesta toliko in toliko let,……..

dedek je ob njinih besedah jokal kot mali otrok ampak ni jokal od sreče , temveč od žalosti, kajti z osebo je preživel toliko let in zdaj ko tako lali tako nima smisla da bi si najdo koga drugega je še vedno s to osebo, sreče, bil je veno srečen z njo ampak jaz pravim raovednost ga je pripeljala do tega da jo je prevaral…..

Če je takrat nebi prevaral bi danes okal od sreče in ne od žalosti…..

Če ti ni več prekini in naj ti nebo žal, če ti pa v zvezi ne gre slabo, samo ni več tistega žara, pa se malo posatvi na realna tla in se zamisli…. kdo na tem svetu pa živi sto let v idealni zakonski zvezi —- nobeden …

Zatorej delaj tisto kar v bližnji in daljni prihodnosti ne boš obžalovala… poslušaj srce to največkrat ne laže…

LP

Ko berem tole pismo, me kar stisne. Podobna je bila moja situacija, čeprav bi sploh lahko rekla, da je bila moja še v redu. Bila sva zaljubljena – noro, a mlada, trajalo je 10 let, tudi poročila sve. Vse sva imela na dlani, finance noben problem. Ampak jaz nisem bila srečna, enostavno sem čutila, da to ni to, a ker je bila zveza vendarle “solidna”, na zunaj pa idelana, ker je bil fant-mož do mene sicer dober, je težko oditi. Želela sem si nekoga, ki bi mi znal pokazati, kako me ima rad, ki bi se pogovarjal z mano, se z mano veselil, me spoštoval, me cenil, me podpiral,…moj mož bi zdaj vse to naredil, tako govori, ampak se ne vidim več z njim. Pred letom sem odšla, nič ni rožnato, stanovanjski problem, finance, čaka me še uradna ločitev…

Pa vendarle, prijatelji in doma opažajo, da zdaj živim, se smejim, da sem zdaj res prava jaz. Ni lahko, nikakor ne, potrebno je ogromno poguma za tak korak, jaz se tolažim, da bo enkrat že bolje. Še posebej mi je težko, ker so moje vrednote razporejene tako, da mi največ pomeni partnerstvo in kasneje nekoč družina, čeprav bi lahko rekla, da imam na poklicnem področju dobro perspektivo za v bodoče, mi to ne pomeni nič. Brez tistega prvega.

No, ampak spoznala sem nekoga, pred letom, noro dobro sva se ujela, nisem si sploh kdajkoli predstavljala, da je lahko tako lepo. Fizično se privlačiva, podobne poglede imava o majhnih stvareh, pa tudi tistvih pomembnejših življenjskih odločitvah. Žal sva bila oba v zvezi in sva se odločila, da “midva” ne obstajava. Nisva zdržala. Oba sva se rešila zveze, bila sva v stikih, zelo dobra prijatelja, nikoli pa par. Resnično je človek, na katerega se lahko zaneseš. Prijazen, pozoren, vedno pripravljen pomagati, me potolaži, spravi v smeh, se veseli mojih uspehov, ….tudi s “slabimi” lastnostmi – nihče ni popoln, ampak tak, kot je, mi je noro všeč. Ne gre le za kemijo, za telesno privlačnost, gre za precej več, tudi čas je pokazal tako. Ne gre več za zaljubljenost, gre za več. Lahko bi bilo v pravljici.

Ampak…on ni pripravljen na zvezo, meni, da zato ne bi funkcioniralo. Razumem to. Tudi sama mislim, da ni najbolj pametno skočiti iz ene zveze v drugo, čeprav je preteklo vmes že nekaj mesecev. Pa vendarle…bojim se, da v njegovih očeh nisem prava ženska zanj. Čeprav mi je vedno dajal vedeti, da sem.
Ne vem, kaj naj si mislim. Obupana sem. Razočarana. Zadeva je hujša, kot moj odhod od moža. Ne vidim nobenega smisla več. Želim si samo njega. Postavila (nezavedno) sem si zelo visoke kriterije, kakšnega moškega bi si želela in on jih izpolnjuje. Ne verjamem, da jih bo sploh kdaj še kdo.

Kaj storiti, čakati nanj, mogoče bo čas pokazal in bo tudi on spoznal, da sva si usojena, ali ga pozabiti (ne vem, če sploh možno). Ampak brez njega ne morem naprej.

Kako sploh vemo, da je nekdo pravi za nas???