Moj sin bo kmalu dopolnil 6 let. Obiskuje že 1. razred devetletke. Na vas se obračam, ker sem v resnem precepu kako naj delam z njim. Imam namreč težave z njim pri vzgoji in pričela sem razmišljati, da nekaj delam narobe oz., da ga očitno ne razumem prav. Posegla sem po razni literaturi in pojavlja se mi vprašanje ali je moj sin mogoče hiperaktiven, disleksičen ali pa pač nekoliko težavnejši. Prosim vas, da mi pomagate razjasniti situacijo, ker sem že obupala – pri njem namreč ne zaležejo običajni vzgojni prijemi in se tudi po obnašanju očitno razlikuje od ostalih otrok, tudi od mlajšega bratca.
Težave so se pojavile že takoj po rojstvu. Ni imel sesalnega refleksa, imel je povišan mišični tonus, živčen, z motnjami spanja (ni spal več kot 15 minut skupaj) in alergik. Po enem letu so te alergije zginile. Zelo dolgo ni pregovoril, ko pa je, je do svojega petega leta govoril zelo slabo. Zamenjaval je L z J, R z J in s težavo oblikoval stavke. Problem z izgovarjanjem črk je rešila logopedinja. Tudi shodil je pozno. Na splošno je “neroden”. Zavrača športne aktivnosti in tudi s težavo jih obvlada. Vedno je imel težave z vspostavljanjem stikov z drugimi. Iz vrtca smo ga morali izpisati zaradi bolezni. Bil je nonstop bolan (visoka vročina, vneta ušesa). Bili smo npr. en mesec doma, po treh dneh vrtca zopet en mesec… Pediatrinja je obupala in nas je napotila na homeopata. Tudi to ni pomagalo. Izpisali smo ga iz vrca in organizirali privat varstvo pri gospe, ki jo je poznal in je bila doma s svojima puncama. Od prvega dne dalje ni bil več bolan… Kasneje smo ugotovili, da je bila njegova neodpornost na čustveni bazi. V vrcu se ni vključeval niti med otroke niti v dejavnosti. Ko je dopolnil 3 leta smo ga ponovno vključili v vrtec. Nobenih težav, razen zopet sodelovanje. Vzgojiteljica je dejala, da je nevodljiv, trmast ter da noče sodelovat. Tudi sedaj ima doma občasno hude napade trme, ki že skoraj mejijo na histerijo, ne sliši kaj mu govoriš (sluh je vredu), njegova koncentracija je zelo kratka, ali pa je sploh ni, dostikrat se zdi odsoten in še vedno ima težave pri govoru. Ko mi hoče nekaj povedat, se zapleta pri besedah (besedo težko izgovori ali pa zamenja vrstni red črk) in zato tudi zgubi nit stavka in ga na polovici prekine ter začne govoriti nekaj drugega. Ko mu rečem, da ga nisem razumela ter da naj najprej pri sebi premisli kaj in kako bo povedal, potem pa počasi pove, ponavadi kar odneha. Opazila sem tudi, da ima probleme s kratkoročnim spominom. Ne spomni se naprimer kaj je bilo v šoli, v 15-tih minutah me trikrat vpraša isto vprašanje in se ne spomni da me je že in kaj sem mu odgovorila,… Če mu doma dam zadolžitev me ne sliši ali pa pozabi…
Najprej sem si mislila, da je pač trmast, malce len in malomaren. Nisem pa mu dajala tega čutiti. Vedno sem ga vspodbujala, vedno je bil pohvaljen in nagrajen za tisto, kar je naredil, … Veliko se pogovarjam z njim, mu tudi razložim vsak ukrep. Vendar, kot da gre vse mimo njega. Je inteligenten, v to ne dvomim. Vendar pa se mi včasih zdi, kot da bi bil nekje v svojem svetu in da ne dojema okolice. Oziroma je očitno tako čustven in občutljiv, da se umika v svoj svet. Res ne vem več. Rada bi ga vodila prav. Bojim se, da bo imel težave zaradi nerazumevanja. Mogoče mi lahko svetujete kam naj se obrnem. Ko je imel pregled pri psihologu, me ni nihče opozoril na kaj posebnega.
Hvala in lep pozdrav.

Očitno potrebujete pommoč strokovnjaka, ki vam bo pomagal pri težavah. Če ste ugotovili, da je dovolj intelegenten (kocke, sestavljanke, risnanje…) se ne dajte zapaljeti kakšnim preusmeritvenim predlogom. Pri takih otrokih se je dostikrat treba osredotočiti samo na bistveno (ostalo črtamo, s tem ga ne oviramo). Npr. vztrajamo pri tem, da se sam pripravi na pisanje oz. risanje naloge, ne obremenjujemo pa ga z pospravljanjem oblačil.. Če ste mogoče iz Ljubljane – včasih je vedenjsko terapijo izvajala dr. Branka Jurešič. Mogoče ima vaš otrok znake avtizma (“ta lažje sorte”) za katerega so ob normalni ali nadpovprečni intelegenci značilno slabo socialno funkcioniranje (živi v svojem svetu), dostikrat pozen govorni razvoj, slabša motorika… Malo sem sem tega “foha”, kot mama ste otroka zelo dobro opisali, mislim, da vama bo še s kakšno strokovno pomočjo prav dobro šlo. Lep pozdrav, 4TI

p.s.: iz okolice katerega večjega kraja pa ste? Po sloveniji je mreža pomoči različno razvita (če ste kje blizu LJubljane va mbi toplo priporočila prav Jurešičevo..)

Andreja,

Iz vašega pisma izstopajo otrokove težave na področju pozornosti in koncentracije, sicer pa opisujete težave, ki se po moje nanašajo predvsem na posebnosti delovanja živčnega sistema: – nerodnost = vprašanje koordinacije, orientacije na sebi, v prostoru
– govorne težave = tu mi je gospa Petra, s katero vodiva ta forum svetovala naj vas spodbudim, da obiščete logopeda. Pišete, da ste ga že obiskovali, pa bi bilo smiselno, da s temi obiski še nadaljujete ali se ponovno povežete z logopedinjo, prav zaradi težav, ki jih opisujete, ko vam fant kaj pripoveduje – tu gre za vprašanje jasnosti govora, tekočnosti, za pravilnost dihanja itd.
– to, da ne ve, kaj je bilo rečen pred par minutami = je spet povezano s pozornostjo (nek dražljaj lahko zaradi zanimivosti, moči, privlačnosti povsem pritegne otrokovo pozornost – tako, da ne sliši vas in zato ne ve, kaj ste mu govorili- in ta dražljaj je lahko notranji (to pomeni, da vi sploh ne veste, kaj mu je odtegnilo pozornost) O urjenju pozornega poslušanja z razumevanjem sem pisala v priročniku pod naslovom Pozorno poslušanje z razumevanjem, ki je izšel pri založbi Educa Nova Gorica leta 1999. Zagotovo ga boste našli v kakšni knjižnici. V njem je veliko različnih vaj, ki bi bile koristne za delo z vašim sinom.
– težave na področju socialnih odnosov (jih ne navezuje, se »zapira vase«, ne želi večkrat ponoviti svojih besed – kar ga lahko razumem, je pa res, da potem ljudje pač ne vedo kaj želi. In iz nerazumevanja se vedno rodijo težave.

Zgodi se, da težava na enem področju potegne za seboj kup drugih (seveda nepotrebnih), in ko se lepo prepletejo je iskanje osnovnega vzroka lahko zelo dolgotrajno in tudi neprijetno (en strokovnjak vidi eno, drugi drugo in potem človek več ne ve, kje naj se bolj angažira. Vse to pa vodi v pogosta nesoglasja in nezadovoljstva med strokovnjaki in starši. Zato je prav, da poiščete pomoč takoj ko vas stvari zaskrbijo.

Glede na raznovrstnost težav, ki jih opisujete bi vam svetovala, da uredite za vašega sina v tem začetnem obdobju šolanja ure dodatne strokovne pomoči. Predvsem mislim, da bi bilo koristno sistematično delo s specialnim pedagogom na področju pozornosti, orientacije, koordinacije in seveda na področju vzpostavljanja in vzdrževanja socialnih stikov. Če se boste odločili za postopek usmerjanja otroka s posebnimi potrebami (o tem smo na našem forumu že veliko pisali – poglejte malo pogovore za nazaj) boste zagotovo skozi različne preglede bolj jasno uvideli situacijo vašega otroka in s tem odkrivali primerne načine vedenj in vzgojnih postopkov.
Tudi o hiperaktivnosti je bilo na našem forumu že veliko zapisanega (sledite pismom, ki jih je pisala mama pod šifro Sade).

Lepo je, da vodite sina mirno, stvarno in z veliko čustvene podpore in razumevanja in seveda z ogromno mero potrpežljivosti.

Želim vam vse dobro in oglasite se še kaj.

Lep pozdrav,
Francka

Hvala za odgovor. Živimo sicer ne v Ljubljani, imamo pa vse dnevne obveznosti prav tu. Zato bi mi bilo še najlažje obiskati strokovnjaka v Ljubljani. Zanima me kje lahko stopim v kontakt z dr. Branko Jurešič.

Hvala!

Hvala za odgovor. Glede logopeda sem že razmišljala, da bi ga znova obiskala, vendar se mi zdi, da pri njem ne gre za nezmožnost izgovorjave, ampak za nezbranost. Ne vem pa, če lahko tudi v tem primeru pomaga logoped. Literaturo, ki ste jo navedla bom vsekakor vzela v roke.

Moram pa navesti še to, da sem bila včeraj na prvih govorilnih urah v šoli in sem bila pozitivno presenečena. Učitejica je namreč opazila lastnosti mojega otroka in jih tudi z veliko potrpežlijivostjo upošteva. Poleg tega ga tudi lepo usmerja in spodbuja. Je tudi ona mnenja, da je inteligenten, le da rabi malo več časa da se vklopi, ter da dostikrat ni pozoren. Zato mu pač večkrat kaj ponovi. Je pa rekla, da ne izstopa dosti od ostalih. Tako, da bi z uvajanjem dodatne strokovne pomoči še malo počakala, oz. se mi zdi da jo v nekem smislu že ima.

Prosila bi vas še, če mi lahko svetujete na koga in kam naj se obrnem (glede delovanja živčnega sistema).

Hvala in lep pozdrav!

Ker omenjaš, da je tvoj sin imel alergijo, bi te želela opozoriti, da obstojata dve vrsti alergij:
– prava alergija (dokazljiva s testi)
– preobčutljivost na hrano (reakcije so lahko enake kot pri pravi alergiji, žal pa se je ne da dokazati s testi)
Velika večina ljudi misli, da se alergija kaže smo kot izpuščaji, prebavne motnje, kašljanje…(tudi jaz sem bila med njimi), kar pa sploh ni res. Lahko se izraža tudi kot: glavobol, pomankanje koncentracije, utrujenost, nepojasnjene vročine, močenje postelje, povezujejo jo tudi s pogostim vnetjem ušes, temnimi kolobarji okoli oči, hiperaktivnostjo…..

Z otrokom smo imeli podobne težave kakor ti (pa še dosti več), tako v vrtcu kakor v šoli, vendar mi nikoli ni padlo na pamet, da bi vzrok iskali v hrani (obnašanje je bilo podobno, očitnih znakov alergije pa ni imel, le redko izpuščaje, še manjkrat prebavne motnje, dostikrat pa je imel vročino, vnetje ušes). Kasneje, v šoli pa so se znaki alergije začeli stopnjevati, zato smo šli na testiranje. Z dieto, ki so nam jo dali, so telesne težave izginile, hkrati pa se je zelo spremenilo tudi otrokovo celotno funkcioniranje (koncentracija, razpoloženje, kratkoročni spomin…..) Kljub temu, da je do tako velikih sprememb prišlo po manj kot tednu dni diete, pa je trajalo zelo dolgo, da smo to izboljšanje povezali s hrano (zdelo se nam je neverjetno, smo pa začeli opažati, da se ob napakah pri dieti in pri testiranju določenih živil težave ponovijo). Ko smo prišli do tega spoznanja, smo se še bolj strogo držali diete, vendar pa so se kljub temu težave še občasno ponavljale. Takrat sem bila že precej prepričana v to, da večji del težav izvira iz prehrane (da je to možno, mi je pritrdila tudi zdravnica na kliniki), zato smo se po nasvetu dietetičarke odločili za dieto z izločanjem in ponovnim uvajanjem živil. Tako smo prišli do ugotovitve, da je preobčutljiv na številna živila, na katera pa testi niso dali nobenih rezultatov, zato mu jih iz prehrane niso izločili.
Morda se ti izplača poizkusiti.
Opozorila bi še, da je zelo pomembna pravilna izbira živil na začetku diete, saj ti lahko napačno izbrano živilo vse pokvari, sploh, če ga otrok uživa bolj pogosto (npr. vsak dan ali vsak drugi dan). Svetujejo, da se osnovne diete držiš 10-14 dni, v tem času se telo očisti. Osebno mislim, da bi se rezultati morali pokazati že prej (drugače je vprašanje, če težave izvirajo iz alergije, vedno pa obstaja tudi možnost napačne izbire živil). Živila, ki jih po preteku tega obdobja pričneš uvajati, moraš testirati npr. 3 dni, ker se včasih reakcija ne pokaže takoj prvi dan.
Nam je pomagalo tudi to, da smo vodili dnevnik. Pazi še na skrite alergene.

Se opravičujem, ker sem pri obeh odgovorih pomotoma uporabila naroben nick.
Še enkrat hvala in lep pozdrav!

Moram rečt, da sem se kar zamislila nad tem, kar sem prebrala… Dejansko so testi pokazali, da ni alergičen na nič. In kljub moji strogi dieti med dojenjem, rezultatov ni bilo. V bistvu se je stvar umirila, ko smo prešli na gosto hrano. Razmišljala sem celo o možnosti, da je alergičen na moje mleko. Odkar pa je začel jesti gosto hrano, in kasneje “normalno” hrano, pa težav v tej obliki (spuščaji, driska, nervoza, nespečnost, vročina in vnetje ušes) več ni bilo…

Ne zamujaj dragocenega časa.
Tvoj otrok je drugačen, prej ko bo pomoč dobil večji učinek bo imela. Njegove težave izvirajo verjetno že iz obdobja ob rojstvu, pri mojem je prišlo do hipoksije možgan ob reanimaciji pri 4 letih. Sicer so njune težave enake.
Pri mojem sinu smo pri 6 letih opažali povsem enake zaplete kot jih opisuješ sama. Pediatrinja nas je napotila na Center za pomoč mladostnikom v Ljubljani, kjer sva z možem začela spoznavati problem. Ampak mnenje šolske psihologinje in razredničarke je bilo drugačno. Podobno kot pri tebi – saj bo šlo. Verjela sva. Šlo je grozljivo težko in naporno za naju in še posebej za sina, do 5 razreda. Tu je eno učiteljico zamenjala cela četa učiteljev.Potrebovali smo še eno leto (polno sporov,šolskih izostankov, ležanja sina v bolnišnici zaradi težav z želodcem). In prišel je dan, ko je sin ugotovil da šolskih vrat ne prestopi več. Končno smo se odpravili k psihiatru. Opravili smo vse preglede in odkrili da je sin nadpovprečno intiligenten, vendar ima MCD (minimalno cerebralno disfunkcijo), ki se pri njem kaže z hudo motnjo koncentracije, spominskimi motnjami, slabšo fino motoriko.
Pred nami je bila nova pot. Po njej smo stopili tisti trenutek, ko smo z oči odkrili zaveso. Srce mene in moža je vedelo to že davno prej, samo možgani si niso upali povedati – otrok je drugačen.
S pomočjo psihiatrinje, psihologa in specialne pedagoginje smo vsi trije stopili v nov svet. Sin ima zdravila, kategoriziran je v otroka s posebnimi potrebami, v šoli ima 3 ure dodatne pomoči. Uspešno je dokončal osnovno šolo.
Zopet smo srečna družina. Naš 15 letnik je postal samozavesten, vesel najstnik. Mirno pove svojim profesorjem v poklicni šoli, da naj se nikar ne čudijo ( tja se je vpisal s prav dobrim uspehom), raztresen je, pa grdo piše, ampak snov obvlada in nekoč bo inžinir. Počasi se daleč pride. Na poklicno je šel, ker je tam manj predmetov – na svojo željo. Program 3 +2 bo z malo sreče dokončal v petih letih, potem bomo videli kam nas pelje pot.

Vse tole sem ti napisala zato, ker si pri vseh teh dogodkih očitam to da sem sinu vzela 5 let otroštva. Tista leta ko sem si zatiskala oči, po cele dneve prepisovala zvezke, ga primerjala z uspešnejšimi povprečneži…
Njega, ki je poznal vse dele avtomobila preden so njegovi vrstniki ločili katro od mercedesa. Njega, ki je naskrivaj srfal po internetu v angleščini v 5 razredu (spi še vedno od 23-5 ),v šoli je imel takrat šipko 2 iz tega predmeta. Njega, ki se pri 15 ubada z moževimi knjigami o mehaniki, zraven pa bere pravljice ( zanj, najljubše leposlovje).

Čim hitreje poiščite pravo pot in odprite oči, tudi pot vašega sina je lahko lepa in posuta s cvetjem, ki ga bogati drugačnost. Preberi članek v včerajšni Oni na to temo.

Andreja,

sem prebrala, da ste doma blizu Ljubljane. V tem primeru bi vam svetovala obisk Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.

Vesela sem pozitivnih sporočil, ki ste jih dobili v šoli. To je namreč “ob prehodu” najboljša osnova, da se otrok čim hitreje in čim lažje prilagodi na šolsko okolje. Hkrati pa to govori v prid otrokovi situaciji v tem smislu, da težave izstopajo bolj v enem okolju kot drugem, kar pomeni, da najbrž niso generalizirane, torej ne toliko povezane z otrokovim stanjem, prej bolj z posebnostmi okolja.

Kar se logopeda tiče je njegovo delo pogosto v veliki meri povezano z usmerjanjem pozornosti, ritmom dihanja, govora ipd. Bolj iz tega vidika sem vam logopeda tudi svetovala.

Lep pozdrav
Francka

Še enkrat hvala za vaše odgovore.

Lep pozdrav!

Alergijo sem omenila samo kot eno, verjetno manj običajno možnost. To pa zato, ker predvidevam, da velika večina staršev ne pozna vseh njenih, včasih že kar pogubnih posledic.
Mislim sicer, da takšnih otrok, ki bi imeli reakcije kot naš, ni veliko, vem pa, da nismo edini. Ena od zdravnic mi je tudi dejala, da imamo srečo, da smo to sploh ugotovili.
Želela bi pojasniti sledeče:
Težave smo imeli tako v šoli kakor doma (pomankanje koncentracije, pozabljanje običajnih besed, nerazumljiv-nepovezan govor, miselna odsotnost, slab kratkotrajni spomin, nevključevanje oz. nezainteresiranost za vključevanje v skupino…), zato smo se po pomoč zatekli v Svetovalni center.
S testi je bilo ugotovljeno znižanje koncentracije do te mere, da so nam predlagali zdravljenje z Ritalinom. Ena od diagnoz je bila tudi hiperaktivnost in možnost za vključitev otroka pod “Zakon o otrocih s posebnimi potrebami”.
Odločitev smo prestavili na kasnejši čas.
V tem obdobju kakšnih znakov alergije nismo opazili. Ker smo želeli izključiti možnost kakšnega drugega vzroka težav, smo obiskali tudi nevrologa. Dobili smo cel kup napotnic, ena med njimi je bila tudi napotnica za alergologa (zdela se nam je najbolj nesmiselna), a so se ravno v času, ko smo čakali (4 mesece), pričeli kazati tudi prvi, “običajni” znaki alergije.

Zgoraj opisane težave, ki sem jih navedla so trajale več let, predno se je alergija pokazala tudi v svoji bolj prepoznavni obliki (s telesnimi težavami).

Potrjujem, da je preobčutljivost na določeno živilo ali skupino živil lahko vzrok za “čudno” vedenje (hiperaktivnost). Pri tem ne alergolog ne kdo drug ni našel oz.sprovociral alergijske reakcije na koži.
Naš fant je se pričel nenavadno vesti po jagodah, borovnicah in drugem jagodičju! Bilo je noro in mislili smo, da ima fruktozurijo. Na srečo so jo preiskave ovrgle. Sedaj redno jemlje nek homeopatski pripravek in PIKOVIT.
Prej sem mu dajala B-kompleks in je bilo tudi kar vredu.
Prijateljica, ki ima sina, katerega težave so skoraj identične težavam vašega sina, mu daje B-kompleks in vitamine, kar fantu zelo koristi.
Ampak vzrokov je lahko ogromno in dva otroka – tako mi kažejo izkušnje – nimata enake poti iz teh težav…
Prosim pa vas, da vedno ohranite interes otroka v prvem planu in se osredotočite na tisto, kar koristi njemu. Zato ni važno, ali je učiteljicamvšeč ali ne (pogosto so jim všeč tihi, vase zaprti otroci, ker ne delajo težav v razredu). SAj vidite, da trpi – ima izbruhe trme – in to pač lahko kaže samo na neko stisko, ki je ne more izraziti, ne?
Jaz našega fanta učim praktičnih spretnosti sporazumevanja, brez (veliko) pojasnjevanja (ker potem sploh ne sliši bistvenega), zakaj je to tako prav, in se tudi dobro obnese, torej ne besni več tako hudo.
Veliko uspeha!