Zdravo! Pišem, ker potrebujem mnenje osebe, ki na situacijo gleda z trezno glavo. Bom poskušala biti čim krajša.

Torej s fantom sva skupaj že 5 let. Začela sva hoditi, ko sva bila stara 18 let. In vrjetno vrjamete, da se človek v teh letih lahko zelo spreminja, izoblikuje. Zveza je bila vedno lepa in spoštljiva in vedno sva bila mnenja, da je to to in bova ostala skupaj za vedno. Kljub določenim razlikam in različnih pogledih na svet, ki se mi takrat niso zdele pomembne. Tudi živiva že skupaj (nekaj mesecev) in načrtujeva naprej skupno prihodnost.

Zadnje čase pa se mi razlike med nama zdijo vse večje, tako čuden občutek je. Včasih pomislim, da če bi si pri teh letih ponovno izbirala fanta se zanj sigurno ne bi spet odločila. Preprosto mu manjka nekaj lastnosti, ki so mi skozi leta postale bolj pomembne.

Zelo ga imam rada, hkrati pa se sprašujem ali je to tista navezanost iz navade ali je to to in je on pravi zame- Kakšna je sploh razlika??Vem da ni nihče popoln in ima vsak kakšne minuse. Ampak zakaj si lahko predstavljam veliko lepše in izpolnujoče življenje z (neznanim) “primernejšim” partnerjem …

Ali je to po toliko letih morda ravno nekakšna prelomnica v vsaki zvezi? Ko si partnerja že preveč navajen? Vaše mnenje mi ogromno pomeni, saj me tole vse bolj muči, prijateljicam pa se ne morem zaupati.

Spoštovani Zvezdica00872,

lahko razumem vaše razočaranje in nezadovoljstvo, ko po nekaj letih resne zveze in sedaj skupnega življenja s partnerjem, ugotavljate, če je to res to ali gre zgolj za navajenost eden na drugega. Zelo mlada sta se našla in še vedno sta mlada, občutja, ki jih doživljata, so pa kot pri starih, zdolgočasenih zakoncih. Kot bi v odnosu manjkalo živosti in je vse bolj neka rutina.

Opisujete, da je bil vajin odnos vedno spoštljiv in sta se imela lepo skupaj, kar je krasno. Verjetno opažate, da je še malo drugače živeti ves čas skupaj, v realnosti vsakdana, in da sčasoma zato pridejo pri obeh bolj do izraza osebnostne lastnosti,  zanimanja in interesi, komunikacija, pripravljenost za spreminjanje… Kot ste opisali že sami, ste v teh letih osebnostno zrasli, se malo spremenili in preoblikovali, kar je povsem normalno. Vprašanje je, če in koliko ter v kakšni smeri se je osebnostno oblikoval tudi partner. Ta razkorak med vama, ki ga opažate, in ki vas skrbi in čedalje bolj moti, zna biti vir problema tudi vnaprej, zlasti, če partner ni oz. ne bi bil pripravljen osebnostno rasti in delati na sebi in vajinem odnosu. Svetujem vama iskren pogovor o tem kaj vas moti, kako vi doživljate situacijo in kaj si želite oz. pričakujete od njega ter kaj je on pripravljen ali pa ne, delati v teh smereh. Priporočam vama tudi partnersko psihoterapijo.

Torej, odnos sam od sebe ne bo boljši, če ne bosta oba delala na njem. Ljubezen predpostavlja zavestno delo in trud, zaljubljenost pa se zgodi sama od sebe in tudi slej ko prej mine. Če so tam še majhni otroci, se pozornost precej preusmeri na njih, in partnerski odnos lahko za nekaj časa ostane malo v ozadju, vendar ta tema nezadržno udari na plano. Zato je danes veliko razhodov in tudi dela na psihoterapijah  nam ne bo zmanjkalo.  

V življenju je potencialno možnih več primernih partnerjev, ne le eden.  Kar sprašujete oz. si zamišljate, da bi bili z drugim lahko bolj srečni, je možno. Vendar bi bilo najprej dobro, da odkrijete kaj je to pogrešanje  in neizpolnjenost v vas in česa že niste dobili v primarnih odnosih… ter kaj lahko naredite sami, da bi se počutili bolj zadovoljni in izpolnjeni.  In če poveste partnerju, če je morda pripravljen na tem kaj narediti tudi on…  

Morda si lahko pomagate tudi s pogovorom s kako prijateljico, mamo ali kako žensko, ki ji zaupate. Najbolje, da ji poveste na način, da tako čutite, kar pa  še ne pomeni, da se razhajata, da pa si želite vedeti, če morda tudi druge mlade ženske doživljajo neko neizpolnjenost ob partnerjih in kako si pomagajo… Včasih je potreben tudi razhod.  Ta je lažji, dokler nimata otrok. Vedno pa je dobrodošlo delo na sebi, ki prinaša nova spoznanja.

Vse dobro vam želim.

Prav v teh letih sem spoznala partnerja v katerega sem se zaljubila do ušes in še čez. Bil je starejši, frajar, lep, močan in nor je bil name.

Kljub letom in temu, da bi on imel otroke že veliko prej kot jaz, je počakal, da sem bila tudi jaz stara dovolj. V tem času sva osebnostno zrasla oba. In še vedno sva skupaj pa je že skoraj 20 let sedaj. Ni bilo vedno lepo, ni bilo vedno potica, a ko rasteš se učiš. In ko zoriš daješ večji pomen prav sebi, če znaš to prav predstaviti partnerju in če je med vama ljubezen je to to. Pri 18ih sem bila zaljubljena punca, ki bi zanj storila vse, brez pomisleka. Sedaj pri 35+ sem ženska, ki ve kaj hoče. In poleg njega hočem tudi čas zase, tudi več denarja zapravim zase, določene stvari hočem za vsako ceno, spet druge se ne pritaknem. Partner pravi, da je sedaj veliko bolj nor name kot takrat in prav tako jaz.

Predlagam – ugotovi ali te rezultat njegovega zorenja moti toliko, da čez leta ne bi mogla živeti s tem? Če je zadeva banalna in jo je lahko sprejeti in imaš partnerja rada, veš da bo krasen partner in oče, potem se splača potruditi.

Draga Zvezdica00872,

svojega moža sem spoznala pri sedemnajstih. Moj prvi fant.

Nekje po štirih letih zveze so se v meni začela porajati podobna vprašanja, o katerih pišeš. A je on res pravi zame? A je prav, da sva še vedno skupaj? Da ostaneva skupaj “za vedno”?

In podobno kot pišeš ti, sem si takrat poskušala predstavljati življenje z nekim drugim, namišljenim partnerjem. V moji glavi je bilo lažje. Lepše. Bolj popolno. A je torej to znak, da bi se morala midva raziti?

Dolgo sem tuhtala in premlevala, čedalje več stvari, nekih malenkosti, me je začelo motiti pri njem. Večje zadeve, ki so me motile, pa so me začele motit tako zelo, da so se v glavi zdele nepremostljive in kot nek dokaz da pač nisva za skupaj. Da sva si preveč različna.

Ker sva si na začetku zveze obljubila, da se o vsem pogovarjava in da se bova še posebej temeljito pogovorila, če se nekomu kaj v zvezi z nama ne bo zdelo okej, sem mu zaupala svoje občutke. Najbolj presenečena sem bila, da je bil začuden in prestrašen, ko sem mu povedala o vsem tem. Bil je razočaran, da nisem povedala že prej, da bi lahko preprečil, da bi prišlo do tega, da se sprašujem, če sva res za skupaj. In med pogovorom sem ugotovila, da me je strah. Da me je neskončno strah… predati se človeku, ki ga ljubim. Zaupati in svoje srce dati fantu, ki je moj “dom” že odkar vem za ljubezen. Da se bojim, da nama ne bi uspelo. Da bi bila prizadeta. Da bi jaz prizadela. Da bi končala kot eden teh nesrečnih parov, ki so zdolgočaseni in navelicani drug drugega ali pa se celo varajo. Po tem pogovoru mi je bilo jasno, da ga ljubim zares. In da je odnos z njim na tisti točki pravzaprav odločitev. Zaljubljenost je minila. Zrela ljubezen pa zahteva pogum, odrekanje, prilagajanje, sprejemanje, razumevanje in še mnogo več. Zahteva tebe celega.

Kot je zapisala gospa Jerneja – v življenju je potencialno možnih več partnerjev. Na tebi je, da se odločiš, kdo od njih je vreden tega, greš z njim skozi življenje, da nosiš in vzgajaš vajine otroke, da z njim vsak večer legaš v posteljo, da svojo mokro brisačo obešaš zraven njegove, da se zjočeš na njegovi rami in da ga čakaš premočena do kosti pred zaklenjenimi vrati, ker ima muziko tako na glas, da ne sliši zvonca, se zaradi tega spreš z njim in nato pobotaš.

“… ali je to tista navezanost iz navade ali je to to in je on pravi zame- Kakšna je sploh razlika??”

Po mojem mnenju boš to izvedela, predvsem začutila, ko se pogovorita. Če je pravi zate, boš vedela. Boš. Zaupaj si. Po mojem mnenju v odnosih pride do prelomnic. Še posebej ko zaljubljenost zares mine, pa ostanemo čisto goli drug pred drugim. In ko začnemo skupaj stanovat. Pa se vidimo v vseh še tudi nenajboljših momentih (utrujeni, tečni, jezni…). Pa ko se rodi otrok. Prelomnice zagotovo so.

Vem da ni nihče popoln in ima vsak kakšne minuse. Ampak zakaj si lahko predstavljam veliko lepše in izpolnujoče življenje z (neznanim) “primernejšim” partnerjem …

Menim, da zato, ker si v tej fantaziji predstavljaš le lepe lastnosti tega namišljenega partnerja. Tvojo popolno verzijo. Ker ja, tako kot praviš, vsak ima minuse in s temi minusi se je treba soočiti in delati na njih, da postanejo manj negativni ali pa se celo spremenijo v pluse. In včasih je težko izpostaviti, da nas nekaj moti pri partnerju. Saj ne, da mu s prstom kažemo, kaj je narobe z njim. Ampak, da pa se oglasimo, kadar nas njegovo določeno obnašanje ali dejanje prizadene/zmoti.

Še tole bi dodala: na točki razpotja sem zaradi mirnosti najine veze sklepala, da sva skupaj iz navajenosti. Ni bilo drame, ni bilo nepredvidljivih razburkanj. Spontanost je postala bolj redka. In po pogovoru sva se zmenila, da jo bova ohranjala na področju intime in skupnih planov za romantične večere. Spontanost je tisto, kar je pri naju spet prižgalo iskrico strasti, da obujava občutke zaljubljenosti. In skozi leta je samo boljše in boljše.

Upam, da se pogovorita. To je najvažnejše. In na temeljih vajinega spoštljivega odnosa, vama bo to zagotovo uspelo.

Vse dobro ti želim!