Pozdravljeni,

sin je star skoraj 4 leta in že od čisto majhnega ima vedenje, ki si ga ne znam razložiti. Zelo nerad gre spat, že od nekdaj, občutek imam kot da se boji da bo kaj zamudil, je zelo zvedav otrok, energičen, živ… Zvečer bereva pravljico za lahko noč in ko je pri koncu začne noreti po postelji, skakat po sedežni in v takem posebnem stanju, smeji se ta čas tako vzhičeno, igrivo, vendar ne ve kaj dela in zato se običajno takrat kam udari, še hujši pa je moj strah, ko ga gledam, da bo padel iz postelje ali se udaril v omaro. Takrat mu ni dojemljiv za moje besede, prigovarjanje… To isto stanje nastopi pri njem npr. gremo se tuširat in začne bežati iz kopalnice, pa ga poskušam pripraviti, da se sam tušira in mi pogosto tudi uspe, ker to rad počne ampak v naslednjem trenutku pa že sledi to kar sem v prejšnjem koraku preprečila in govori “te bom polil s tušem” (sama ga nikoli nisem ali mu govorila kaj takega, niti mož) in meri vame, da me bo… Sploh ne vem kako reagirati, do njega težko pridem, ker nori, pa tudi če ga lovim vidim da je še huje, umiriti se sploh ne more… Poskušam s preusmerjanjem, če prej predvidim, da se to lahko zgodi, vendar ne zaleže vedno, poleg tega sem tudi sama včasih utrujena in nimam energije za aktiven pristop. Ko je bil star eno leto je imel navado, da ko je pojedel in je bil krožnik prazen ga je kar vrgel na tla (prvič nisem reagirala, potem pa sem imela različne pristope od tega da sem ga prijela in mu povedala, da to ni prav, enkrat sem ga rahlo po rokici, pa ni nič pomagalo, izkoreninili smo to šele pri kakšnih 2,5 letih, ko ga je mož bolj na trdo prijel v smislu, da ga je močno prijel za roko in mu odločno povedal, da to ni prav, dobil je tudi kazen naslednjič, zdaj pa je tako vedenje nadomestilo bezljanje).Ne vem ali imate kakšno idejo kaj bi to bilo in kako postopati v takih primerih. Drugače je čisto normalen fant in sodeluje. Malo sem že obupana, sploh zadnje mesece, ko je šel v skupino k starejšim v vrtcu je še hujše (bila sem tudi na govorilnih in pravijo, da ne vidijo nič posebnega, razen tega da se mu vidi da je edinec, da želi pozornost bolj kot ostali in da ga imajo otroci zelo radi).

Pozdravljena.
Ko sem tole brala, sem se najprej vprašala, če ima ADHD: motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. Vendar bi bila potem tudi v vrtcu težava. Če bi se tako vedenje nadaljevalo tudi v vrtcu in povsod drugod, bi bilo dobro preveriti, če gre za to.
Če pa se mu tak nemir pojavlja samo doma, je lahko več razlogov, zakaj se ne zmore umiriti. Verjamem, da je tudi za vas težko. Če gre za dinamiko v domačem okolju, potem bi imela za vas več vprašanj. Kakšno je vzdušje doma? Koliko tesnobe v vas prebuja njegovo vedenje? Se ob njem počutite nemočno? Koliko in kdaj se z njim ukvarja oče? Koliko gibanja ima čez dan? Ali bi morda lahko uvedla več strukture, kakšen nagrajevalni sistem? Bi ga morda večkrat lahko uspaval oče? Predlagam, da preberete knjigo Vzgoja brez drame in Celostni razvoj otroških možganov ter naj se mož čim bolj aktivno vključi. Za kaj več, bi se morali pa osebno pogovoriti. Lahko me kontaktirate [email protected].
Upam, da vam bodo tudi odgovori drugih v pomoč.
Vse dobro.