Kako pa to da si samski? Pa ne da si tudi sam polulanček?[/quote]

Je razlika ali si samski in zadovoljen ali pa samski, ki jamra in obtozuje vse povprek, ki da so krivi za to.[/quote]

Dec, ki zna argumentirati svojo prostovoljno samskost, ne jamra, ampak razlaga. tebi so verjamem, bolj domači tisti, ki iščejo, saj jim lahko palamudiš s svojimi nasveti.

Vidva s Stepnim volkom sta pač odvisna od ženske pozornosti, zato vama je nepojmljivo, d akdo živi izven tega. od tod vajin žolč nad takimi dedci.

Oboje je v bistvu napačno, ker daje moč odločitve drugemu (ženskam v okviru debate).

Moč mnenja drugih je, če se nenehno pokoravaš ali nenehno upiraš.. Tako tisti, ki stremijo k nenehni ženski pozornosti, kot MGTOW – ki pa je samo variacija na žensko pozornost.
V obeh primerih ženske determinirajo vedenje moškega.
Koliko je pa vredno tvoje življenje, če drugi odločajo o njem, so pa že antični misleci: “Recept za tragedijo je, da dopuščaš drugim, da vodijo tvoje življenje.”

Toda, ker smo ljudje socialna bitja (navkljub evropskemu poveličevanju “induvidualnosti”), to ni tako preprosto, kar pa je že Arthur Shoppenhauer lepo spravil v kratko basen o dilemi ježevcev:

Nenehna pozornost drugih ljudi (žensk) pomeni, da si sredi vsega tega legla “bodic”.. in če navidezno “greš svojo pot” (MGTOW) si dejansko osamljen – na hladnem.

Oba ekstrema sta napačna. Življenje je pa vmes. Za kar pa je potreben pogum.. ne beg (od žensk).

Ali kot je Thukydides zapisal: “Skrivnost sreče je svoboda in skrivnost svobode je pogum (biti ti).”

@general Glanzkopf

Ugibanje ni argument.
Včasih se da delati brutalne bližnice.. a ne vedno. Vaše so sicer čisto zabavne in jih preberem, če na njih naletim. Za kakšne vaše polemike z Modrim Valom in podobnike.. je pa škoda časa.

Skeptičen.. zanimivo.. ko smo ravno pri tem, je večina vaših komentarjev in tudi tem ravno takšnih, da ste lahko skeptični do samega sebe (če ste moškega spola in heteroseksualne usmeritve).
V primeru, da ste v sorodu z Zlatolasko (ali celo ena in ista osebnost), pa lahko skepticizem razširimo še malce širše.

Ampak to je ugibanje.. in ugibanje ni argument. Tako, da če bo kakšen zanimiv pogled, argument.. se še oglasim, drugače ima to toliko smisla, kot Modremu Valu pojasniti, kaj je to perspektiva.

Mene vzvišen odnos in teoretiziranje ne prepričata. Jazs em lahko skeptičen do samega sebe kolk hočem. A si jezen, ker mi nimaš česa svetovati?

Jaz v tem zapisu nič slabega nevidim, Moram priznati, da sm se vživela v ta zapis, ker sama se počutim enako….Vsi pametujejo,vsi nabijajo slbo vest ( otroci, fant…),pa pač na silo negre. Nebom si uničila svoja leta, da bom z nekom samo zato, da is ustvarim družino. Prav tako imam hobije, družim se še kar, hodim na treninge….ampak nekako se nič ne premika….vsi so ali poročeni ali pa takšni, da bi se mogla plaziti za njimi oz. delati kot njim paše. Ženska s svojim jazom, tega ne zmore….enakovredni smo!!

Pride dan ko se počutim, kot daaa je z mano nekaj narobe, čeprav je okrog mene veliko samskih fantov- vprašam se le zakaj so samski? Pri večini najdem odgovor….Kako bodo imeli resno partnerko, češe živijo pri mamicah, ki jim kuhajo, perejo, preoblačijo postelnino….mmm ,mogoče je enako pri tvojih ženskah….Tudi take obstajajo “princeske od očija”.
Pa ne rečem da so vse take,NEEE, mogoče nas zmoti izgled, mogoče se ne gibamo v krogih,kjer bi bili normalni partnerji……

Večkrat slišim pregovor: Bog ni pozabil nate, bog te preizkša…- vprašam se, koliko časa še?

Prijeten dan vsem,
Irisina

irisina, si pomislila da si tudi sama taka, kot jih opisuješ? Tako kot si ti razlagaš, zakaj so samski tipi samski, te najverjetneje enako ali podobno dojemajo tipi. Se vprašajo kaj je narobe s teboj, da si samska in se te ognejo. Glede na vse napisano si dobila občutek, da le nisi tako dobra roba kot misliš in to načenja tvojo samopodobo. To tudi pojasni, zakaj s tvoje strani tak odziv v sosednji temi.

Iskrenost do sebe in drugih. Druge poti za kvalitetno partnerstvo ni. Vse ostalo so izgovori.

Zakaj je tako tezko komunicirati na spostljiv nacin o stvareh, o nasih predpostavkah, namesto tega pa osebno prepucavanje in oznacevanje ljudi s slaba roba ipd.

Fuj, no.

Ta vecna tema, zakaj sem samski, zakaj ne najdem prave, zakaj naletavam na isti tip oseb… Mogoce morate spremeniti kaj v svojem dojemanju ljudi. Ko naletimo na izzive, je to zato ker moramo nekaj premakniti, obrniti na glavo ali kaj opustiti (svoja rigidna prepricanja, da nam “pripada” dolocen tip osebe npr.) Kaj ste nazadnje naredili drugace kot sicer? Koliko se znate prilagajati spremembam? Kako se soocate z neuspehi? Kaj storite, ko neka stvar ne pali pa ste ze veckrat poskusili? A naredite kaj drugace ali vztrajate pri istem?

Koliko ste zares odprte glave in date ljudem priloznost? Koliko priloznosti daste sebi? Izzivi so priloznost, da pobrskamo po sebi in se kaj novega naucimo.

Ženska v sosednji temi piše, da nikakor ne najde sebi primernega partnerja in je zato raje samska, v tej temi pa da ji samskost ne ustreza in kako dolgo bo še čakala na princa. Če je izraz slaba roba prehud, bom napisal drugače: naj si nalije čistega vina in sama s sabo razčisti, kdo in kaj. Zakaj je samska. Zakaj ne najde primernega partnerja. Kaj lahko ona nudi partnerju. Ker res ni primernega ali ker zgolj ona (pre)visoko leta, ima previsoke kriterije, sama pa je zgolj povprečna. Pri mnogih je težava ravno v tem, sami niso nič posebnega, za partnerja/ico pa iščejo nekoga oh in sploh. Dokler ne bo spoznala da lahko kvečjemu dobi nekoga bolj ali manj sebi enakega, bo samska.

V tem času so se morda stvari že spremenile. Ali pa ne.
Nimam nobenega pametnega nasveta. Mlad si, zdrav si, izobražen si, imaš službo, s teboj ni popolnoma nič narobe. Ljubezen se lahko zgodi, lahko pa tudi ne nikoli veš. V nič se ne moreš prisiliti. Življenje je tvoje. Samo to ti rečem: ne zapiraj se vase, pojdi v družbo, kamorkoli, ne samevaj doma. Stvari se zgodijo, ko si najmanj misliš.
Vso srečo ti želim. Pod prvo pa se mora človek navaditi biti srečen tudi sam.

Meni so skupni prijatelji mojega moža pred 17 leti pripeljali na dom. Pred tem sem hodila naokrog in iskala, imela veliko kandidatov, poskušala, hitro obupala, veljala za zelo izbirčno, pa noben ni bil pravi. Čakala sem njega edinega in bi rekla, da sva si sojena. Moj me je takoj prevzel in prežel, da se mi je zdelo, da ne bom preživela, če ne bova skupaj. Brez njega bi težko živela tako dobro kot živim, pa sem zelo samostojna ženska, me energetsko dopolnjuje, je nerazdružljivi del mene, je na nek način prisoten tudi ko ga fizično ni ob meni. Ta odnos mi daje energijo in moč, da lahko še cel kup ljudi “visi” na meni. Moj nadrejeni odkrito priznava, da se boji, da bi odšla in ne ve kako bo brez mene.
še bolj posebna pa je zgodba moje sorodnice. Njen mož se je moral potruditi, da je sam prišel do nje. jo je videval zjutraj na poti v službo – se nista poznala in ko jo je že nekaj časa gledal, si je sm pri sebi rekel, zdaj ali nikoli. Potem se je dokopal do njenih podatkov, do znanstva z njenim očetom, jo končno povabil na večerjo, še isti večer sta se zaročila in zdaj imata otroke stare že 40 let.
Vsi, ki iščete, umirite se kot najbolje zante, pustite, da vas vaš notranji glas vodi, potem pa bodite vztrajni, potrpežljivi, gibki in ciljno usmerjeni. srečno.