Pozdravljeni,

obracam se na dr. Barbaro in na vse, ki ste imeli podobno izkusnjo, morda potrebujem le prave (tolazilne) besede, ki mi bodo spravile misli v red.
Stara sem 38, porocena, 2 otroka (4, 6 let). Od nekdaj sem si zelela se 3. otroka, vendar mi je moz ze ob 2. nosecnosti dal vedeti, da si ga on ne zeli. Vsa ta leta sem potihem upala, da se morda premisli ali pa da se bo morda zgodila “nesreca”…in zgodila se je. Z vsakim dnem, ko je menstruacija zamujala, sem bila bolj vznemirjena in odlasala s testom, ker sem bila obenem tudi presenecena nad tem, kar se je zares zgodilo. Po 8-ih dneh zamude je moz vzel vajeti v svoje roke, kupil test in seveda bil je pozitiven. Ostal je brez besed, hodil je po hisi kot en mesecnik, jaz sem ostala skoraj brez zraka, tresla sem se vsa, ne znam opisat kasno cudno ozracje je bilo v sobi. Po kaksni uri sva spregovorila v prid temu, da otroka obdrziva.
Naslednji dan pa se je v meni vse obrnilo – ne vem vec ali sem res pripravljena se na 3. otroka.
Zdaj ko sta moja2otroka ze precej samostojna, ko lahko skupaj kot druzina pocnemo ze veliko stvari (kolesarimo, izleti v hribe, smucamo…) in navsezadnje imam vse vec razpolozljivega casa tudi sama zase, vse to me nekako vznemirja. Spet bo treba cez tista kriticna 3 leta, ko se posvecas samo otroku in izgubljas energijo. In na koncu vsega – prav epo se imamo zdaj v 4, nic nam ne manjka in lahko recem da smo srecna druzina.
In kot da to zgoraj se ni dovolj, sem ravno zdaj, ko sem zanosila dobila sluzbo (sem bila 4 leta doma).
Tudi moz je bil nekako zaskrbljen zaradi enakih razlogov – kako bova zmogla 3 otroke tudi ob dejstvu, da nimava nobene pomoci (babic, dedkov…za vse sva sama), vendar se je nekako poizkusal sprijaznit z dogodkom. Naj omenim, da iz financnega vidika nekako naj ne bi bilo tezav se za enega otroka.
Potem pa je moz videl mene, da sem bila v teh dneh popolnoma izmucena in vse prej kot navdusena. Vceraj mi je namignil na to, da dobro premisliva ali otroka odbrzati ali ne. Ob misli na to ne morem zadrzevati solz, zbegana sem, ne vem kaj naj. Tako sem si zelela se 3.otroka in da se mu zdaj odpovem? Kaksne posledice bo to imelo na moja prihodnja obcutja?
Moz je malo skepticen tudi glede razlike let med otroci (5 in 7 let), ne vem ali je to sploh razlog za odlocitev?
Vem pa, da bom na vsezadnje imela zadnjo besedo jaz in kakrsna koli ta bo mi bo moz stal ob strani.

Hvalezna bi bila kakrsnekoli tolazilne besede in seveda opisa podobnih zgodb, obcutij in dejanskih razpletov.
Ne bom sprasevala po nasvetu, ker vem da je odlocitev samo najina.

Hvala

Lepo pozdravljeni!

Kaj ste si predstavljali z željo po tretjem otroku? Kako ste si predstavljali vašo “tri člansko” družino? Kakšna so bila vaša prva občutja ob nosečnosti? Vam je pomembnejše vaše občutje ali občutki drugih?

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Pozdravljeni!
Moja izkušnja: res da sva z možem načrtovala večjo družino, sva se tudi odločala za 3. dlje časa. Ob vašem porodu sta bila sinova stara 7 in 5 let. Ker imamo še deklico, naj povem, da je naše največje sonce. Fanta sta že toliko večja, da razumeta, ni ljubosumnih izpadov, sta ponosna brata, zaščitniška, jaz sem že izurjena glede dojenja, nege, skrbi za otroka. Me kar strese, če pomislim, da je ne bi imeli. Je bila nosečnost naporna ob dveh otrocih, a mi je hčerka vse povrnila, jaz pa dajem njej ljubečo mamo. Lp