24 ur na dan hrana
se ne spomnim kolikokrat sem si obljubila, da bo jutri pa vse drugače. ampak dnevi ko se prenažiram se kar ponavljajo, sploh jih noče biti konec. vedno znova se vrnejo. zdaj mi je še bolj hudo, ker sem se zredila v enem letu za 15 kg, lahko si mislite kako se počutim ko imam 70kg, pri 163 cm. pa se sploh ne ustavijo. jaz pa namesto, da bi kaj naredila pa še bolj žrem in nikamor več ne grem, nočem, da me kdo vidi. sram me je.
povrhu vsega pa sem stara 26 let, se vam ne zdi, da bi morala biti pri teh letih malo bolj pametna. ja. tudi jaz tako mislim, ampak…
Drago dekle,
takih in podobnih ljudi je veliko, niste edina, ki ne morete iz zacaranega kroga bulimije. Lahko si prebere stara pisma na forumu, kjer jih zares veliko. Poti iz tega je vec, predlagam vam, da si poiscete strokovno pomoc. Lahko se ogalsite pri svojem zdravniku in prosite za nasvet, lahko direktno pri psihiatru, ki se ukvarja tudi s temi motnjami:
v Ljubljani na Polikliniki, Njegoseva 6, na KOMZ na Zaloski 29,
tudi v drugih psihiatricnih ambulantah, ce niste iz Ljubljane.
Obstajajo tudi samopomocne skupine, o tem je ze veliko na forumu.
Ceprav je tezko, je pomembno, da dobite nekje podporo in pomoc, kako se bulimije resiti.
Predvsem pomembna bo prva stopnicka, da prenehate s stradanjem in zacne uzivati 5-6 rednih normalno velikih obrokov dnevno.
Iskreno vam zelim, da zberete moci in se obrnete po pomoc,
Marija Anderluh
Draga Lizbeth!
Popolnoma te razumem. Tudi sama sem to prenešala 18 let, oziroma se s tem še vedno bojujem. Sram, občutek manjvrednosti, občutek, da vsi vidijo moje kilograme. Tudi sama sem se pred leti naenkrat zredila za več kot 15 kilogramov. K sreči sem kasneje shujšala, ko sem se zaljubila, ko sem dobila novo službo,…Zdaj zadevo kar obvladujem. Bila sem tudi na svetovanju, vendar je to dolga borba. Še vedno delam na sebi, še vedno se borim. Želim ti veliko sreče in močno voljo!