Pozdravljeni vsi!

Ni ga človeka, ki nebi imel težav…upam, da ne bom predolg. =)

Sem fant, star 20 let. Vsakodnevno se spopadam za groznimi paranojami in napadi panike.
Moje otrošto je bilo zelo čudno – v njem ni bilo starševske ljubezni.
Imam zelo problematičnega očeta, kateri me je stalno fizično in psihično uničeval – alkohol.
Mama ni nasilja nikoli preprečila – nad njo se ni znašal nikoli.
Letos sem postal študent in sem se preselil iz vasi v mesto.
Svoje otroštvo počasi pozabljam, vendar moje telo pravi drugače (srce razbija, mravljinci po hrbtenici…)
Nimam punce imam pa prijatelje, kateri ljubijo moj humor, vendar jih zelo malo vidim.
Sam z sabo se konkretno ukvarjam že dobrih 5 let – neuspešno.
Probal sem tudi z psihologom (1x) in telefoni za pomoč mladostnikom (3x) – začasno olajšanje!
O vseh mojih problemih, vprašanjih, paranojah in strahovih, vam lahko napišem debel roman.
Stanje se kdaj malo poboljša, a nato spet udari val konfuzije.
Najhujše pa je, ko se pogledam v ogledalo – sem lep fant, vendar se v ogledalu ne prepoznam (moj zunanji videz ne odseva duše, katera me pelje v propad). Se ne drogiram in ne pijem.

Zakaj mislim, da nebom nikoli srečen?
Zakaj se vedno sprašujem, če je celoten svet okoli mene le iluzija?
Zakaj nevidim lepih stvari in razmišljam samo bedarije: obstoj človeka, revolucija, ki pelje v napačno smer, Zemlja, Vesolje, gravitacija, dihanje, vid, reflekcija ogledala, in kako lahko obstajo vse reči sveta.

Zelo se sekiram kako mi grejo leta življenja v prazno, zaradi starih spominov…vendar jim ni konca.
To je bilo zelo zelo na kratko. Če se slučajno najde kdo, ki pozna zadevo in tudi ”zdravilo”, katero bo učinkovalo naj prosim lepo pomaga. =)

Hvala in lep pozdrav!

Pozdravljeni,

Slišim, da ste doživeli veliko neprijetnih dogodkov. Kot pravite vaše telo ne pozablja otroštva – pomembno je, da v primernem okolju predelate travme ali konflikte in tako na nek način za seboj pustite svojo preteklost.

Morda vidite v tem trenutku življenje v slabi luči, vendar ste še mladi in imate pred seboj še dolgo pot, življenje polno čudes in zanimivih izkušenj. Predlagam vam, da poizkusite s psihoanalitično psihoterapijo. Pri psihoterapiji ne gre za enkraten obisk ali čudežno zdravilo, ampak za proces, ki je lahko relativno dolgotrajen (več mesecev oz. let), vendar temeljit in je dobra popotnica za celo življenje. Kvaliteta življenja se lahko izboljša, vendar nekih zagotovil ni mogoče dajati – to pa še ne pomeni, da ni možnosti.

Lep pozdrav,

Hvala vam lepa za te prekrasne nasvete =)

Glede na moja premlevanja zgodovine mi zraven zdravljenja ostane še vseeno veliko lepega:
brat, moja domišlija, umetnost za katero delam, neprestan humor v družbi in še marsikaj.

Pomoje me je tole leto študija povsem uničilo in na novo izklesalo…

…vsa slaba občutja, katera mogoče ne bodo izgina do konca življenja pa bom pretvoril v nekaj lepega, nekaj ustvarjalnega – mogoče vseeno ni bilo tako slabo, da so grdo in trdo ravnali z mano, bom vsaj vedel, da tako nesmem vzgajati svojih otrok! Upam, da mi rata.

Sedaj, ko gledam na sebe prvič v življenju so stvari takoj drugačne. Prej sem cele dneve jokal in razmišljal o drugih, kako umirajo, kako nimajo za jest, ne za oblečt, da bolehajo in se starajo…
…ampak pomoje, če res hočem zaživet, moram veliko gledati na svoje življenje in več toliko na življenje drugih. Konec koncev pa sem vseeno srečen za tiste ljudi, ki so imeli lepo otrošvo =)

Odpirajo se mi nova življenska poglavja, otroštvo je bilo prvo, katero je bilo kot grozljiva knjiga, nesmem več BIVATI ampak moram začeti ŽIVETI! =)

Upam, da bom v bodoče na življenje gledal v tej luči s katero svetim na tem forumu!

Lep pozdrav in Hvala za upanje!

Pozdravljeni,

Življenje nam postreže z lepimi in težkimi trenutki in oboji lahko v nas rodijo nekaj lepega. Izkušnje nas izklesajo in če znamo življenjske dogodke videti kot pomembno izkušnjo, lahko iz česarkoli potegnemo dobro – pa čeprav v tistem težkem trenutku to težko vidimo.

Ena od naših pomembnih nalog je lahko ravno to kar opisujete – da ne bomo ponavljali negativnih družinskih vzorcev in jih prenašali naprej na naše potomce. Da bomo toliko prizanesljivi in na tem svetu opravili svojo dolžnost – se naučili iz svojih izkušenj in po svoji vesti empatično ter etično ravnali z ljudmi in naravo.

Želim vam veliko pozitivnega razmišljanja še naprej in sreče na vaši poti.

Hvala za vaše zaupanje in lep pozdrav,