Pozdravljeni,

zanima me kakšna je razlika med klin.psihologim in psihoterapevtom?

zanima me tudi ali je vedno vzrok psihičnih “težav,stanj,..” nekje v preteklosti našega življenja oz.ali to vedno povzroča nek dogodek ki ga nismo predelali v preteklosti (zavedno,nezavedno)?

Kaj pa v primeru (v mojem primeru), da je socialno anksioznost imela tudi babica in sem to “podedovala” od nje? potem to ni “klic na pomoč iz naše podzavesti” zaradi nekega dogodka ampak je preprosto to v genih? Potem psihoterapija ne bi pomagala,saj ne moremo preko genov?

Lep dan še naprej

Pozdravljeni Pika,

hvala za vaše sporočilo.

Klinični psiholog s pomočjo psiholoških postopkov in tehnik (pogovor, opazovanje, psihološki preizkusi itd.) poskuša razumeti in opisati posameznikovo doživljanje in vedenje, njegovo osebnost, njene močne plati in odklone, medtem, ko (psihoanalitični) psihoterapevt skuša omogočiti posamezniku samoraziskovanje, razreševanje konfliktov in/ali travm in je tudi opora ob težkih trenutkih. Psihoterapevtsko zdravljenje poteka skozi govor in odnos. Glavna razlika je v tem, da je psihoterapija zdravljenje, psihologija pa posameznika raziskuje.

Če je nekdo klinični psiholog to še ne pomeni, da ni tudi psihoterapevt, saj lahko opravijo dodatno izobraževanje. Obstaja več različnih psihoterapij – psihoanaliza, psihodinamska, geštalt, sistemska, vedenjsko-kognitivna itd. Med seboj se razlikujejo v načinu dela in ciljih v terapiji.

Vsak človek ima svojo gensko zasnovo, to popolnoma drži, vendar to še ne pomeni, da nas nekaj zagotovo definira. Gre za nagnjenost (ali na drugi strani naravna odpornost), ki pa ne pomeni nujno, da se bo to tudi izpeljalo. Tudi če bi bilo res, da je npr. socialna anksioznost popolnoma dedna, to še ne pomeni, da ne bi mogli skozi življenje ali s psihoterapijo spremeniti ali bolje rečeno izoblikovati drugačnega načina funkcioniranja.

Sem vam odgovoril na vprašanje?

Lep pozdrav,

Najprej hvala za tako hiter odgovor.

Sprašujem vas zato, ker ne vem kakšen je vzrok mojim težavam (soc.anks.) in edino kaj bi lahko bil razlog so geni.Zato sem vas vprašala če je vedno vzrok za težave nekakšen dogodek iz preteklosti ki ga nismo obdelali?

Že dolgo se odločam za psihoterapijo. Slabo leto že obiskujem klin.psihologa (od tega pol leta srečanja z skupino,oboje 1x mesečno). Psihologinja mi je na individ.urah rekla, da mogoče ne bi bilo slabo da bi začela tudi s psihoterapijo (sicer jo opravlja tudi ona,ampak je prezasedena in ima omejeno št.ljudi).Omenjala mi je nekakšnega “pripravnika-študenta” v tem in tudi ceneje bi bilo. Za študenta dvomim, da se bom odločila,saj me je strah, da bi povzročil še večjo zmedo v moji glavi ter da ni dovolj usposobljen in strokoven…Čutim pa, da potrebujem pomoč,saj se mi zdi, da se mi stanje samo slabša..

Moje težave pa so: socialna anksioznost (izogibanje,občutek sramu,…zadnje pol leta intenzivno farbanje), različni strahovi (pred drogami, pred zdravili,…še nekaj jih je)…social.ank mi najbolj onemogoča normalno življenje v vseh pogledih. Pred prb.5,4 leti sem imela tudi nekaj paničnih napadov…Vse to traja že prb.6,7 let…stara sem 23 let.

Ali je možno, da se z psihoterapijo stanje še poslabša? Ali je vedno potem boljše?

Lep pozdrav

Pozdravljeni Pika,

možgani so tisto področje človeka o katerem vemo ljudje najmanj. Nekaj je, kar imamo v zavesti, medtem ko se večji del skriva v nezavednem. To pomeni, da velikokrat morda niti ne vemo kaj na naše počutje ali vedenje dejansko vpliva. V vašem primeru lahko velja isto – če ne veste kakšen je razlog za vaše počutje (občutek sramu, zardevanje, panični napadi itd.), to še ne pomeni, da ni nekega vzroka. Vzrok nedvomno obstaja, le poznate ga ne.

Kot nobeno drugo zdravljenje, tudi za psihoterapijo ni možno reči kakšen bo uspeh. Predvsem je odvisen od vaše angažiranosti – volje in vztrajnosti, da hodite redno in pogosto na srečanja ter govorite o stvareh, ki vam gredo težko z jezika. Vi ste tisti, ki dajete gorivo za proces psihoterapije. Težko rečem, da je lahko še slabše, vendar ni izključeno, da se v kakšnem delu procesa lahko počutite tudi slabše, vendar je to del poti do izboljšanja.

Psihoterapija je lahko velika investicija v življenje, katere sadove pobiramo skozi celo življenje, seveda pa ne dela čudežev.

Sem vam odgovoril na vprašanje?

Lep pozdrav,

Hvala za odgovor, in ja, ste mi odgovorili.

Mislim, da glede volje in vztrajnosti ne bi bilo problema pri psihoterapiji. Tudi moja psihologinja je enkrat komentirala, da misli, da bi mi uspelo, saj sem zelo iskrena do sebe.
Čutim, da potrebujem intenzivno terapijo, saj mi je 1x na mesec občutno premalo in še to delava bolj na reševanju vsakodnevnih težav, in čisto nič na vzrokih težav.

Kaj je normalno, da me je strah psihoterapije? (v glavi se mi podijo misli kot so: ali bo potem slabše, ali bom odkrila kaj bolečega kaj sploh nevem da se mi je zgodilo, ali bom zmogla,….)

Jasno mi je, da je proces psihoterapije sigurno boleč in da se stanje lahko poslabša med psihoterapijo za nekaj časa. Mogoče imam takšne dvome (da bo mogoče na koncu psihot.še slabše) zato, ker odkar obiskujem psihologinjo (da ne bo pomote-ona je super), se mi je stanje glede soc.anksioznosti kar poslabšalo, sposobnost spopadanja s tem pa se mi je malo izboljšala (vem, ni logike 🙂 ) (strahovi so se tudi malenkost izboljšali).

In samo še nekaj vas vprašam: Ali ste že imeli vi osebno kakšen primer soc.ank. in je na koncu psihoterapije bilo veliko boljše?(saj vem,različni ljudje,različni vzroki,..ampak vseeno?)

Opravičujem se, ker vas toliko “gnjavim”, vendar mi vaši odgovori res ogromno pomenijo.

Lep vikend

Pozdravljeni Pika,

razumem vaš strah pred psihoterapijo in je tudi normalen. V psihoterapiji lahko spoznamo o sebi in drugih veliko novega in to ne pomeni samo dobro, ampak tudi stvari, ki smo jih sami sebi prikrili. Da se podamo na takšno pot je potrebno veliko poguma in lahko rečem, da se za psihoterapijo odločajo pogumni ljudje. Slišim, da ste tudi vi ena izmed teh.

Omenjate, da odkar obiskujete psihologinjo se vam je stanje glede socialne anksioznosti poslabšalo, sposobnost spopadanja s tem pa se vam je malo izboljšala. V tem je lahko neka logika. Lahko, da je psihologinja delala zgolj na simptomih – vaše soočanje s simptomi – in ne na psihodinamiko, ki vpliva na čustva, obnašanje, odnose, zavest in nezavedno. Obstaja več različnih vrst psihoterapij oz. terapij in vsaka ima svojo vlogo, cilje in načine dela. Priporočam vam, da poizkusite s psihoanalitično psihoterapijo.

Socialna anksioznost je le eden izmed simptomov, ki se pojavijo zaradi neprimernega soočanja z vsem, kar nam je prinašal in nam še vedno, naše vsakdanje življenje. V psihoterapiji lahko ti simptomi hitro izginejo ali se zmanjšajo, vendar to ni pravilo in ni možno napovedati kako bo psihoterapija potekala. Pomembno je tudi vedeti, da s tem, ko simptomi izginejo, delo na sebi še ni nujno zaključeno, ampak da je to lahko dober začetek.

Hvala za lepe želje.

Lep pozdrav,

Ker vidim, da delujete v Ljubljani bi vas prosila za priporočila glede mariborskih psihoanalitičnih psihoterapevtov.

Hvala za vse.

Lp

Pozdravljeni Pika,

velja, prosim pošljite mi email na [email protected] ali pošljite zasebno sporočilo in vam bom posredoval kontakt kolega iz Maribora.

Lep pozdrav,