2 obletnica
Danes mineva dve leti od najtežje preizkušnje v mojem življenju.
Ob 16. uri sem morala v 19. tednu roditi svojega prvorojenca, fantka.
Dve leti sta minili,a je moja bolečina še vedno zelo močna in ne verjamem, da bo kdaj izvenela.
Nočem razmišljati, kako bi moje življenje zdaj izgledalo, če bi sinek živel. Verjetno bi živela brezskrbno z manjšimi skrbmi in se ne bi kaj dosti brigala za stiske soljudi.
Sinek pa me je naučil, kaj pomeni žalovanje, bolečina, tolažba in toplina sočloveka. Kaj pomeni OBJEM, se tudi zaveš šele v stiski. In izgubila sem strah pred smrtjo, globoko pa sočustvujem z vsemi žalujočimi.
Drage mamice, bodite še danes z menoj kot ste bile doslej.
Vas objemam.
Frida
Ps. Gumic takih in drugačnih pa je žal veliko okrog mene. To so moje prijateljice in celo moj dragi se kdaj spremeni v Gumico in hoče mojo žalost instant odpraviti. Špelina, dobro si ji napisala. Pravico imamo žalovati in da nam je hudo kolikor dolgo hočemo.
Draga Frida, danes bom praznovala tvojo obletnico skupaj s tabo. Vem, da je težko in obenem vem tudi, da lahko zelo pomaga, če se zavedaš, da je s tabo veliko ljudi, ki te imamo radi. Še več: gremo skupaj s tabo skozi vse.
Tudi jaz sem izgubila mojega fantička, ko sem bila približno toliko noseča kot ti. Mogoče mi je tvoja bolečina zato toliko bližja.
Posebej tebi namenjam tole pesem Srečka Kosovela – naslov je Sredi noči.
Sredi noči, ko bori vzvršijo,
ko se drevesa iz sanj prebudijo,
kadar gre veter čez polje,
se prebudi moje srce.
Med mesečino se polje svetlika,
topol, jagned in trepetlika
tiho šepečejo preko polja
z nekom od onkraj sveta.
Sobice večnosti vse so odprte,
duše naše več niso potrte,
zlati odsevi sijejo k nam,
čutiš, da nisi več sam!
Tvoj angelček ve, kako zelo ga imaš rada in bo danes le zate v veter zašepetal, da je ponosen nate.
Mislim nate in te močno močno objemam.
Frida 1, sočustvujem s teboj, ker vem, da danes še posebej boli… na dan pridejo spomini, gledaš na uro in čakaš, podoživljaš in bi najraje odšla k njemu….. Tudi jaz sem rodila 15.56 in vem, da bo 07.10. težek dan zame. Upam, da veš, da tvoj sin in ti nista sama, ti imaš nas, ki te razmumemo in ti stojimo ob strani, tvoj sin ima ob sebi angelčke vseh mamic tukaj na forumu in ostalih po svetu. Nekoč draga moja bomo vsi zopet skupaj…..
Z mislijo nate
Monka
Draga Frida! Prvo obletnico smrti moje hčerke sem doživljala veliko bolj žalostno, kot sem pričakovala. Tudi meni se zdi, da me bo spomin nanjo vedno bolel. Še vedno so dnevi ali obdobja, ko svojo žalost komaj prenašam. Pri tem mi pomaga tudi misel, da nisem sama v tej žalosti. Drži se, Frida-jutri bo nov dan! Topel in velik objem ti pošiljam tudi jaz.
PS. Glede gumice pa: Večini ljudi (tudi prijateljem) se niti sanja ne, kakšno bolečino mora premagovati mati (tudi oče), ki izgubi svojega otroka. Zato jim ne gre zamerit glede njihovih neumestnih besed. Vendar pa je prav, da ostale ljudi spomnimo na to, da tudi otroci umirajo in da starši za njimi žalujemo. Dejstvo je, da so naši otroci bili tu z nami (in to več mesecev in ne le tistih nekaj dni po rojstvu) in zato bo spomin nanje večen, kot je večen spomin na vse druge pokojne (oziroma še bolj).
Draga Frida 1
Ko si ti v bolečini rojevala svojega otročička, so meni zadali ponovni udarec, ko so potrdili diagnozo bolezni moje deklice. Zato čutim vso bolečino skupaj s teboj in prižigam svečko za tvojega sončka in zate, da boš zmogla.
Želim ti pogum jutranjega sonca, ki kljub bedi tega sveta vzide vsak dan znova in vedi, nisi sama!
Včasih je pogum že to, da hodiš in se ne ustaviš.
M.
Hvala vam ženske za besede tolažbe. Same veste, da ti že ena sama beseda, en objem, stisk roke, ublaži bolečino.
Danes že lažje diham in živim.
Včeraj sem bila na pikniku, kjer sta ostali dve družini imeli male otroke. En fantek je bil podobne starosti kot bi bil najin prvi fantek. Pomagala sem si tako, da sem si zamislila sebe pred obema izgubama, ko mi je pač bilo vseeno, če so vsi okrog mene imeli otroke, jaz pa ne. Malo sem se sicer bala vprašanja: kaj pa vidva? A nihče ni nič vprašal.
Tolaži me prav tako misel, da imava malo muco, ki jo lahko že teden dni malo cartam.
Sva se pa na samo obletnico, na pokopališču sprla z dragim. Joj, kako je bilo hudo, kako sem tulila. Je dejal, če se mi zdi to ok., da še dve leti po izgubi prvega sinčka jokam za njim, da sem na internetu ipd. Sem mislila, da ne slišim prav. V njem ni več bolečine, on samo še razmišlja za vnaprej.
In sem se spet morala zagovarjati in objasnjevati kako je s tem žalovanjem kot velikokrat prej raznim mojim prijateljicam Gumicam, Sijonkam ipd. To mi je pobralo veliko energije, kaj ko pa sem zelo potrebovala podporo okolice, pogovor, tolažbo…
Žalosti me to, da ne dopuščamo drug drugemu žalosti. Česa nas je strah?
Zase vem, da tudi pred mojo izkušnjo, nisem nikomur solila pameti, da mora potivno zamišljati in podobne navlake. Jaz sem pa tega slišala toliko, da se mi že koža naježi, ko spet čujem: saj bo!
Vsaka naša izkušnja je individualna. Sama vem, kako je, če izgubiš enega otroka in kako hudo je še potem, ko izgubiš še drugega. Na bolečino najbrž vpliva tudi dolžina nosečnosti in če se otroka razveseliš.
Vem pa tudi, da bolečina ob izgubi otroka ni primerljiva ne z izgubo službo, ločitvijo, osebnimi krizami ipd.
Tu gre za žalovanje, ki ni kriza, ampak naraven proces.
Prijateljice, morala sem si malo oljašati dušo, mi je spet lažje. Želim vam lepo nedeljo, naj vas sonček pogreje.
drage mamice, globoko sočustvujem z vami vsemi…
morda tudi sama malček sodim med vas, bi pa želela povedati nekaj: frida, povsem razumem tvojega moža, saj je moja izkušnja čisto enaka: moški (večinoma) potegnejo črto in ne razmišljajo za nazaj. jaz menim, da se na ta način lažje spopadejo s svojo bolečino. enostavno odmisliti, ne govoriti… in potem je, kot da se niti ni zgodilo. meni se je enako dogajalo tako ob bolezni mojega pikeca, kot ob abortusu, ki so mi ga naredili v 10.tednu, ker je bilo izvenmaternično.
prepričana sem, da se gumica ne zna prav izraziti, se bojim, da boste tudi mene narobe razumele. če bi jaz sama vseskozi premlevala, kaj se je dogajalo, bi verjetno že znorela. zato sem sprejela kar se je zgodilo in poskušam ne misliti na to. na enak način preboloevam smrt moje mamice.
nočem reči, da nimate pravico žalovati, seveda jo imate… hočem samo povedati, da nekateri žalovati niti ne moremo, ker nismo dovolj močni,da bi prenesli. čeprav se pri sebi tolažim, da sem sprejela, sem v resnici odmislila.
meni to pomaga…
Kako mi je to znano: odmislila, ne pa sprejela-prebolela.
Teh stvari nikoli dokončno ne preboliš!
Zakaj bi pa drugače še in še prihajali tako žalostni dnevi, ko umrlega otočička prav čutimo ob sebi in kako ob tem krvavi srce, ker ga ne moremo objeti!! Pa je toliko dnevov, ko se nam zdi, da je že vse mimo, da smo veseli, da smo preboleli…in potem spet pridejo solze…