2 leti in popolnoma “sesuta”
Najprej naj povem, da bo med temi prazniki 2 leti kar se je rodila in potem čez 3 dni umrla moja punčka. Mislila sem, da že kar dobro prenašam nosečnice in dojenčke in majhne otroke. Pa me je danes čisto odneslo.
Danes je prinesla sodelavka, ki je na porodniški, v službo pokazat svojo punčko. Prišla je tudi v mojo pisarno. In z njo tudi moje sodelavke in veselo so čebljale, kako je luštna, pa lepa, pa kako je lepo oblečena, pa…. In to je kar trajalo in trajalo (ne vem mogoče samo moj občutek). Mene je pa tako začelo stiskati, kot da se bodo stene pisarne name zrušile in srce mi je razbijalo in začela sem se potiti, in vse kar sem spravla skupaj je bil kvazi nasmešek in nisem se upala niti ust odpret, ker sem čutila v grlu cmok in bi se začela v tistem trenutku jokati. In mislila sem si zdrži, samo zdrži. In naraščal je v meni strah, in samo bala sem se, da me bo katera pogledala. Pa me na srečo ni, ker so vse občudovale punčko.
In čim so odšle sem zdirjala v stranišče in že po poti so me zalile solze, in ko sem se zaklenila, me je imelo, da bi začela tuliti. Srce mi je razbijalo 100 na uro in začela sem se tresti kot bi imela vročino in na polovico glave se mi je zdelo, da čutim hladne mravljince. In najraje bi umrla.
In nisem zdržala več v službi. Vzela sem persen in šla domov in doma potem še eno močnejšo tableto za živce. In ko bo učinek te popustil bom vzela še eno. In ne vem, če bom v kratkem zbrala pogum in jih nehala jemat. Ker je enostavno prehudo.
Bila sem prepričana, da sem zdaj pa že res šla čez cel cikel žalovanja in da me take situacije več ne vržejo s tira. Pa sem se zmotila.
Verjetno je pripomoglo tudi to da se bliža obletnica, pa gledam približno toliko stare otročke, kot bi bila stara moja, pa se sprašujem kako bi bilo, kakšna bi bila, kaj vse bi že počeli skupaj, pa me potem realnost potolče, ker sanjam. In me je strah, če bom sploh imela kdaj otroka, ker zdaj v drugo nikakor ne morem zanositi in z možem hodiva okoli zdravnikov za neplodnost, pa še rosno mlada nisem več. Kaj če je to moj edini otrok? In ne morem se s tem sprijaznit in ne morem nič narediti, da bi bilo drugače.
Vem, da se vse skupaj zmedeno bere ampak jaz moram to napisati. Mogoče, ko bom videla napisano, mi bo kaj bolj jasno, ker me res zelo boli in zmedena sem tudi.
LP, Luc
Luc
Najprej moje sožalje!
Ni zmedeno, prav je da napišeš kaj čutiš!Tudi mene sesuje, marsikdaj pa je minilo 17 let, 16, let….., 6 mesecev…Izgubila sem nekaj otrok, imam jih, pa nimam nobenega in sesuje me, dostikrat!
So boljši in slabši dnevi in sprejela sem to, ker drugače ne gre, me pa čedalje bolj sesuje, takrat ko me!Nismo superženske, smo samo mame s strtim srcem in praznega naročja, ki ne zmoremo premagat bolečine in nikoli je ne bomo zmogle, umrli so nam otroci!Zmoremo pa veliko drugega, zmoremo o tem govorit, zmoremo se smejati, uživati v družbi, se veseliti dojenčkov(včasih bolj, včasih manj-razumljivo!!!) in predvsem zmoremo živeti in se boriti dalje in to nas dela velike!
lp
pa mirne noči
škratek
Draga Luc!
Nič čudnega, da te je sesulo! Tudi mene, po skoraj sedmih letih, občasno kakšna situacija totalno vrže iz tira, četudi mi je Bog ob prehudi preizkušnji poslal nove možnosti in sedaj je lažje, ko imam ob sebi bratca in sestrici male prvorojenke, ki je sedaj s tvojo hčerkico tam nekje…
Kaj naj ti rečem – iskreno mi je žal in dobro te razumem! A ne obupaj, po obletnici bo mogoče malo lažje, srčno upam!
Pozabiti in preboleti pa ni mogoče, vsak dan “je treba na novo začeti” (Pavček) in vztrajati!
Želim ti, da bi se ti kljub vsemu uresničila tvoja največja želja! Res iz srca!!!
Pa upam, da v tej bolečini nisi sama!!!!
Srečno!
Vidka Pitka
Dober dan vsem, ki iščete in iščemo nekakšno tolažbo na teh straneh. Mislim, da nam je vsem skupna ,,tolažba,,
Ko živimo iz dneva v dan in slišimo za taksno in drugačno tragedijo si mislimo, to pa je daleč proč od nas. In, nenadoma udari tudi med naše drage. Takrat pa smo sesuti in dotolčeni do tal. Imeti otroka je nekaj najlepšega. Ko pa ga izgubimo, je nekaj najhušega…
Tudi sam sem junija 2004 izgubil sina edinca (na dan valete),osem mesecev kasneje pa še ženo…Zato vem kako se počutite.
Mladi, glavo pokonci, tega ne boste nikoli pozabili, lahko pa poskusite znova.. tudi sam sem na precepu kaj še narediti s svojim življenjem..
Tablete vrži proč, pojdi v naravo, med prijatelje, spoznaj nove ljudi..
Srečno vsem….!!!
lp. Janez-Žan
