18.2.07 bi imel 55 let – očka moj!
V nedeljo bi praznoval svoj rojstni dan. 55 let. A si odsel. Samo deset dni po rojstvu tvoje druge vnukinje si odsel tiho, brez slovesa. Nisem se imela možnosti posloviti od tebe. Ko sem prišla k tebi si bil že v komi in čez nekaj ur si se poslovil. Odsel si. Moj prijatelj, moj zaveznik, moja vecna opora. Pogresam te vsak trenutek, ko te ni. Svet se je sesul v prah. Po težki bolezni si odšel med angele. Vem, da je bilo to zate najbolje. A bolečina ostaja. In ogromna praznina… Pogrešam Te očka moj!!! Tvoja Maja
Maja!
Najprej ti izrekam iskreno sožalje. Verjemi, točno vem kako se počutiš.
Moj oče je tudi pred kratkim umrl, začetek decembra. Sicer sem ga videla, ko še ni bil v komi, ampak takrat se nisem poslavljala, takrat sem verjela, da se bo izmazal, da bo preživel.
Slovo je bilo nekaj ur pred smrtjo, po 19-dnevni komi in ne morem ti povedati, kako zelo sem hvaležna, da sem imela to možnost. Povedala sem mu vse, kar sem mu želela – da ga imam rada, da naj ne skrbi za nas, da se bomo zopet srečali, se zahvalila za vse in mu zaželela srečno pot. In vem, da je vse to slišal. Če ne čisto zemeljsko, besedo za besedo, je pa zagotovo razbral pomen in začutil mojo ljubezen. Preprosto vem, da je.
In tvoj tudi.
Drži se,
Petra