EN VELIK PODPIS…..

sama sem hči takih staršev in se podpišem !!marsikaj sem tudi sama zamočila in vem da bom še v življenju vendar ko se izgubi nek odnos se izgubi…in če nista obe strani prprauljeni pogladit stvari, razpucat potem je tko kokr je….

Bolj se ne bi mogla strinjat.

Dragi starši, v svojih otrocih imate ogledalo! Iz lastnih izkušenje vam lahko zagotovim, da boste želi to, kar ste sejali. Zamislite se, čeprav je že marsikje prepozno!

Bolj se ne bi mogla strinjat.

Dragi starši, v svojih otrocih imate ogledalo! Iz lastnih izkušenje vam lahko zagotovim, da boste želi to, kar ste sejali. Zamislite se, čeprav je že marsikje prepozno![/quote]

– za Morskega galeba in ostale, ki zagovarjajo tezo, po kateri žanješ, kar si sejal .
A ste ve v fazi setve ali že žanjete? Če še sejete, potem ne morete preveč modrovati.
Tam okoli 15-16 se pogosto zgodi, da se znajdete v isti hiši z nekom, ki je bil še včeraj vaš otrok, zdaj pa ga skorajda ne poznate. Preskok je hiter in nepredvidljiv. Včeraj še odličen dialog, danes tišina, včeraj odziven, danes revolucionaren ali mrk in vase zaprt.
Marsikateri starši so prepričani, da dobro sejejo, vsaj trudijo se na tem; pa jih taka sprememba čisto povozi, verjemi!
Ni čisto vse odvisno od vzoje pa odnosa; še najboljši odnosi se včasih na hitro sfižijo enostavno zato, ker je pubertetnik dal možgane na pašo – da ne bo pomote, to je čisto naravna stvar. (o tem obstaja več knjig, ena ima naslov “how our teenagers think” – se mi zdi, samo ne vem, ali je prevedena.)

Kaj pa, če s hčerko v enem od mirnih trenutkov sklenete kompromis – med tednom doma, če opravi svoje obveznosti, je lahko od petka do nedelje pri fantu. Kot so že svetovale zgoraj, naj bo zraven tudi fant, da oba prevzameta odgovornost za svoje odločitve.

Uuuu, jaz žanjem, zato se upam trditi iz lastnih izkušenj; dočim se pa moja mati glih ne more hvaliti. Iz trme in ravno zato, da se zgodovina ne bi ponavljala, sem se veliko delavnic udeležila v zvezi s prijateljstvom, vzgojo, koliko in v katerih primerih pomagati, kako usmerjati…. Ti tečaji so bili izvedeni na podlagi izkušenj staršev. Meni je bilo všeč,ker je bilo glih kontra od načina vzgoje moje matere.

Point je v zaupanju. Pa ne od 15. leta, ampak od 1. leta dalje. Tekmovanje kdo bo koga z lažmi okrog prinesel in ovratnico zategoval, ne vzdrži v nobenem primeru.

V tvojem zadnjem odstavku se pa strinjam. Življenje je en sam kompromis. Če bi avtorica posta vsaj približno šla v to smer, uspeh ne bi smel izostati. Torej ta problem je rešljiv samo v primeru, da vsaka stran v začetku popusti za mišji lulek. Ko bosta končala šolo, se pa naredi inventuro. Če sta se obe strani držali dogovorjenega, se še malo popusti, če ne, se bonitete vzamejo.
(Itak se bodo morale, če ne bo uspešno končana šola).

Preživljati je otroke treba, o tem ni dvoma!
Vendar se da preživeti tudi v gumijastih škornjih, delovni obleki in z vampi in ričetom na krožniku. Za vse ostalo se je treba malo prilagoditi in izpolniti kakšno “željo” tistemu, ki te preživlja!!!
Postavi pogoje in naloge hčeri in sebi! Seveda se jih MORATA držati obe, sicer ugodnosti odpadejo!
Čisto preprosto je!

To da se hči obnaša kot se, je jasni dokaz, da sta kot starša nekje hudo zajebala. Otrok očitno ima že nek razlog, zakaj se ne čuti pripadno družini in to ventilira z grožnjami o odhodu k nekomu, ki je le reagent njenih čustvenih vzgibov. V bistvu je tujec, a se ona z njim počuti boljše. O družiski integriteti ne ve nič, saj ji nihče ni pokazal. Ti pa še vsa ponosna praviš kako bi najraje udejanjila svoj bes in ji pomagala spakirat. Jojojoj… še ena cifra v neskončni vrsti bedakov, ki se bodo na smrtni postelji spraševali zakaj ni nikogar blizu.

zanimivo smrklja ti grozi in jezika, ti pa ji še kar daješ €. ni čudno, da te ne jemlje resno. pomojem pa bi bilo dobro, če se pogovoriš tudi z njenim fantom. predlagaj naj za vikend večkrat ostane pri vas. pride v petek in gre v nedeljo. hčerka bo bolj zadovoljna, ti pa tudi ker se bo umirila. ampak tvoj cilj ni zadovoljiti njene neumesne pritožbe nad življenjem (kot bo ona mislila) ampak naslednje – hčerki povej, da je lahko pri vas ampak mu more med tistim časom (oz. sebi in njemu) prati, pospravljati sobo, pripraviti za jest in pomiti posodo. v glavnem vse kar bi počela, če bi živela na svojem. seveda to ne pomeni, da boš igrala hotel njej in njenemu jebaču ampak naj lepo kupi svoj prašek, hrano ki jo bosta jedla ali pa prispeva kakšnih 20€ za vikend paket in mirna bosna. med počitnicami pa jo spusti za kak teden k njemu. naj počne isto. človeka namreč najbolje spoznaš, če preživiš več časa z njim. tako ne bosta poznala le dobre stvari ampak tudi slabosti. če bo lena in se ji nič nebo ljubilo jo 100% nebo dolgo gledal. največ parov gre narazen ravno po kakšnem letu do dveh, ko zaljubljenost mine in vidiš človeka kakršen res je. ker je tvoja mula totalno razvajena dvomim, da se bo veza obdržala. ona je navajena nekoga, ki ji bo ves čas rit odnašal in postavlja fanta na piedistal, ker vidi v njem samo dobro in je “samo njegova princeska”. ker pa dvomim, da mu študentski proračun dopušča tudi filanje riti razvajene smrklje bo kar hitro prijokala k mamici. potem bo videla kako je dobro doma in, da ji nikjer drugje ne bo tako prizanešeno z vsem. to bo sicer trajalo dlje kot preprosta prepoved tega in onega ter pakiranje njenih kovčkov ter adijo, ampak bo dolgoročno boljše vplivalo na vajine odnose. v primeru, da pa bo situacija postala še bolj neznosna pa seveda pride v poštev načrt A – se pravi pakiranje kovčkov dan po njenem r.d. pa če bo takrat imela izpade ali pa ne. povej, da si uslišala njeno željo in ker je polnoletna jo ne misliš več prenašati. začni pakirati in jo postavi pred vrata. pokaži, da misliš resno. če se bo naredila ubogo in začela izgovarjati ji povej, da bodo zdaj veljala tvoja pravila, ki jih lahko ali sprejme ali pa odide. ampak, da jo nebi slučajno sprejela nazaj vsakič, ko ji bo zagustilo. naj rešuje probleme sama. bodi ji na voljo za pogovor in nasvete, pod nobenim pogojem pa jo ne sprejmi nazaj dokler ne boš videla, da je trdno odločena, da pride in spremeni svoje obnašanje. se pravi najprej poskusi na lep način, šele potem pa strogo. v nobenem primeru pa ne odstopaj od svojih stališč. tu ni vmesnega odgovora in pogajanj z njo. začni delati kar bi že zdavnaj morala – VZGAJATI. pa veliko sreče!

Se strinjam s vse jasno in FN FAL. Ne mores sedaj, v tem odbobju samo pluvat na otroka, ce si ga pa v taksnega vzgojil. Tvoj otrok je vendar plod tvoje vzgoje! Kot stars, pametna, odgovorna in ODRASLA OSEBA Z IZKUSNJAMI, bi moral znat, se znat prilagajat, vsakrsnemu otrokovemu obdobju, tudi muham in tudi temu, da pride cas osamosvojitve. Eni hocemo to zelo hitro (tudi jaz sem), drugi pa se pri 40.tih cepe doma pri mamicah in jih ne premaknes.

Mene nobena palica ne bi zadrzala doma, ma kaki. Tudi zapret eurcke je neumnost, ker ji po zakonu pripada tako otroski dodatek kot PREZIVNINA obeh starsev, hkrati so stipendije najvisje za otroke ki niso vzdrzevani itd! Neumnost torej, ker na koncu bo tamala financno vec potegnila zase kot ima sedaj.
Raje nezen pristop do nje, se z njo pogovarjat, ji dat obcutek da je najpomembnejsa, da je vredna, da je doma vedno topel dom zanjo, ji ne ocitat napak, je ne nadirat, ne grozit, ne ponizevat. Saj se se sama isce in ne ve kaj bi. Ve le to, ocitno, da ji doma ni lepo. Lepo pa niso samo zahteve – vsi starsi jih imamo, ampak moramo tudi nekaj dat. Se je meni zgodilo, da sem izgubila zaradi svojih obveznosti in vrtenja okoli svoje precudovite osebnosti (phhh) za en moment stik s svojo hcerko. Ko sem po naklucju enkrat nekaj njenega gledala, mi je postalo tako zal, da sem mogla jokat. Kako nisem spoznala prej, kaksne tezave ima, da je pubertetnica, da ima tudi ona probleme, je nesigurna in .. da mene nikjer ni bilo. TAKOJ sem se zacela z njo ukvarjat, se ji posvecat, ji zaupat in ona se je odprla meni. Na sreco mi je uspelo, ampak … kaj bi bilo, ce bi tistega ne nasla…. Izgubila bi jo. Ker mi vec ni zaupala, ker sem videla, da je imela svoj svet, svoj nacin, celo svojo simpatijo – jaz pa nisem imela pojma.
Upam da se vec ne zgodi. Vse poraze bi prezivela, a tega ne bi, ce bi po lastni krivdi “izgubila” svojega otroka.
Meni se ni dalo pucat in cisto nic delat doma – danes pa itak moram vse in tudi pocnem vse. Da nisem kot mlada mi ni zal, itak nisem nic zamudila. Zakaj eni starsi tako tezite s temi zadevami in sodelovanjem v gospodinjstvu? To so vendar VASA gospodinjstva! Lahko otroci pomagajo in lepo je, vendar se jim lahko tudi zahvali. Moji meni pomagajo, ampak jih ne obremenjujem. Ker pac izhajam iz sebe takrat. Za vsako stvar ki mi pa POMAGAJO (ja, otroci nam pomagajo, partnerji pa ne pomagajo, ampak morajo SODELOVAT !! – ne pa da dosti mamic in atekov zahteva od otrok pravicnega sodelovanja v gospodinjstvu, moski pa le tu in tam pomagajo in smo ze vse babnice hvalezne, aloo. OBRATNO JE TO !!!), se pa lepo zahvalim in jih pohvalim. Pa sta ze v puberteti. Ampak konec koncev je to MOJE gospodinjstvo, jaz sem tu sef, veljajo moja pravila, torej je tudi najvecja odgovornost na meni. Da sem pa dober vzgled, moram zal tudi najvec postorit. Otroci ne morejo postekat, kaksne odgovornosti in koliko dela ima ena odrasla samostojna oseba, ker hvala Bogu se niso tega okusili – smo pa mi zato izkusili otrostvo, mladost in se uspeli osamosvojit.
Ce hoces, da otrok sodeluje v gospodinjstvu, moras s tem zacet pri 7ih letih, ne pa ko so “dovolj stari” – dovolj stari so – za koga? – za nas odrasle. Ampak to ne gre. Tudi nismo vsi za vse bili. In jaz sem bila npr. itak v puberteti najbolj lena, ne pa da bom pucala doma. Kaj me pa brigajo drobtine na pultu, mene niso motile, ali prah, ma kje, se videla ga nisem! Pustite otroke dihat. DIHAT !!!!
Zivljenje je itak dovolj tezavno.
Uporniski otrok potrebuje ljubezen, toplino, varnost, harmonijo in mocno ozadje. Ne pa agresije, zalitev, prepira, posmeha, ocitkov – to ga se samo oddaljuje od starsev in se se bolj izgublja.

Jaz bi naredila vse, da se hcerki priblizam, pogovarjam z njo, greva kam skupaj, jo spoznavam kolikor se da. Fant je zanjo ocitno beg od nerazumevajocih starsev. V njem je nasla razumevanje in toplino ki je nima v starsih.
Ne je na silo zadrzevat, ampak na lep nacin se pogovorit, najt neke skupne poglede in resit problem skupno. Pri 17tih VEC NI OTROK, ampak zal, se tudi ODRASLA NI. Ni boljse kot srat, poskrbet, da najdes svojega otroka?

Mislim, da si vajina hči, v resnici, ne želi oditi.
Naj vas tega ne bo strah.
Potrebuje ljubeče starše, pri katerih se bo počutila varno – meje so potrebne, čeprav se upira.

Imam 17 letnico doma,zato te avtorica razumem ,da je s temi puncami,,hudo,,saj se trudiš celo življenje in vzgajaš,potem pa pridejo leta ko podivjajo hormoni in pogovor sploh ni mogoč,starši samo ,,težimo,,smo neumni in nič ne vemo.Tudi naša je bila čudovita deklica-prijazna,komunikativna,delavna,vljudna-kar naenkrat se je spremenila v mačko ki samo še piha,sika in zavija z očmi…upam ,da hormončki popustijo in ,da pridemo spet na isto valovno dolžino.Rada bi ji bila mati in prijateljica ampak ona trenutno ne želi nič od tega! Vzgoja je zelo težka in najbolj pametujejo tisti ki nimajo svojih otrok (so najbolj pametni)!

Se je uredilo?

Joj ne kompliciri prevwc nadzora in ukazovanj pelje do upora ne kompliciri lepo se pog z njo ce nima dobrih ocen to je ubistvu njena stvar js bi ji postavila mejo le do te mere da naredi solo ce misl jit naprej na kksn dobr faks mora sama dojet da se bo mogla bol potrudit

To je največji problem da se ujčka najstnike. Če je kje depresija ali bipolarna motnja, naj se to prvo pozdravi, drugače pa jaz sem samo čakal da odrastem ker nisem prenesel kak me odrasli kontrolirajo in nasploh družba ponižuje. Pa kaj če sem celo noč igre igral? Kot odrasel sem tudi na računalniku celi dan in ni nič slabše. Dobre ocene? Za koga? Z ekonomsko šolo si komaj zaposljiv. Naj kar gre k fantu in bo že našla svojo svobodo.

Še nekaj. Ko je mene družba okoli mene zbadala kak sem zabit in tisto in drugo pa se mi posmehovala, se jaz nasploh nisem zavedal da sem imel najhujšo obliko depresije, taki ki še v 30 letih bi rabil tablete. A odrasli več kot otroka krivit ne znajo. Koliko se še jih more obesit za Dravo preden se kaj spremeni??? Ja, mi res nič ne znamo ki nimamo otrok. Smo pa enkrat bili otroki pa ti zdaj lahko rečemo kaj je narobe.

Ali da je pritisk staršev ali pa 17ka hoče prej odrasti. Če je drugo jo podpiram, če pa prvo pa bejžte nekam z vašimi ocenami ko na koncu avtomehanik več zasluži kot pa kaki zlati odličnjak.

Pozdravljeni,
brez zamere ampak tudi jaz sem stara 17 let, sicer pa nimam fanta. Ker ste mama nepolnoletne hčerke menim, da vi odločate kam gre in zakaj, sploh pa bi morali če bi bili bolj odgovorni to preprečiti. Moja mama z mano nima težav, ker mi ne dovoli zvečer na zabave,…to me zelo moti. Je pač odgovorna mama ki jo skrbi zame. Menim, da hci pri 17 letih ne bi smela od doma. Pač sebe si niti ne predstavlajm bit tok nezrela. Svetujem vam da jo malo omejite, ne pa preveč.
lp

Od 16.leta ona je že mlada odrasla oseba.
Ima pravico da voli, dela izpit za avto, dela preko študenta.

Torej, če seksa s fantom, potem lahko začne skrbeti zase; od staršev dobi osnovo za šolo, po šoli pa..študentsko delo in živi pri fantu.
Kaj pomeni; nič več finančne podpore ali dostopa do domačega hladilnika.

Ko bosta dva in lačna..bosta ali zapela in začela biti odrasli osebi ali pa bosta šla narazen in bo živela zopet doma.