No ja, če se redno šola mora dobivati do dopolnjenega 26. leta preživnino. Verjamem, da ni enostavno, a res ji reči, da lahko gre. Dobi preživnino in sama skrbi zase. Ob tem pa povej njenemu fantu, da zdaj on prevzema vsaj moralno odgovornost za nepolnoletno dekle. Pa vprašanje, če se lastniki tega študentskega stanovanja strinjajo, da se vseli … Ampak predvsem naj sama poskrbi, da bo vse pravno formalno urejeno, če je že tako odrasla. Naj poišče vse informacije, kaj mora ukreniti pred selitvijo in naj stvari izvede … Zelo velika je možnost, da bo ostala doma, ker bo ugotovila, da tako zelo odrasla tudi ni … Če pa zmore in uspe, si vzgojila izredno samostojno dekle, kar pa nikakor ne more biti slabo.

Do njene polnoletnosti ji ne bi dovolila oditi. Bi se pa z njo in fantom usedla in se o vsem dogovorila. Če jo ti vzdržuješ in imaš rada pa ja ne more delati še vse po svoji glavi. S fantom se imata pa lahko rada tudi če ne živita skupaj. Tako sem vzgajala jaz in dobila sem potrdilo da kar v redu.

Pravi oče naj jo parkrat čez rit.Stara vzgoja se najbolj obnese, ne pa danes ko je vse dovoljeno.Zato pa je mladina vsa podivjana in ponorela.[/quote]

Ja, seveda, še hitreje jo bo odcernala. Jaz imam pa občutek, da so starši precej ponoreli, ko mislijo, da 17letniki ne znajo živet brez njih, namesto da bi jih naučili samostojnosti.

Lahko ti rečeš, da pač doma demokracije ni, dokler jedo tvoj kruh, si ti diktator, ko boš pa jedel njegov kruh, bo pa on diktator, če bosta kupovala kruh skupaj, bo demokracija.

Lahko pa postane otrok sam svoj šef, ampak mu moraš povedat, da pot nazaj ne bo lahka.

demokracija gor ali dol, dokler otrok hodi v srednjo šolo ima čisto dovolj dela sam s sabo in s tem, da bo enkrat imel primerno izobrazbo. In ne, ne primerno, da že takrat živi sam, v to me ne bo nihče prepričal. Verjetno moje razmišljanje potrjuje tudi dejstvo, da velika večina srednješolcev vseeno živi doma.

Nisem brala ostalih postov, samo prvega.

Vprašaj se, kaj ti je bolj pomembno – kateri od vas v tem fajtu ”zmaga” ali da najdete nek kompromis in nek nov način sobivanja. Če boste vztrajali vsak na svojem bregu, se zna zgoditi, da jo bosta res izgubila (in glede na leta je po eni strani malo večja možnost, da bo zavozila, ni pa nujno) in ker sta starejša in modrejša (oz naj bi bila), je vajina naloga, da jo naučita razrešiti tudi tak težji konflikt.
Drugače pa ja, mislim, da je pri 17ih že dovolj prisebna, da ve, kaj hoče in ima pravico do tega, da se vedno bolj samostojno odloča in konec koncev tudi naredi napake iz katerih se bo nekaj naučila. S tem pač postanemo bolj samozavestni in izkušeni. Tisti, ki so dlje v vatki, pa pač kasneje in z višjim davkom.

Poskusite se posesti vsi skupaj.
Torej tudi njen fant. Mogoče samo nametava, da bo odšla. Njega bo pa kap, ko bo prišla s kufrom.
Poleg tega se v študenta ne more kar vseliti, ker bodo še fanta vrgli ven, če ju dobijo.
Naj se zjasni kako in kaj, naj skalkulirat stroške (najemnina, ki ne bo ravno študent je zelo zelo oderuška), hrano, knjige, oblačila….in ugotovi, ali lahko in ali želi s tem preživeti.
Če misli da bo, pa naj gre. Pravzaprav bi bilo krasno, če se osamosvoji in ne bo doma do 40 leta igrala damo, kot to počno nekateri. Če boste lahko naredili en tak miren , razumen dogovor, bo za vse krasno.

Fant ni v študentu ampak v študentskem stanovanju privat.

Lahko ti povem, kako je bilo z mano.

Že v prvi letnik srednje šole (15 let) sem šla od doma, pa ne v internat ampak živet k ostareli znanki, kar je pomenilo, da sem morala za vse poskrbeti sama in nihče me ni nadzoroval. V petek sem hodila domov, v nedeljo spet nazaj. Kosilo sem nekaj časa imela v šoli, ampak potem mi ni več ustrezalo in sem raje kuhala sama.

Ko sem bila v četrtem letniku, je v isto mesto prišel študirat moj takratni fant. Zadnje tri mesece, sva skupaj živela v stanovanju v najemu. To je bilo obdobje opravljanja mature. Naredila sem jo z odličnim uspehom, v šoli je bilo vedno vse v redu, na GU me je razredničarka vedno hvalila mami in res nikoli nisem počela neumnosti.

Ne gre zdaj za to, da se hvalim, povedati ti hočem nekaj drugega. Fascinirana sem nad tem, kako zelo mi je zaupala moja mama. Zdaj imam sama družino in tri otroke in si vedno govorim:”Otroku moraš zaupati, samo tako bo zmogel!”

Upam, da poznaš svojo hčer. Tudi, če se odseli, kje pa piše, da je s tem kaj narobe, da bo zavozila, in da to pomeni, da jo pošlješ iz svojega življenja. Najprej sama pri sebi razčisti, ali dovolj poznaš sebe (ker boš morala tudi ti to preboleti), svojo hčer (gre samo za muho, ali je sposobna tako živeti) in njenega fanta (je luftar ali redno študira, prihaja k vam na obisk, da si ga lahko spoznala?).

Starost otroka, ki se osamosvaja je manj pomembna kot to, kako si otroka do tistega trenutka pripravil na življenje. Jaz imam z mojo mamo še vedno super odnos, prav tako pa zaradi zgodnjega “življenja” s fantom nisem “propadla”. Kasneje sva šla narazen (čez nekaj let), ampak na tisto obdobje imam še vedno zelo lepe spomine.

Je čisto vseeno – jaz bi punco res posedla (magari naj pride res še fant) in čisto mirno
poskušala dopovedati obema, kaj tak korak pomeni.
Jasno naj ji bo, da ne more iti “malo probat” – da če gre, naj gre za vedno in začne skrbeti
sama zase.
Takile zelo dobro poznajo svoje pravice – privlekla ti bo argument, da si jo dolžna preživljati
do 26 leta (če se šola) – reci ok, jaz ti lahko dam 150 evrov mesečno, več ne dam, si zasluži
sama – bivališče ji nudiš doma…če ne želi živeti doma, je pa njen problem, torej ji plačaš
samo hrano.
Vprašaj fanta, če je pripravljen plačevati vse njene stroške, ki jih sama ne bo mogla
pokrivati….
Naj ji bo jasno, da se ne hodi “po zaloge” v domač hladilnik ali špajzo, da si sama plačuje
telefon, internet, izlete v šoli, cunje…naj se zaveda, da bo morala ob šoli še kaj delat, če bo
hotela imeti dovolj denarja…da to pomeni, da spakira kufre in ti da ključ od stanovanja…ker
ni več pri tebi doma…
Ker ona si predstavlja, da bo šla na en sam žur in zabavo k fantu, ko bo pa zmanjkalo
denarja in čistih cunj, bo šla pa domov….jok brate, odpade.

Jaz bom pa pogledala obratmo. Imam pač dva fanta doma.

Če bi moj otrok študiral in bi mu jaz plačevala bivanje v stanovanju sigurno ne bi hotela da bo namesto študija bil za varuško.

Študij in skupno življenje zahteva zrele osebe, ki ob izdatni podpori staršev lahko uspe.

Kaj si le misli nehvaležna smrklja, dokler si ji brisala rit si bila pa dobra zanjo. Do njene
polnoletnosti si ti njen šef in te mora ubogati pa, če ji je to prav ali ne.
Če ji boš zdaj popustila jo ne boš več obvladovala in ti bo samo še bolj zagrenila življenje!
Ne pusti se ji izsiljevati, ko pa bo polnoletna pa tako sama odgovarja zase naj se preseli.
Povej pa ji naj ne hodi potem domov jokat, ko jo bo njen dragi frend napumpal in odslovil.

Hahahha, lepo te prosim, no! Ravno take floskule rabi ena uporniška 17-letnica, kot je “dokler sem ti brisala rit, sem bila pa dobra zate” in “ubogala me boš in boš ostala doma, pa konec”…, pa bo magari v svojo škodo pobasala kufre in šla, samo da ti pokaže, da ti LAHKO nasprotuje, če hoče. Še šolo bo pustila in se nalašč zaposlila in postala “neodvisna”, samo da ti da vetra. Sicer je res, da bo trpela in videla, da se je zafrknila, ampak nazaj pa ne bo prišla, če je le dovolj trmasta. Sicer lahko odmahneš z roko in rečeš, kaj me briga, naj dela kar hoče, ampak kot starša te bo pa le žrlo, da tvoj otrok deluje v nasprotju z zdravim razumom samo zato, da ti kontrira.

Po moje je najbolje tako, kot so rekle dečve zgoraj. V redu, če želiš iti in je to tvoja želja, zakaj ne. Vendar moraš vedeti, da boš morala biti od takrat naprej finančno samostojna. Najbrž si boš morala najti kakšno delo ob šoli, če te fant ravno ne misli preživljati. Seveda se pa lahko odločiš, da greš, in jaz te bom podprla, ne glede na to, kako se boš odločila. (podpora bo seveda le moralna, nikakor ne finančna:)) Če si premisliš, si seveda vedno dobrodošla doma, seveda pod istimi pogoji kot doslej (obveznosti doma itd.).Odločitev je tvoja.

Tako je rekla tud moja znanka sviji 17-letnici in punca je šla k fantu. Stanje je pa zdej tako, da noseča je že, polnoletna pa še ne.

Tako je rekla tud moja znanka sviji 17-letnici in punca je šla k fantu. Stanje je pa zdej tako, da noseča je že, polnoletna pa še ne.[/quote]

Hehe, tega pa mati ne bi mogla preprečiti z ničimer. Še najmanj s tem, da jo na silo zadrži doma, če si imel to v mislih. No, razen če bi jo čez noč dejansko zaklenila v sobo, čez dan pa spremljala povsod, kamor bi hčera šla.:)

škljoc
Re: 17 letna hčer hoče k fantu

15.04.11 12:42
pa kaj ste malo smešni tu? 17 letnica naj kar gre? Pa saj to je otrok, ki hodi še v srednjo šolo. Me zanima koliko liberalni bi bili, če bi šlo za vašo hčer!

Sicer ne vem, v kakšnem svetu živite, da imate take predstave (17 letnice so že cele “babe”, ne pa otroci!!!, moj sorodnik je odšel v Ameriko na začetku prejšnega stoletja s 16 leti, pa je vseeno uspel) – s 1. majem se odpre veliki nemški trg in punca naj vstopi v odraslost, v Sloveniji ji to ni in ne bo omogočeno.

Evo, na hitro tri osebe, na katere se lahko obrne vaša hči za pomoč:

Slovensko govoreči odvetniki v Nemčiji

Robert Simoncic, Rechtsanwalt

Kurfürstendamm 36, 10719 Berlin

Tel.: 030/889217137

Fax: 030/889217135

info(at)rs-rechtsanwalt.de

Majda Pečovnik, Rechtsanwältin

Rotlinstrasse 6

60316 Frankfurt na Majni

Tel.: 069/444548

Fax: 069/447766

pecovnik(at)t-online.de

Virginia Nemet, Rechtsanwältin

Neugasse 2, 88131 Lindau

Tel.: 08382/9896749

Fax: 08382/9896759

nemet(at)kanzlei-lindau.de

http://www.kanzlei.lindau.de

Viel Erfolg, Radoveden

Očitno ste si dovolili da vam je odnos že tako na psu, da ena drugi grozite, kaj bi….

Kaj če bi se vsedle in obe iskreno ena drugi povedale, kaj pričakujete druga od druge? 17letnici pa res ne rabiš več pamet solit glede ocen, izhodov, ure prihodov? Če je bila prej vseskozi aktiven član gospodinjstva, potemtakem tvoja mlada dama še kako dobro ve, kdaj se hodi domov, ko so naslednji dan obveznosti in da se komot kak dan v tednu tudi sprosti in uživa, da je v skupnem gospodinjstvu potrebno sodelovati, delati, prispevati.

AMpak tudi ti, kot mati, moraš vedeti, da tudi ona rabi neobremenjen odklop, da rabi prosti čas, da rabi malo svobode, zaupanja, iskrenih pogovorov s teboj, tvojih objemov, ljubezni….

Tako je rekla tud moja znanka sviji 17-letnici in punca je šla k fantu. Stanje je pa zdej tako, da noseča je že, polnoletna pa še ne.[/quote]

Hehe, tega pa mati ne bi mogla preprečiti z ničimer. Še najmanj s tem, da jo na silo zadrži doma, če si imel to v mislih. No, razen če bi jo čez noč dejansko zaklenila v sobo, čez dan pa spremljala povsod, kamor bi hčera šla.:)[/quote]
No ja. Lahko otežiš stike in tako omejiš število spolnih odnosov, kar bi zmanjšalo možnost zanositve.

spolne odnose?

ena vzgojna ji ne bi škodila… tisto pipico z evrčki bi ji pa glede na obnašanje lahko že zdavnaj ukinli… pri nam je šlo vedno tako – usluga za uslugo… se pravi če je otrok pomagal in se lepo obnašal je dobil več žepnine oz. kadar to ni bilo mogoče pa druge bonitete, kot eno uro daljši izhodi, dovoljenje za zabavo doma,..
seveda pa je nerelano pričakovati da ti otroci pri teh letih ustrežejo vsaki želji pa če je še tako dobronamerna ampak se trmasto upirajo ker uveljavljajo svoj prav…amapk z bolj odločnimi ukrepi lahko starši dosežemo čudeže, čeprav pot do tam ni lahka…

Groza in bruh, kaj se tule gor bere. Kake odnose imate s svojimi otroki, katastrofa. No, saj, glede na to, kakšne imate s partnerji in sami s seboj, ni nič čudnega.

Tak odnos med materjo in hčerjo ne nastane čez noč in tudi slučajno ni posledica samo ‘najstniških muh’. To je pač že v osnovi načet, gnil odnos, ker je očitno, da se starši z otroki ne znajo pogovarjat, samo bevskajo nanje, jim grozijo, ‘postavljajo zahteve’, skratka, froci so kot psi.

In potem se čudijo, da jih mularija ne mara (ja, ne mara, v bistvu ima redkokateri tak otrok straše rad) in hoče spokat.

Da ne bo pomote: ne pravim, da otroku ni treba nič naredit – da ne bo zdaj kokodajs, da kako zagovarjam, da se otroku streže od spredaj in od zadaj -, a ko pride do takih situacij, je itak že vse zavoženo, odnos pa najverjetneje ni bil zdrav že od samega začetka. Iz večine teh odgovorov veje eno samo nespoštovanje do otrok, se sploh ni za čudit, da je potem tako, kot je.

Skratka, žanjete, kar ste sejali. V zdravem odnosu med staršem in otrokom seveda prihaja do določenih napetosti, a ne pa takega nespoštovanja – Z OBEH STRANI. Namreč, zelo velikokrat se vidi, da je spoštovanje otroka ljudem španska vas in da mislijo, ker so otroka rodili, ga hranili in oblekli, da mora zdaj to bitje vse delati točno tako, kot so si veleumni starši zamislili.

Skratka, poden odnose imate, ne samo z otroki, ampak z vsem. S partnerjem, z odnosom do sebe – jasno da z otroki ni nič drugače.