Danes bi moja sestrična praznovala 17. rojstni dan. Žal je dočakala le 1 mesec. Moja teta je Rh – , in ima precej gin. težav. Deklici Tjašo je rodila v 28 tednu leta 86, nakar je bila Tjaša takoj prepeljana v LJ, vendar zaradi nerazvitosti ni uspela zaživeti. Čez 3 leta je teta le dočakala srečen konec- danes 14 letnega Nejca. Res, da s cirklažo. Ampak usoda ne počiva, tudi 3 otroksa, dečka je zaradi odtekle vode rodila z 28 tedni. Žal se je že rodil mrtev, nekaj dni prej ga ni bilo več čutiti.
Da pa bo mera polna in zaključek usode, so ji v 32. letu vzeli ven celotno maternico, jajčnike, saj je bilo rakavo. Ampak sedaj ko je življenje obrnila, je zaživela naprej. Ne brez bolečine in spominov, veselje ji dela obnavljanje starega vikenda, sin Nejc, mož, s katerim sta vse to prenesla. K sreči. Saj drugega človek tako ne more reči. Je pa zato teta sedaj spet bolj vesela, ko sem jaz rodila delkico brez zapletov in je resnični žarek v celotni družini. Otroci res povezujejo ljudi, kajne?
Kej naj rečem, držite se, žal vsako družino zadane kakšna huda bolečina. Ko jo preživimo, smo močnejši!

Res ima vsak človek svoje težave. Pravijo, da ima vsaka hiša svoj križ, nekateri pa kar kapelico. Ja to velja za verne družine. Neverni pa imajo namesto križa hudiča….