Pozdravljeni,
Sem mama samohranilka treh otrok, ločena od alkoholika, Najstarejši sin je žal pobral vso ” smetano” tega življenja. sedaj je star 16let. zelo težko vzpostavim z njim normalen dialog. Po dveh neuspelih poskusih šolanja, je sedaj šolo dokončno pustil in šel delat. Odnos tudi najin se je malenkost popravil, skrbi me pa ker opažam, da zvečer pride vsak dan zadet domov. Vem da kadi travo, tudi priznal je in prepričuje me da to ni nič. Malo sem ga bolj ostro primla pa je sedaj še slabše. Veliko stvari ima še nerazčiščenih iz preteklosti, tudi z mano. bila sva pri psihoterapevtu in psihologu, pa ni bilo kaj prida, le še bolj se mi zdi da je poln mržnje. Postal je tudi bolj samozavesten in mi tako vedenje niti najmanj ni všeč, sploh zaradi malih dveh tudi. Bojim se da bo to preraslo v kaj hujšega, ker vem da s s travo umika realnosti, čeprav mu nič ne omejujem več, hodi v službo, popoldan ven, zvečer je doma ob primernih urah… Prosim za kakšen nasvet, kaj lahko kot mama sploh storim v taki situaciji. Pogovrila sem se mirno z njim a ni nobenega učinka.LP

Draga mama!

Biti mama »neukrotljivemu« najstniku in dvema otrokoma povrhu pa še sama zagotovo ni enostavno. Otrok v puberteti vam dela več skrbi kot mlajša dva, tako je tudi zato, ker so videti težave, povezane z mladostništvom, precej resnejše kot tiste v otroštvu in se več reči zdi na kocki, verjetnost poloma je dosti večja.

Vzpostaviti normalen odnos s pubertetnikom ni lahko, ko pa je zraven še zadevanje z opojnimi substancami pa je vse še težje. Mladostništvo je lahko za najstnika kot za starše idealen čas, kjer se starši in mladostniki prvič resno pogovarjajo in slišijo eden drugega. Lahko pa je to čas, ko starši začutijo svojo nemoč in so prvič postavljeni pred resno preizkušnjo, kako obvladati mladostnika. Lahko rečemo, da gre v tem obdobju za vzpostavljanje novih meja dovoljenega.

Mladostnik je v tem obdobju »okupiran« z iskanjem svoje identitete. Postane nezaupljiv in dvomi v vse, v kar je prej verjel. Po drugi strani pa se s strani mladostnika pojavi potreba po nasprotovanju avtoriteti, kajti le tako bo lahko začel utrjevati svoje poglede, stališča in načrte za prihodnost.V tem obdobju se pojavijo tudi najpogostejše težave mladostnika kot so prepozno prihajanje domov, uhajanje od doma, zavračanje šole, neupravičeno izostajanje od pouka, slaba družba itn.
Starši v tem obdobju povečini upirajo oči v prihodnost kaj bo z njim bo zdelal šolo bo dobil lepo službo, jo ohranil, medtem ko mladostnika zanima predvsem tukaj in zdaj kam za vikend s prijatelji ipd. Poleg tega se morajo starši sprijazniti s precej bolj pasivno vlogo, kot so je bili vajeni doslej. Še vedno lahko svetujejo, tako ali drugače utirjajo otroka in ga po potrebi kaznujejo, vendar je prav on tisti, ki čedalje bolj odloča o tem, ali bo njihove nasvete in priporočila sprejel, jim sledil oziroma jih poslušal.
Starši so v tem obdobju razcepljeni saj ne vedo kako postopati morda počakati, da težavno obdobje mine, zaostrovati, se sprijazniti, naj bodo prijatelji svojim otrokom ali naj se trdno oprimejo starševske vloge, je bolje mladostnika zavarovati in njegove morebitne spodrsljaje prikriti, kako mu vcepiti odgovornost, ga pustiti, da dela, kar želi itn.
Tudi vi ste se znašli pred težko nalogo. Sin se res umika realnosti, saj je vsako poseganje po substancah beg pred realnostjo, pred soočenjem s problemi katerim ni kos.

Nikar ne opravičujte sina, naj se vam ne smili, ker je prikrajšan za očeta. Res bi bilo nepošteno do ostalih dveh otrok, da bi vso energijo vlagali vanj, medtem ko on dela po svoje. Naj vas nikar ne prepriča, da trava ni nič. Sin je dovolj blizu temu, da poseže še po drugih drogah. Odločno mu povejte svoje stališče do marihuane, ne padajte pod njegov vpliv. Le malo ostreje ste ga prijeli, to ni dovolj, to da med vama stvari niso razčiščene še ne pomeni, da mu zato lahko popuščate. Znebite se občutka krivde za njegovo neodgovorno vedenje.

Jasno mu postavite pravila in odgovornosti v hiši. Če je pustil šolo, naj od zaslužka nekaj prispeva k družinskemu proračunu, le tako bo pridobil skrb in odgovornost za življenje. Fant pri teh letih še vedno rabi omejitve saj na tak način preverja kaj je prav kaj ne.

Včasih pogovor ne zaleže, kar pa še ne pomeni, da nad njim obupate in mu tako ne dajete omejitev, odgovornosti.
Bojim se, da boste sami težko kos sinu včasih je za reševanje nepremostljivih težav, treba poiskati, pomoč zunaj družine. Vi ste jo pa je očitno od pomoči pobral le najslabše oziroma v svoj prid pravzaprav je nasvete strokovnjakov interpretiral po svoje. Postal je še bolj »pogumen«, dovoli si še več. Mogoče bi najprej poiskali pomoč za sebe, rabite konkretne predloge kako ukrepati, predlagam, da pokličete na spodnjo telefonsko številko in se oglasite pri nas, vključite se v skupino za starše, ki imajo podobne probleme kot vi.
Mnogo poguma in več sreče pri vzgajanju vam želim.
Lep pozdrav!

pozdravljena ga.pečelin,
ponovno sem na tem forumu.oglašam se pa le da vam povem, da so se razmere v naši družni uredile, še več kot to. pravkar smo doma z dopusta na morju kamor smo po verjetno kar nekaj letih odšli vsi skupaj. situacija v kateri smo se znašli res ni bila zavidljiva, a skozi vse to sem ugotovila, da moram najprej sebe spravit v red. po temu so se stvari začele odvijati v pozitivo same od sebe. ko sem sprejela, da ne bo konec sveta če ne konča šole, da se da oz, da se več doseže, če skuhaš kavo in se usedeš dol, kot pa vpitje in nervoza….s sinom sva našla spet dialog in stik, veliko sva razčistila o akloholizmu, očetu, zamerah…sprejel je očeta, da je bolan, da je tak ker drugačen ne zmore biti, predvsem pa se je vsem vrnil tisti mir, ki ga vsi potrebujemo. sedaj smo kmalu na pragu novega šolskega leta, vpisal se je redno v šolo, začel delat izpit za avto, s prijatelji športajo drugače kot pred leti, začel je brati…skratka čas marsikaj prinese, čeprav je kadar je človek v stiski to tako težko razumet.lp pa hvala za vse nasvete.

Zdravo draga mama,

Z veseljem je brati takšne novice kot so vaše. Tokrat za spremembo nekaj pozitivnega.
Še tako velika stiska lahko postane vir novih spoznanj in pomemben del naše osebne rasti. Potreben je čas za premislek saj le tako lahko zadeve umestimo na pravo mesto in takrat vsaka stvar dobi svoj pomen. Potrebno se je le ustaviti se in umiriti, da se nas dotakne zavedanje kako dragoceno je, da smo v življenju odprti za nove možnosti, poti in medsebojno rast. Vam je vse to uspelo in nadvse vam privoščim, da tako ostane tudi naprej.

Lepo in sončno poletje