Drage moje,
po dolgem času sem spet prišla na ta forum, morda zato, ker prihajajo
taki prazniki, še bolj pa zato, ker oktober je tisti čas, ko so se dogodile meni tako
pomembne prelomnice.
Štiri dni po mojem rojstnem dnevu, ko se malce poveselim, pride tisti datum, na katerega
sem izgubila mojega otročka. Še zdaj se mi zdi to tako nerealno,ko
to pišem.

Ta sestavek sedaj pišem že drugič, kajti popoldne je napisano izpuhtelo nekam v zrak,
oz. je ravno takrat prenehala internetna povezava. Pa sem spet tu. Čutim, da moram biti.

Čutim, da moram napisati nekaj besed tukaj. Sedaj sem na neki način osvobojena,
izguba mojega fantka Luka bo vedno del mene. Večinoma je bolečina otopela, ne
čutim je več, včasih odrivam misli stran, včasih se dolgo dolgo sploh ne spomnim, spet
drugič me prebode močna bolečina, ali pa začutim toplino do tega bitja, ki sem ga rodila
in ki bi ga sedaj 11 letnega fanta tako prisrčno objela in ga samo sprejela, takega kot je.

V letu 2000 ni bilo toliko osveščenosti o trpljenju po izgubi, jaz sem se izgubljala v veselju
in pozabi, dokler ni prišlo žalovanje z vso močjo za menoj. Sedaj sem gledala na TV oddajo o
žalovanju. Ko se posloviš, se šele začne žalovanje.

Počutila sem se popolnoma sama, res je, malokdo mi je rekel kaj takega, kar mi je pobožalo
srce, večinoma so bile besede tolažbe, kot so: saj boš imela še drugega otroka.
To se pri meni ni zgodilo, se mi je pa pričelo z izgubo novo življenje, sedaj, ko so zame že prišla srednja leta, pa imam občutek, da sem izgubo in moje življenje osmislila.

Kot mlada punca sem se na med.over.net obrnila na forum “Življenje ah to življenje”.
Vsaj tam sem pustila delček svojega neznosnega bremena, ki sem ga nosila s seboj. Takrat sem se podpisala kot Ingrid, sedaj pa sem samo še Andreja.

Klemen je zelo lepo napisal možni pomen tega, zakaj otrok odide še preden prične živeti. Takrat ga nisem mogla razumeti, zdaj pa popolnoma. Res se mi dozdeva, da me je moj otrok ogromno naučil s tem, kako je prišel in hitro odšel.

Prilagam link takratnih prvih začetkov pogovorov o žalovanju neusojenih staršev. Priznam, da sem bila presenečena, da pisma tako starih datumov še obstajajo tu in se jih da poiskati.
Kaj vse sem že doživela po tistem dogodku. Raje ne bom naštevala na desetine najbolj stresnih dogodkov, ampak to, kako sem nekje v sebi našla moč in pogum, da sem šla naprej in zares v tej stiski našla odgovore na moja najbolj neverjetna vprašanja, o katerih se mi še sanjalo ni.
Ne razglašam več o izgubi, nisem niti tiho, kadar je v kontekstu, da o tem kaj povem, nekako
je to del mene.
Res sem hvaležna za to, da mamice, ki v teh časih izgubijo otroka, imajo določeno podporo, kot je
društvo Solzice, ta forum, knjiga žalujočih staršev. Tudi moja zgodba je tam, a bi jo sedaj napisala
veliko veliko bolj optimistično, kot tedaj. Takrat sem bila pač še v procesu žalovanja, ki je zelo
naporen proces.

Poslušam pesmi po radiu in sedaj, ko ta del mojega življenja podoživljam, danes
se mi zdi, da vse govorijo o tem, o občutjih..

To je le trenutek, brez nežnosti..Se vse ustavl je..se ne mudi..

Njen trenutek prihaja, prihaja njen čas…tudi če tega malega bitjeca ni, mamica bo doživela
še lepe stvari na tem svetu.
Link:
http://med.over.net/forum5/read.php?11,92132

Želim vam pogumnih dnevov, ne skrbite, prišli bodo tudi še lepi dnevi, z toplo mislijo
na naše zvezdice.
Andreja