Prosim za pomoč.
Imam sina, 16 let…kmalu bo 17. Odličnjak, izstopa po dosežkih. Večkrat razmišlja (sem zvedela da že prej) tudi o samomoru…o teh stvareh.
Poslušati je začel black metal…. Popustil v šoli totalno….3 mesece je samo vegetiral tam in ni delal nič- niti poslušal v šoli.
Začel se je rezati po roki. Opazila sem pri prvi črtici, reagirala s prigovarjanjem. In takoj nove črte..po celi roki. Sem mu govorila da to nekaj kaže- da je nesrečen, da ga nekaj muči zelo. Kaj???
Sprašujem vedno, kaj ni zadovoljen, kaj ga muči…itd….na lepo.
Nikoli odgovora. Mislim, da se potem ni več zarezal.
Danes sem našla, da sodeljuje v FORUM KONOPLJA z grozljivimi temami…
pojedel je ene semena…
Doma vzgaja nekaj – kakor da sončnice in koruzo.
Z možem spremljava…zaenkrat midva najdeva res le to. In ful njegovih “raziskav” na tem področju.
Sprašujeva…zakaj to dela. Na lepo.
Večkrat znori ob vprašanjih.
Tokrat je rekel, da bi rad imel koruzo v sobi.
Ki bi jo sam vzgojil od kalčka dalje.
Večrat znori, hči se ga večkrat “boji”, jaz tudi…
Zdaj se je malo “poboljšal” , začel je malo delati tudi za šolo….
Molim zanj in sem zaupala, da bo , da je to uporništvo.
Zdaj pa najdem, da te dni išče trose za nore gobe …itd…..
Pogovarja se nikoli, zaprt od vedno…že kot dojenček se ni hotel pocrkljat.
Kaj lahko storim?
Ponoči ne spim, tresem se od skrbi. Njegov oče bi popenil, začel na strogo, a ga jaz “zadržujem” in govorim, da je potrebno samo z lepo besedo in ljubeznijo.
Upam, da odgovorite!!!
Vem, da pišem raztreseno…se opravičujem.
lep pozdrav,
nesrečna mami

Draga mami,

vesela sem, da se trudiš rešiti sinove težave, saj mnogi od staršev reagirajo šele, ko je že dokaj pozno.
Kakor opisuješ sinovo vedenje, je očitno, da se v njem marsikaj dogaja, predvsem v zvezi z lastno identiteto, lastno življenjsko vizijo. Taka obdobja so za pubertetnika pogost, lahko zelo naporna in včasih tudi usodna. Seveda je potrebno veliko pogovora z njim. Z očetom bodita pozorna, da taki pogovori ne bodo v smislu zasliševanja, izpraševanja. Mogoče bi najprej pričela pripovedovati o sebi, o lastnih čustvih glede njegovega obnašanja. Ne zastavljajta mu preveč vprašanj, na katera še sam ne ve odgovora. Skupaj poglejte kar ga zanima in to skupaj pokomentirajte. Pokažita interes za njegove hobije (vkolikor niso nevarni seveda). Njemu je zdaj očitno pomembno uporništvo in vse kar bosta dejala, da se ne sem, bo zanj nadvse zanimivo. Vsekakor pa so potrebne v tem obdobju še vedno meje s strani staršev in to jasno postavljene, dorečene in doslednost ob tem. Tako, da se najprej z možem o tem pogovorita. Kje in kako mu bosta postavila meje za določeno vedenje. Pred njim morata nastopati enotno (to je zelo pomembno).
Če se vam, zdi, da tega ne bosta zmogla, se ne bojta poiskati pomoč pri svetovalcu. Lahko vama bom navedla nekaj naslovov, če bosta želela (odvisno na katerem koncu Slovenije se nahajate).
Zaenkrat toliko, upam, da sem vam saj malo pomagala kako naprej. Vsekakor pa ne čakajte, da se bodo stvari same uredile.
Pogumno in srečno.

Maja

Hvala za odgovor. Bi pa res prosila vseeno za kakega strokovnjaka v Ljubljani ali okolici- proti Kamniku, oz kjerkoli….
Ne vem, če je bilo čutiti moj strah pred samomorom, ki je ogromen.
Vedno je bil zelo razmišljujoč, včasih se mi zdi da je njegov iq čisto prevelik in mu povzroča grozne težave (tu to res ni mišljeno kot hvala ampak iskreno ravno nasprotno!!!). Sovrstniki so zanj nezreli. Bedno mu je da tičijo za msn-ji in tv-ji….To mi je zdaj povedal.
Majceno se mi zdi, da smo obnovili stik.
Vedno je bil tako sam in nas ni spustil blizu…in sem ga kot takega vzela. Žal že zdavnaj in šele zdaj vidim, da je bilo to narobe.

Strah me je.. Mož mu je enkrat ugasnil računalnik (po večih prigovarjanjih, da je dovolj in naj sam ugasne…pred kosilom). Znorel je, zabrisal prvič krožnik z juho (da si ne predstavljate grozljivost tega prizora). Tresel se je od jeze, grozil besedno (raje ne pišem)…in tudi rekel, da ga drug teden ne bo več.
Potem se je umiril, skupaj smo šli celo z njemu blizu žlahto ven zvečer…
se je imel lepo, tudi v nedeljo- vse ok….a v ponedeljek je izpolnil besedo: vzel ta semena. Ne ve, kako da je preživel….
Mislim, da je to najhuje kar mi lahko kdo stori.

Zdaj mi je to priznal- oz sem ga spodbodla s tem, da sem nakazala da vem in tudi vir mojih informacij.
Nisem ne znorela, ne vpila…morda sem reagirala “premalo”. Povedala sem mu, da me s tem rani bolj kot bi bilo možno. Da sem srečna, da “ni bilo nič”. Čeprav je resnica daleč od tega…da ni bilo nič.

Se pa spreminja malo vsaj odnos zdaj , ko mu dovolim hobi. Prepričuje me, da bi imel eno rastlino (konopljo ) ker je zelo lepa in celo učitelj mu je povedal, da jo je imel ker je lepa…..da od ene itak ni nič.
Naj bom proti, naj zatrem ali ….privolim in nadziram.
Nadzor je pa tako…četudi prepovem….če to ni v njem da naredi prav nadzor tudi zataji.

In bojim se postavati meje.

Draga mami,

ne bojte se postaviti meje. Meje zagotavljajo vašemu sinu varnost,ki jo še kako potrebuje glede na njegovo obnašanje. Ob njegovem priznanju ste reagirala pravilno, saj vpitje in razburjanje tukaj ne bi čisto nič pomagalo. Pogovarjajta se o tem kar se da veliko. Če bo vas sin začutil, da vas s svojimi priznanji lahko prepriča v karkoli, lahko to prične izkoriščati in vas izsiljevati. Kar se pa tiče konoplje – to je mehka droga, ki lahko pripelje do tega, da si bo vaš sin zaželel sčasoma še kaj močnejšega in vam absolutno odsvetujem, da mu kaj takega dovolite vzgajati doma. Svetujejte mu, naj poskuša gojiti kakšne druge rastline, vkolikor ga take stvari zanimajo.

Glede strokovnjaka (tudi sama mislim, da je pametno, da se povežete z nekom in dobite konkretne strokovne napotke kako s sinom), bi vam mogoče svetovala, da se obrnete na ANIMULA D.O.O. Center za otroško in mladostinško psihiatrijo, Marn Katarino dr.med.spec.psih. Delajo preko koncesije na naslovu Stari trg 28, 1000 Ljubljana, tel: 040 567 967.

lep pozdrav in pogumno naprej

Maja