15letna hči
Strinjam, da otrok pomaga, moj Aljaž je tudi “čistunko”. Predvčerajšnjim je opral popolnoma novi CD (hvala bogu še v celofanu), ki ga je kupil mož, z utemeljitvijo, da je stvar, ki jo prineseš domov, pač umazana.Mož je gromko brundal, jaz pa sem se šla spet hahljat na tisti znani balkon. Da o tem, ko se malce popacka (jaz niti ne opazim), on pa se mora takoooj preobleči, niti ne govorim.
No, no, Lenja, tole je pa zraslo le v tvoji domišljiji!
Obema lep dan!
Nina
Globoko upam. A imam tako slabe izkušnje. Dokler smo živeli v bloku, je bilo vse OK. Ko pa smo si pred štirimi leti zgradili hišo , ki malo štrli iz povprečja, so nekateri znanci in celo prijatelji do nas razvili neko užaljenosti podobno vedenje. Tako, da se mi vedno zdi, da se moram opravičevati.
Lenja
Ne se sekirat! Tisti, ki jih vaše štrlenje iz povprečja boli, imajo pač težave sami s seboj in ste vi pač pravi način, da se ne ukvarjajo s seboj, pač pa z vami. Mi živimo na 40m2 v hiški, ki smo jo sami zrihtali. Nimamo veliko, smo pa srečni, zato me denimo dejstvo, da naši prijatelji živijo v 4krat večji hiši, kot jo imamo sami, sploh ne boli. Vedno pravim, da spucam celo hišo tako mimogrede, hi, hi. Je pa res, da smo pri sosedih večkrat na čaju, da se lahko otroci v njihovi dnevni sobi malo znorijo. Pri nas gredi 4 odrasli in dva otroka kar težko v dnevno sobo. Pa kaj! Požvižgam se na druge in to bi se morala tudi ti Lenja. Saj hiša ni zrasla zaradi čudeža, pač pa sta vidva z možem delala in garala za njo.
T.
Za Lenjo !!
Jaz ne za meterialne ne za druge dobrine nisem nikomur “fous”. Za vse, ka imamo, se moramo na svoj nacin potruditi. Boli me pa, ko vidim, da nekateri na racun malih ljudi, ki s svojo placo komaj “stukajo” iz meseca v mesec, gradijo hise (sami nic ne delajo pri hisi-se samo vselijo), ki so ze pravi gradovi . To pa je kriminal brez primere. Potem pa se pravijo : “Ko sva midva delala hiso….”
LP
Senja
Pa dajmo se že nehat zahvaljevat in poslavljat! Saj ne gremo nikamor. Tuki bomo danes, jutri in pojutrišnjem! A NE?
Ste mi pa res postel tako malo prijateljice, pa še nekaj sem ugotovila : izpod mojih prstov prihajajo besede, ki jih še nikoli nisem naglas spregovorila, prepričanja, ki očitno počivajo nekje v mojih možganih in jih nikoli še nisem izrazila. Včasih dejula prav terapevtsko, da vidim svoje besede na zaslonu in si rečem, hej, a tako torej jaz mislim?!? Ste kot nekakšen interaktivni dnevnik in hkrati skupina za samopomoč, še malo, pa bomo izumile internetne kofetke pa bo!
T.
Včasih je tudi kak dan malce lažji, ker vam malo bremena stresem na ramena. In seveda nekaj vašega prevzamem nase, tako malo, za razmislek in morda celo pogovor v družinskem krogu.
Moja je stara 14,5 let in so ji gospodinjska opravila odveč, saj pravi, da noče biti edina v razredu, ki bi morala te reči početi. Pravi, da naj za te stvari poskrbimo kar mi starši, tako kot drugje. Moram reči, da je od malega bila navajena na lažja dela (pometanje, brisanje posode, prahu in pospravljanje sobe) in jih je z veseljem opravljala. Pravzaprav je sama od sebe to počela in za kar je bila občasno tudi pohvaljena. Od začetne pubertete (10 let) pa se je to korenito obrnilo. Do danes niso pomagali nobeni pogovori in prepričevanja. Vsak dan se prepiramo z njo, ker pušča krožnik in drobtine na mizi, ko si sama pripravi popoldansko malico. Na koncu z besom to sicer pospravi, a naslednji dan se vaja ponovi. Sem tudi poskusila tako, da ji nisem dovolila vzeti drugega krožnika, dokler prvega ne pomije in pospravi. Brez uspeha. Stavkala je s stradanjem 3 dni, nato pa ji je krona padla z glave. Rilec do tal in jamranje, da je ne maramo, da takih staršev nima nobena sošolka itd. Ne vem ali je moje upanje prazno, toda tolažim se, da je sedaj v obdobju zloglasne pubertete in da bo kmalu bolje. Vztrajam pa še vedno po mojih načelih, ampak ne staromodnih.
Evo, sve že dve! Jaz vsako jutro (8.30 do 9.00) grem v bife po kofe, in se, še preden se lotim vsakodnevne honorarne tlake, posprehajam po vaših vprašanjih in odgovorih ter malo pokomentiram. Včasih mi da prav poleta – ma saj to vidite po mojih dolgih čvekanjih in pametovanjih. Včasih pa me kakšna stvar tako prevzame ali gane, da še dolgo razmišljam o njej.
T.
Torej, jutri kofetek – same place, same time? A ni lušten tale računalnik, kolikor sem bila na začetku skeptična, tako daleč smo – ali pa tudi ne – pa hkrati tako blizu za klepet.
“izpod mojih prstov prihajajo besede, ki jih še nikoli nisem naglas spregovorila, prepričanja, ki očitno počivajo nekje v mojih možganih in jih nikoli še nisem izrazila. Včasih dejula prav terapevtsko, da vidim svoje besede na zaslonu in si rečem, hej, a tako torej jaz mislim?!?”
Hm vedno manj mi je jasno, ker vsaki post, ki ga napišeš je tak, kot da bi mi misli brata (telepatija?)…butasto vprašanje ampak vseeno….kaj si ti po horoskopu?
LP, miki
“Vztrajam pa še vedno po mojih načelih…” Pa dosti sreče!
Mislim, da je več kot očitno, da se 90% najstnikov tak obnaša, tak da vas to ne rabi kaj posebej presenečat. Boste rekli, zakaj more bit ravno moja med tistimi 90%. Razloga sta predvsem dva:
– ne spada med tistih 10% “genijev” ki vse ubogajo in jih starši pol hvalijo celi žlahti kak so pridni. S tem se morate sprijaznit pa če vam je prav al pa ne, noben ne bo imel nič od teh, za moje pojme, nepotrebnih vsakodnevnih prepirov (na koncu bote vidli da je bil vaš trud zaman, hčerka bo pa jezna na celi svet – enostavno povedano).
– niste nasilni in zato si to lahko privošči (da ne bo prislo do pomote – sem strogo proti nasilju, ampak to je dejstvo). Avtoriteto si je potrebno pridobiti z dejanji in ne prošnjami ali ukazi.
Dopuščam tudi odstopanja, če pa so in kakšna so pa presodite sami.
LP, miki