15.oktober
Spoštovani,
leto je naokoli in pred nami je spet svetovni spominski dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. V Sloveniji smo se v zadnjih letih pridružili spominskemu dnevu in ga tudi obeležujemo.
Tako kot vsako leto, se bomo tudi letos spomnili naših otrok in njihovih družin. 15.10. ob 15. uri se bomo v vseh spominskih parkih ( ki smo jih odprli s pomočjo občin ) v Mariboru – Polje belih vrtnic; spominski park v Celju; v Ljubljani – Park zvončkov in Postojna – spominski park Zvezdice, spomnili na naše otroke.
V ta namen bodo v nebo poleteli baloni s posvetili družin za otroke, ki bi jih morali držati v naročju a smo jih žal morali izpustiti med zvezdice. Prisluhnili pa bomo tudi recitalu in glasbi. Za balone poskrbi društvo Solzice.
Vljudno vas vabimo, da se nam pridružite oz. da vabilo posredujete vsem, ki v srcih čutijo z nami in želijo izkazati spoštovanje do naših otrok.
V imenu družin otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu,
društvo Solzice, Petra Urek
( 041 532 916 )
danes je 9 dni odkar se mi je porušil svet.neizmejna bolečina para moje srce.izgubila sem sinčka v 32 tednu.imel je hudo napako srca.zato moj angelček nebi preživel.sočustvujem z vsemi mamicami ,ki ste to morale dati skozi.sprašujem se zakaj????zakaj se je to moralo zgoditi zakaj?????solze nenehno tečejo po licu.kako boli.zdi se mi kot da sanjam da se to ne dogaja da se bom zbudila iz teh sanj.a so resničnost.velikokrat sem prebrala vaše zgodbe in jokala ampak razumeš jih lahko takrat ,ko se ti to zgodi.vsem žalujočim staršem želim da jim enkrat posveti sonček sreče.upam da bo tudi nam.
pozdravljeni.tudi jaz sem izgubila angelčka.v 32 tednu so ugotovili hudo srčno napako,ki je ni bilo moč operirati.prekinili so mi nosečnost pred 9mi dnevi.solze mi polzijo po licih saj mislim da so to le sanje iz katerih se bom zbudila.a resnica je druga nikoli ga ne bom mogla stisniti k sebi in mu reči rada te imam.zakaj si moral umreti????ko sem ga držala v naročju je bil tako lep.bolečina mi trga srce,ko se spomnim da ga ni več.vsem staršem ,ki so izgubili svoje angelčke ,lim da tudi za njih posije sonček sreče.
Tany11, iskreno sožalje za tvojega otročka.
Vsaka od nas, ki smo dale to skozi si želi, da nihče in nikoli več ne bi dal skozi takšne izkušnje. Pred kratkim sem bila v taki situaciji tudi sama in tako boli. Tako boli, v začetku samo jokaš in misliš samo na svojega otročka – zakaj ravno on? Odgovora pa ni … Potem se po milimetrih začneš sestavljati …
Ko boš lahko, pojdi ven – v naravo, pogovarjaj se s partnerjem, obnovi vsako podrobnost tega dogodka, … žaluj po svoje, in predvsem vzemi si čas zase in za svoje žalovanje …
Vedi, da si svojemu angelčku najboljša mama in da imaš sedaj angelčka, ki te bo vedno varoval.
Pošiljam ti veliko pozitivnih misli in vedi, da v tej žalosti nisi sama – s tabo smo vse mamice naših angelčkov.
Ivi
Draga Tany in vsi žalujoči starši,
ja, to se res ne bi smelo dogajati. Pa tudi to je res, da razumeš šele, ko se zgodi tebi. Dan pred vsemi svetimi je bilo eno leto od tega, kar se je to pripetilo nama. Nisem več taka, kot sem bila prej in najbrž nikoli več ne bom. In nikdar več ne bom šla na tisti hrib, kamor sem šla en dan pred tem, ko se je zgodilo.
Včeraj smo šli k sosedovim, kjer sem pestovala en mesec staro dojenčico. Kako lepo se mi je smejala… Moj angelček pa tam nekje, sicer vedno pri meni, pa tako daleč stran.
Ja, tudi jaz grozno težko gledam vozičke, malčke, srečne mlade mamice in tiste, ki bodo to kmalu postale. In doma imam toliko opreme in oblekic od mojih treh otrok, ki jih stalno nekomu posojam,itd… pa čeveljčki ti in oni… sami spomini.
Malo sem tudi že prestara, da bi poskusila znova. Pa tudi tako zelo zelo groza me je ponovnega razočaranja. Tako sem se postarala v tem letu – sploh ne morem verjeti sama sebi. Kar nekako se ne morem več veseliti nobene stvari.
Z možem nekako ne govoriva več o tem. Saj ne da ne bi mislila nanj, ampak ne želiva več odpirate te boleče rane. Vsak po svoje se dajeva s tem, njemu gre bolje kot meni. Nekako uspe najti več izzivov, meni je pa vse razen mojih treh sončkov in ukvarjanja z njimi rahlo brez zveze. Vem, da bom sicer morala kaj več narediti zase, pa ta trenutek tega enostavno ne zmorem.
Kdaj bom prebolela? Slabo kaže, da sploh kdaj. Včasih sem že sama sebi kar depresivna.
Veliko dobrega vsem na tem forumu, da bi čim lažje prenašali vašo izgubo, da bi našli nov smisel, da bi kmalu postali mamice in atiji, da bi bili vaši angelčki vedno na nek poseben način z vami in vas čuvali…
Miren večer vsem.