Pozdravljeni,
nisem sigurna če se obračam po pomoč na pravo osebo, mogoče bi bilo boljše na pediatra, ampak vendar, sem mamica 19 mesečne hčerke. naš največji problem oz. edini, saj drugih zaenkrat nimamo, je ta da noče jesti. vse se je začelo že zelo zgodaj, ko sem ji pri 5. mesecih njenega življenja začela dodajati gosto hrano je vse zgledalo tako preprosto le z nekaj potrpljenja, potem se je stopnjevalo tako da sem jo, da je pomazala cel obrok zamotila z raznimi stvarmi, igračami, …..s čimerkoli, samo da mi je uspelo. sedaj pri enem letu in pol to ne pomaga več. samo da jo posadim v njen stolček že stoka, še večji problem je nastal ko sem odšla nazaj v službo in jo je precej časa hranil tudi mož. od takrat naprej meni še slabše je. kot bi imela nek strah pred njim oz. očka je treba ubogat, mamice ne. pred nekaj dnevi sem opazovala kako jo varuška kjer se hčerka pazi lepo brez problema hrani, brez vsakršnih rekvizitov, nič stokanja in pluvanja hrane ven. zelo sem zaskrbljena, vem da to ne dela ker ji hrana nebi bila všeč, res je da nisem imela večjih problemov pri tistih stvareh ki jih obožuje, npr: navadni jogurt, fruchzwergi,….nebi pa tudi trdila da sem profesionalna kuharica, je pač tisto kar jemo vsi. res sem obupana, jokam vsak dan, prisilit jo ne morem da je, res ne vem kako naj to popravim. naj omenim, da je bila hčerka rojena nedonošena zahiranka (1700g) in nikdar ni kazala občutka lakote, niti kot dojenček se ni nikoli jokala. ne vem ali je res samo neješča ali je le trmasta.
vnaprej hvala za vaš odgovor
lp nina

Pozdravljeni Nina,

kolikor sem lahko izbrala iz vašega pisma in razumela hčerka vendar nekaj poje. Če sem prav prebrala je, ko jo hrani vaš mož in ko jo hrani varuška, vendar, ko jo hranite vi imate občutek, da se upira in da jo s težavo nahranite? Sem prav razumela?
Veste otroci v nekaterih obdobjih in letih resnično pojedo malo. Veliko staršev ima občutek, da je količina premala in se soočajo s podobnimi občutki kot vi. Verjamem, da vam je grozno. Kaj pravi pediater, ko ste otroka peljali na pregled? Je sedaj tudi podhranjena ali je njena teža v redu? Kakšni so izvidi krvi vaše hčerke? Je vse v redu ali so kakšna odstopanja?
Veste, če bi premalo pojedla bi se to kazalo na večih področjih. Otroci imajo nek svoj ritem. Včasih se nam zdi, da ne pojedo nič, vendar je njim dovolj.
Dejstvo je, da veliko otrok ne sedi na svojih mestih, ko jih starši skušajo nahraniti. Včasih je res edini način, da kaj pojedo da tečete za njimi.
Zdi se mi, da vas precej obremenjuje dejstvo, da hodite spet v službo. Kako vi vidite sebe kot mamo in to, da niste ves čas ob hčerki?
Veste ni nujno, da se hči boji svojega očeta in ga zato bolj uboga. Lahko ima on drugačen pristop pri katerem vztraja in vaš otrok ve, da tako bo kot reče in pika. Kar pomeni, da je potem tudi hranjenje med drugim lažje.
Vedeti morate da otroci v vsem kar počnejo in kakor se vedejo odražajo svoje počutje in doživljanje svoje okolice. Če se vi počutite nesigurno ob svojem otroku bo to gotovo vaša hči čutila in vas bo skušala obrniti po svoje. Tudi pri 1,5 letu.
Torej vsekakor vam svetujem, da se v prvi vrsti pogovorite s soprogom. Kako on vidi stvari – se tudi njemu zdi, da hči ne poje dovolj ali varuški npr.? Potem lahko opravite pogovor pri pediatru. On lahko deklico tudi pregleda in ugotovi ali je za svoja leta običajno razvita, se odziva tako kot se mora, kaj je s težo in naredi osnoven pregled krvi, da bo videl ali se odraža tudi na krvi glede eritrocitov ipd., če kaj ne bi bilo v redu, bi se tam zagotovo opazilo. V kolikor vam vsi rečejo, da je vse v redu, pa vam svetujem, da se obrnete vase.
Postavite si vprašanja glede sebe – omenili ste, da je bila hči nedonošenka. Je bila ob rojstvu zaradi tega kaj ogrožena? Kako ste vi doživljali tisto obdobje – ste se bali za njeno življenje? In če ste se, je možno, da tudi danes ob stvareh, kjer se zdi, da bi bilo lahko kaj narobe čutite enako?
Včasih nas lahko težke situacije zaznamujejo. Dejstvo, da ste omenili, da ste spet v službi je tudi lahko težko. Marsikatera mamica se spopada z občutki krivde, ker dela in ni ob svojem otroku. Pa ni nobena kriva, pač pa je služba del življenja. Kako je s tem pri vas?
Razmislite malo o tem. Kaj ste ugotovili?

LP

Tatjana

Spoštovani!

Tudi jaz bi potrebovala eno mnenje, in sicer za 3 letnika, ki vztrajno odklanja vso hrano, ki mu ni *simpatična*. Za obrazložitev; niti ne bo poskusil hrane, če je npr. zraven kakšna omaka, kaj v tekočem stanju, ali da je verjetnost da si bo umazal roke. Sem poskušala tudi z vztrajanjem pa ni nikamor pripeljalo.

Tako sedaj je suhe makarone, juho z rezanci, kruh, pečen krompir, tu in tam banano, gres, od mesa pa samo piščančje medaljone (ocvrte) in mislim da se naš izbor jedi konča. Pije sicer veliko (sok z vodo) in pa kakav ob večerih.
Zanima me namreč kako lahko otroka pripeljemo do tega, da bi poskusil, brez da ga pretirano silimo (zaradi bruhanja). Poskusili smo z vztrajanjem, s hranjenjem, vzpodbujanjem, igro, …

Zadeva se je pričela pri njegovem 1,5 letu, ko je bil bolan in nato od takrat ni hotel več ničesar poskusit.
Pred letom dni smo bili tako daleč, da v vrtcu ni nič jedel niti pil, doma pa je pil le kakav, skratka odklanjal je vsakršno hrano. Potem smo postopno prišli tako daleč kot sem vam zgoraj omenila. Zanima me predvsem kaj lahko še storimo, da ga prepričamo, da bi pojedel tudi kaj drugega. Včasih tudi cel dan zdrži ob 2 kosih kruha in pijači.

Pri teži ni nič alarmantnega, bi prej rekla da je za svojo velikost nekoliko pretežek.

Moram priznat, da ko se bližajo obroki sem kar na trnih kaj naj mu pripravim, da bi jedel. Tudi v vrtcu odklanja hrano, in jim le tu in tam uspe, da pri obrokih poje kakšno stvar.

Hval vam že v naprej za odgovor in lp

Pozdravljeni,

kot vsak starš ste tudi vi zaskrbljeni, saj želite svojemu otroku le najboljše. Sami pa ste napisali, da ima težo običajno, da vendarle je kar nekaj stvari in da se je stanje v primerjavi z enim letom izboljšalo. Torej gre na bolje. Dejstvo je, da so naša pričakovanja kako bi morali otroci jesti tista, ki nas na koncu razburijo in nam delajo sive lase.
Odkrito vam povem, da nisem pediater in tudi ne zdravnik. Povem vam lahko le svoje mnenje. Dejstvo je, da vaš otrok ni podhranjen, da ni bolan in se normalno razvija. Dejstvo je, da je večina otrok v obdobju zavračanja neke določene hrane, ko mu kaj ni všeč in poje manj kot vidimo, da je dobro, da bi jedel. Teža jim lahko bolj niha oz. se spreminja tudi zaradi njihovega ritma.
Vendar glede na vse povedano bi jaz rekla, da gre vašemu 3.letniku dobro. Seveda ne je takšno hrana, ki bi bila najbolj dobra, je pa dobro, da vsaj kaj poje.
Če vas res skrbi in bi radi slišali še eno mnenje ga odpeljite k svojemu pediatru. Mogoče tudi k psihologu. Omenjate, da je prestal neko bolezen, ki naj bi vplivala na to kaj bo jedel – omakc ne prenese ste napisali in to, da si zamaže roke. Lahko pa je tudi to prehodno obdobje. Veliko otrok si takoj, ko je hrano želi obrisati roke, pa kasneje to obdobje prerastejo.
Za bolj točne informacije vam res svetujem, da se obrnete na pediatra in mogoče psihologa. Vendar sama menim, da po opisanem kar ste navedli ni pretiranega razloga za skrb. Je pa očitno, da želite svojemu otroku le najboljše in vam ni vseeno kaj njegovo vedenje pomeni. In prav je tako.

lp

Tatjana