15 LET SKU
Pozdravljeni!
S SKU se borim že 15 let.Odkar sem našla ta forum, mislim,da je to to.V vseh teh letih sem opravila ogromno preiskav vseh mogočih specialistov, vendar diagnoze nimam, razen seveda depresije, ki je absolutno posledica vsega ostalega. Težave, ki jih imam in preiskave, ki sem jih opravila:
1./ glavoboli in utrujenost: 5X nevrolog, CT glave, EEG , MR glave (sum na MS), preiskus ravnotežja: odklon v levo, ostalo b.p., razen kavernoma v levi pol.možganov, ki naj ne bi povzročal težav; diag. tenzijski glavobol,
2./težave z želodcem, bolečine, kislina: gastroskopija 4x: vnetje sluznice, preveč kisline,
3./bolečine v trebuhu, pogoste driske: kolonoskopija: zelo zavito črevo, sicer b.p.,
4./bolečine v trebuhu,še kar naprej, po ginekoloških preiskavah še CT trebuha: neke sence verjetno od sigme, sicer b.p.
5./pogosto uriniranje, tudi ponoči: ultrazvok trebuha- povešena ledvica sicer b.p.,
6./pregled ščitnice: laboratorij v mejah normale, ultrazvok: povečana oba režnja- avtoimnuna okvara, brez terapije,
7./bolečine v križu, vratu: RT hrbtenice: delna obraba 5 ledveno in 5 vratno vretence; občasno fizioterapija; bolečine so sezonske: spomladi in jeseni,
8./težave z očmi: vid se slabša, včasih megleno, ni pravega občutka za oddaljenost, zato se pogosto kam zaletim, zelo občutljiva na svetlobo, moram nositi sončna očala tudi če ni sonce,
9./ nihanje v krvnem tlaku, navzdol, kar mi povzroči, da moram nujno iti ležat, sicer sem 2x padla v nezavest,
10./srčna aritmija: EKG b.p.
11./pogosti herpesi, po ustnicah in obrazu; afte po ustni votlini cca 2x letno zelo hudo, po vseh ustih in grlu, tudi do 14 dni,
12./ nezmožnost koncentracije in zelo slab spomin oz praznina v glavi, ob srečanju z znanci; če berem knjigo, naslednji dan ne zmorem več povedati obnove,
13./ zlasti po rokoah in nogah se mi je zelo zelo stanjšala koža, samo pritaknem se pa je že rana,
__________________________________________________________
VSOTA zgoraj naštetega: stalna utrujenost; zjutraj se zbudim kot robot, dopoldne se za silo sestavim, po 12.uri pa se zadeva vsak dan slabša: slabši vid, tiščanje v glavi, razne bolečine, ne močne vendar vsakodnevne.
Deset let sem delala s polovičnim delovnim časom, po svoji želji, brez bolniške in sem s pomočjo domačih kar zmogla. Sedaj pa sem bila primorana( zaradi moževe bolezni in upokojitve), da se polno zaposlim, zaradi družinskega proračuna. Po dveh mesecih sem že kar obupana, ker ne vem kako bom to zmogla..Sedem let se že zdravim za depresijo (Prozac 1x dnevno). Vse fizične težave ostajajo, le sekiram se malo manj.. Ne vem če še imam toliko moči, da bi poskušala doboti mnjenje moje zdravnice o SKU. S stanjem sem se nekako sprijaznila. Občasnojem brokolin, Q 10 in razne vitaminske dodatke. Stara sem 47 let in letos se mi pojavljajo še hormonske motnje oz.bližajoča se menopavza. “Veselim se že”.Strašno pa me žalosti, ker mi nihče ne verjame, da sem bolna, tako, da se niti potožiti nimam komu. Napišite mi kaj spodbudnega.
Lep pozdrav vsem.
Draga Miranda;
Pravica na tem svetu večkrat zaspi,nikoli pa ne umre!
Tudi jaz sem v podobnem položaju:bolečine v hrbtenici,ramenih, kolkih, trebuhu(kolonoskopija ravno tako zelo zvito črevo ostalo b.p)laparoskopij,
(ugotov. endometrioza) 3 krat operacija krčnih žil,glavobolji,slabost,pritisk v službi,iz dana v dan neka negotovost…..
Rojeni smo očitno da trpimo, ne obupajte,mogoče bo tudi temu trpljenju kdaj kraj,depresija tudi mene objema,treba se je z njo kar diplomatsko boriti. vso srečo vam želim
Smiljana
Ko sem se morala soočati z dejstvom sprejemanja bolezni, se me je dotaknil naslednji sestavek avtorice doc.dr. Zdenke Zalokar Divjak, dipl. psihologinje, ki je bil objavljen v reviji »Ona«. (Sestavek izpisujem z minimalnim krajšanjem vsebine.)
“UPANJE UMRE ZADNJE”
“Vse več posameznikov omahne pod težo življenja, ki nam ga ponuja sodobnost, čeprav bi si lahko izbrali drugačno pot. Ena od možnosti je osebnostna naravnanost v UPANJE, ki je posebna kategorija v našem doživljanju. Že v laičnem jeziku poznamo reke: Upanje umre zadnje; Upanje vedno obstaja ali Nikoli ne smeš izgubiti upanja. Iz njih lahko spoznamo naravo upanja, ki ga postavljamo n a d vsa druga stanja – nad naša č u s t v a in možnosti, ki jih poskušamo dojeti z razmišljanjem.
Predvsem č u s t v a precej uravnavajo naše odločitve, dajemo jim prevelik pomen, ker si prevečkrat dovolimo, da nas usmerjajo. Tudi kadar nas doletijo osebne izgube, hude bolezni, trpljenje, se najprej odzovemo s čustvi: strahom, jezo, žalostjo, nemočjo, tesnobo, občutljivostjo, krivdo, sovraštvom … To je na začetku povsem normalen odziv, pomembno je le, da imamo takrat ob sebi ljudi, ki nam znajo stati ob strani, predvsem po človeški plati. Ko prebrodimo najhujšo krizo, pa je treba iskati najboljše rešitve, ki morajo priti iz naše notranjosti, ker bodo le tako pomagale našemu prepričanju, da smo se v nastalem položaju pripravljeni b o j e v a t i, in ne bomo omagali. Zavedati se moramo, da imamo d u h o v n o- m o č, ki lahko n a d z i r a, p r e s e ž e -in- u r a v n a v a naša č u s t v a, sicer bomo pustili veliko življenjskih nalog nerešenih, slabo pa je tudi, če drugi, ki so v odnosu z nami, zaradi tega trpijo.
Torej UPANJE ni povezano s telesnim niti duševnim, ampak z- d u h o v n i m delom naše notranjosti. Gre za BREZPOGOJNO VERO V SMISEL UPANJA, ki je ne more nič omajati. Vmesne poti ni, zato tudi spodbujamo posameznike: Upaj! To je pozitivno, daje boljši občutek in tako tudi pošiljamo v svet pozitivne možnosti.
Zanimiva so pričevanja ljudi, ki so se znašli v težkih usodnih stanjih in ki trdijo, da so imeli pred očmi vedno p o z i t i v n e možnosti, čeprav jih realno sploh ni bilo. Pozitivna naravnanost, recimo ob hudi bolezni, je sestavni del upanja. Pomeni najprej, da smo se pripravljeni s p o p a s t i -z boleznijo. V slehernem položaju imamo za njeno rešitev na voljo dve možnosti – VDAJO ali SPOPAD. Ko se odločimo za vdajo, ponavadi mislimo, da uravnavanje in izid bolezni nista v naši moči. Če na primer zvemo, da smo neozdravljivo bolni, menimo, da je potek ozdravitve popolnoma odvisen od zdravil. Če se med zdravljenjem kar koli poslabša, takoj upade tudi naša volja, in tako se bolezen slabša tudi zaradi pomanjkanja p o g u m a ali pripravljenosti na v z p o n e -in- p a d c e.
VDAJA vedno vodi do OBUPA na PSIHIČNI in POSLABŠANJA BOLEZNI na TELESNI ravni. Če ne vemo, kakšne POTENCIALE imamo, jih tudi ne bomo znali uporabiti sebi v prid. Ko se odločimo za SPOPAD, pa CELOTNA OSEBNOST POMAGA TELESU. Pomeni, da smo se- s p r o t i -pripravljeni SPOPRIJEMATI s TEŽAVAMI in jih tudi PREMAGOVATI, ker imamo v zavesti končni cilj – OZDRAVITEV.”
———————————————————-
(Mene je ta članek opogumil … Naj tudi vas!)
