Od kar pomnim živim na polno. To pravilo je veljalo za službo, ženske, žur, droge, alkohol, cigarete ali pa hitro vožnjo. Vedno sem bil ambiciozen, kljub temu da sem uspel skupaj spravit samo 4 stopnjo izobrazbe sem uspel dobiti dobro plačano službo. Vedno sem našel delodajalca, ki je moje delo in predanost nekako znal nagraditi in oba sva bila zadovoljna bolj ali manj zadovoljna. V primeru, da mi ni kaj bilo všeč se, službo zamenjal preden se delodajalec uspel reči keks. Bil sem visoko fokusiran in vedno sem delalo najmanj 10 ur na dan, zadnjih deset let pa po mojem 12 ur na dan. Brez slabe vesti lahko rečem, da sem za službo, prevoz v službo v recimo zadnjih 8 letih na mesec porabil po 300 ur. Potem sem se zresnil, ustvaril družino, dobil kredite, z drago sva pričela vlagati v hišo….skratka relativno uspešna slovenska zgodba.
Pred cca. 6 leti pa sem pričel nabirati odvečne kilograme in se do danes zredil za cca. 25 kg. Počasi sem pričel bolehati, svak teden se bil prehlajen, konstantno sem imel zvišano temperaturo (okoli 37C ali za kanček več), mučila me je nespečnosti, konstantna utrujenost, bolečine v hrbtu, pogosti krči v udih, krči pod pazduhami… K zdravniku sem dejansko šel samo takrat, ko me je res kaj zvilo drugače pa sem se mu bolj ali manj izogibal. Pika na i je bila, ko je prišlo do situacije, da me je draga morala peljati na urgenco, ker nisem mogel več dihati – dihalne poti so bile odprte samo 20%. Za tole trditev ne dam roke v ogenj, vendar sem se že tako rekoč dušil. Verjetno še vedno ne bi šel zdravniku, vendar me je tja ne bi odvlekla ženka. Potem so ugotovili, da imam astmo, dogovoril sem se še pa za sistematski pregled, ki ga bom imel v bližnji prihodnosti. Pumpa in pritisk pa sta za enkrat OK.
Tole je nekako opis mojega zdravstvenega stanja, vendar kar se mi zdi še bolj pomembno je moje duševno zdravje, ki je po mojem doseglo kritično točko. Zdi se, da sem prišel do točke, ko sem ostal brez ciljev oziroma teh ne morem več jasno postaviti. Seveda imam cilje, ki so vezani na realizacijo še odprtih zadev, kot je npr. obnova stare hiše, vendar sem izgubil fokus za vse ostale zadeve. Imam še nek kanček odgovornosti, ki me zadržuje, da enostavno ne pošljem v tri krasne službe, familije in vseh ostalih zadev, vendar se zavedam, da ne morem obrniti hrbta, družini in odgovornostim, kljub temu mi poka po vseh šivih. Včasih se zgodi, da v ponedeljek enostavno ostanem doma, kar si lahko privoščim saj sem za enkrat na takšni poziciji, da takšne zadeve kratek čas lahko prikrivam, vendar vem, da to na dolgi rok ne bo šlo. Sicer se dejansko počutim slabo, imam malo vročine, nahod, bolijo me mišice…. Se pa seveda moje stanje počasi pričenja poznati tudi na družinskem budgetu, kar povzroča dodate pritiske. Za enkrat sicer še gre, vendar se mora to zaključiti. Načeloma sem zelo razumsko usmerjen in čustva pri meni niso ravno v prevladi, vendar se mi je zgodilo, da sem pred kratkim dvakrat skoraj izgubil kontrolo nad sabo, kar me je pripeljalo do zaključka, da je nekaj hudo narobe – to namreč nisem več jaz.

Da zaključim…povsem se zavedam, da moram spremeniti cel kup zadev, saj se mi bo drugače zmešalo, vendar sem se ujel v nek krog iz katerega ne znam več. Mogoče sem čisto zgrešil forum, vendar sem dlje časa prebiral čtivo o kronični utrujenosti, saj je to še edina razlaga. Seveda nisem zanemaril debelosti, vendar po mojem ne bom shujšal, dokler ne bom našel prve stopnice, saj sem sedaj prepričan, da so moje težave pretežno psihosomatskega izvora. Menim, da sem dovolj močan, da se iz nastale situacije izvlečem brez profesionalne pomoči, vendar me zanima kako ste se tega lotili tisti, ki vam je uspelo priti nazaj na zeleno vejo.

Pozdravljen.Ko sem prebirala tvoje težave, sem v hipu ugotovila, da imaš sindrom poklicne izgorelosti.To pomeni, da enostavno ne najdeš več kompasa v življenju, ker si presegel tisto točko kontrole na sebi in dobesedno pregorel.Verjetno si hud perfekcionist in prav zato ti je vse ušlo izpod kontrole.
Svetujem ti, da si v lekarni kupiš tablete Dominor, ki odlično pomagajo prav pri teh simptomih.So popolnoma brez stranskih učinkov, za razliko od ostalih antidepresivov.Primejo po enem tednu in potem boš mogoče lažje poštimal stvari v glavi.Začni z ločevalno dieto, kar pomeni, da jej krompir samo z zelenjavo in prav tako meso brez škrobastih jedi;samo z zelenjavo.Hodi ven na sprehod, sedi na kolo vsaj pol ure na dan.Imej se rad, misli na družino, ki tudi trpi zaradi tebe.Življenje je prekratko, da bi si ga še dodatno oteževali.Vzemi se v roke in odženi negativo z glave.
Lep pozdrav NatašaM

Lepo pozdravljeni in dobrodošli!

Glede na začetek vašega posta:

“Od kar pomnim živim na polno. To pravilo je veljalo za službo, ženske, žur, droge, alkohol, cigarete ali pa hitro vožnjo.”

osebno menim, da bi bilo smotrno narediti temeljit zdravniški pregled, kajti, takšno življenje na polno, lahko prinese veliko težav, o katerih sedaj pišete. Namreč, iz vašega pisma ne morem razločiti, ali je zdravnik naredil vse potrebne preiskave, ki bi izključile potencialne bolezni, iz katerih lahko izhaja vaše trenutno počutje in vaše stanje.

Kronična utrujenost je lahko rezultat raznovrstnih obolenj, ki se ne morejo ugotoviti zgolj z osnovnimi pregledi. Pa, tudi kilogrami lahko močno vplivajo na počutje, v tem smislu. Vendar pa, ker sami pravite, da ne veste od kod začeti, mogoče ni slaba ideja, začeti od pravilne diagnostike vašega splošnega zdravstvenega stanja in potem ukrepati naprej.

To, da ste se začeli počutiti slabo in “pokati po šivih” je precej razumljivo, kajti, bolezen in kronična utrujenost vplivata tudi na naše psihično počutje in obratno.

Glede tega:

” K zdravniku sem dejansko šel samo takrat, ko me je res kaj zvilo drugače pa sem se mu bolj ali manj izogibal.”

je treba razumeti, da ni nič narobe s tem, če si sami skušamo pomagati in izboljšati kvaliteto svojega življenja, vendar pa, vedeti je treba, kje so meje do katerih zmoremo sami, kje pa je zaželeno poiskati zdravniško pomoč.Vsega namreč, ne zmoremo sami in vztrajati pri tem, lahko povzroči popolnoma nasprotne rezultate.

Predlagam tudi, da svoje počutje in svoje dileme, podeliti s svojimi domačimi in ljudmi, ki vam lahko stojijo ob strani in vas imajo radi, kajti, vedno je lažje iti naprej, ko imamo podporo svojih domačih.

Tule pa:

“Menim, da sem dovolj močan, da se iz nastale situacije izvlečem brez profesionalne pomoči, vendar me zanima kako ste se tega lotili tisti, ki vam je uspelo priti nazaj na zeleno vejo.”

Na voljo nam je nešteto različnih načinov, ampak, skupno vsem je močna volja in želja za okrevanjem, zdravniška oskrba in podpora bližnjih.

Upam, da sem vam vsaj delno odgovorila in da vam bo vsaj v majhno pomoč. Vsekakor se še oglasite, zlasti če čutite potrebo po razgovoru. Več nas je – lažje je.

Lep pozdrav!

Inštitut Burnout:

Nekaj o stresu:

Vse dobro!

Veronika

Živjo,Abaximan

po opisanih znakih gre za izgorelost, in sicer je stanje malo pred adrenalnim zlomom.

Če boš tako nadaljeval, tvegaš, da bo prišel dan, ko ne boš mogel več vstati in ko ti bo vseeno za vse na tem svetu – temu se pa reče adrenalni zlom.

Največ informacij o izgorelosti dobiš na http://www.burnout.si

Tam se lahko tudi testiraš, v kakšni fazi si.

lp

Evo! šel sem k svoji zdravnici in ji opisal glede mojega fizičnega in psihičnega stanja. Malo sva se še pogovarjala in na koncu je zaključila, da naj bi bil depresiven in mi je zato predpisala antidepresiv Cipralex. Preden sem zaužil prvo tableto oziroma polovičko, kot mi je bilo naročeno, sem se malo poglobil in naredil nekakšno osebno retrospektivo. Ugotovil sem, da imam psihološke probleme že večino svojega življenja. Kot najstnik in recimo nekje do 22 leta sem veliko razmišljal o smrti. Nisem sicer hodil okoli s »štrikom« okoli vratu, pač pa sem pisal pesmi v stilu Kosovela preden je umrl. Zdaj se mi to sicer zdi pretirano, vendar če odrinem na stran moj cinizem, čutim da se od pretresov in otroštva nisem popolnoma pobral.
Antidepresiv se mi zdi, da deluje, jemljem pa tudi Dominor. Me pa vseeno moti ena zadeva. Neka psihoterapevtka, ki pa mislim, da nima medicinske izobrazbe, pa se ni strinjala s tem, da bi mi splošna zdravnica predpisala antidepresiv, da to pač ni prav!? Glede na to, da lahko splošni zdravnik to predpiše, verjetno že ve kako je s tem? Ima kdo kakšno izkušnjo ali mnenje?
Zanima pa me tudi kako sploh deluje Cipralex? Malo sem bral o tem in dojel sem, da depresija nastane zaradi nekakšnega nesorazmerja serotonina in antidepresivi to uravnovesijo, vendar me je zanimalo malo bolj podrobno kako to deluje.

Na spletni strani društva DAM (depresivne in anksiozne motnje) se lahko pogovorite z osebami s podobnimi osebnimi izkušnjami, lahko pa dobite tudi odgovore s strani strokovnjakov (medicinske in nemedicinske smeri).

Lepo vas pozdravljam in vam želim uspešen spopad s težavami!