1. obletnica
Draga Venus,
Venus, v mislih sem s tabo. Nikoli ne bom pozabile tebe in vseh, ki ste mi stale ob strani na tem forumu. Hvala vsem za spodbudne besede, ki so mi pomagale prebroditi najtežje trenutke.
Nekaj dni kasneje pa bo dva meseca, kar je moral umreti moj Nejc. Vsak dan sem v mislih z njim, ob enem pa se spomnim vseh, ki so izgubile svoje otročke.
Mateja
Draga Venus!
Vem kako težko je doživljati obletnico izgube lastnega otroka.
Po mojih izkušnjah doslej se mi zdi, da je že velik napredek, ko prideš čez prvo obletnico.
Meni je bilo najtežje, ko se je približeval pomemben datum roka poroda ali same izgube.
Zdaj, ko sta obe “kritični” leti za mano, se je sonce začelo počasi, a res zelo počasi spet kazati. Celo kak vic mi je že všeč, prej jih nisem prenesla.
Veliko lažje spet živim, čeprav nosim oba otroka vsak dan s seboj.
Vsem res polagam na srce, da je to leto žalovanja še kako potrebno. vsi letni časi se morajo menjati, pravijo.
Venus, s teboj sem kot mama, ki je tudi izgubila otroka.
Želim ti moči in poguma, da prestopiš v novo leto, ko bo morda žalovanje vsaj malo lažje. Bolečini pa kot sama veš, ne moreš nikoli uiti.
Vse dobro ti želim.