Kar nekaj časa me ni bilo na tem forumu,pa ne da ga nisem obiskovala le moči nisem imela,da bi lahko našla kakšno besedo ki bi komu lahko pomagala kajti tudi sama je nisem našla zase.
Za mano je hudo leto,nekako se prebivam čezenj je že res da je mogoče iz dneva v dan lažje a najhuje se je spopadati s to neizmerno bolečino,praznino ki je nastala ko je mamica odšla.Včeraj je bilo leto naookrog,podoživljala sem vsako minuto bilo mi je kot bi me nekdo rezal boli boli tako močno.Bolečina ni prav nič popustilaa,le navadila sem se nanjo tako da sem postala popolnoma brezčutna-ROBOT.
Pogrešam pa jo mojo mamico,ko mi je težko se pogovarjam z njo kot da je še vedno tu slišim njen glas včasih začutim njen vonj kot da je v resnici zdraven mene a jo ni.Strmim v sliko v njene oči in še vedno ne razumem zakaj ravno moja mami.Pa saj vem da je le tako edino pošteno do nje da ne trpi ampak jaz jo pogrešam

hvala vam vsem ki ste mi takrat zelo pomagale posebno Bučki 1,velikokrat se spomnim nate vendar kot sem napisala ža na začetku za menoj je hudo leto,upam le da bo prihodnje boljše

Lepo, da si zbrala moč in se javila. Sem se že spraševala kje si in velikokrat mislila nate.
Vem, da pogrešaš mami, tudi jaz jo in jo vedno bom. Kot praviš boli toda navadiš se na bolečino, ki pa vseeno s časom malo popušča. Vsaj 24ur ni prisotna in vmes pride celo kak trenutek sreče, iskrenega nasmeha a bolečina bo ostala za vedno in še hujša praznina in s tem moramo živeti.

Poišči svoj mir tako kot ga je mami…

Drži se!